05.02.2018

Grad gori, stare pesmi, nove poti

Brina Vogelnik se vrača s sedmim albumom Grad Gori!, na katerem s harmonikarjem in lutkarjem Matijo Solcetom ter klasično violinistko Barjo Drnovšek predstavlja skladbe, v katerih trio brska po zakladnici slovenskih, švedskih, čeških in anglo-ameriških ljudskih pesmi.

Katarina Juvančič

Grad gori!

Grad gori!

Grad gori!

Založba Klopotec
2018

Brina Vogelnik je umetnica iz generacije, ki se je na prelomu tisočletja z ljudskimi godbami sveta in doma spoprijela na samosvoj in z ideološko noto vernega ohranjanja tradicije precej neobremenjen način. In pri Brini to drži, kljub temu (ali pa prav zato) da je njeno družinsko poreklo podmazano z dediščino znanega narodopisca Ivana Grafenauerja, njenega pradedka. Kot lutkovna animatorka in vizualna oblikovalka je v svoje glasbeno početje vedno vnašala dimenzijo gledališča, animacije, giba in vizualne estetike. Pa tudi obratno. 

Po več odmevnih projektih in sodelovanjih v zadnjih (skorajda) dveh dekadah glasbenega udejstvovanja (Šišenska bajka, String.si, skupina BRINA, Janez Dovč, Bisergora) se h koreninam vrača s sedmim albumom Grad Gori!, na katerem s harmonikarjem in lutkarjem Matijo Solcetom ter klasično izurjeno violinistko Barjo Drnovšek predstavlja deset skladb, v katerih trio brska po zakladnici slovenskih, švedskih, čeških in anglo-ameriških ljudskih pesmi ter jih nadgrajuje s posrečenimi aranžmajskimi in dramaturškimi prijemi, ki zvenijo precej polneje, razkošneje in bolj razgibano, kot bi to pričakovali od dveh inštrumentov in vokala, pri čemer vokalni vpadi Solceta tudi niso zanemarljivi, nasprotno. Vagabundski harmonikar s pretanjenim občutkom za performans in narativni lok pripovedi z brundanjem, kriki, različnimi zvočnimi eskapadami in idiosinkratičnimi harmonijami daje kontrast Brininemu svetlemu, nežnemu, zloščenemu vokalu (poslušaj Johnny, Trdoglav), hkrati pa podpira pripovedovalko v njej. Med njima se poigravajo Barjini izpiljeni, sladostrastni violinski pejsaži, in odkrivajo zrelo godbenico, ki se je kalila tako v klasičnih kot folk vodah. Nekatere komade perkusivno začinja še Brinin stari sodelavec Blaž Celarec (Amerika, Lepa Jano, Trdoglav).

Trio skupaj ustvarja svojske, kabaretsko-gledališke, vokalno-glasbene animacije, v katerih oživlja like in motive iz ljudskih pripovedi in balad. Ravno v spoju gledališča, animacije in ljudske pesmi leži Brinina največja izpovedna moč. Hkrati pa srečanje še z enim lutkarjem in glasbenikom ter nadvse veščo violinistko ta občutek dodatno krepi.

Afiniteto do skandinavske folklore je pokazala že na Mladem letu (I Himmelen), tokrat pa album odpira švedski Lars. Tudi v Trdoglavu, napisanem po motivu slovenske ljudske pripovedke o Marjetici, ki jo ugrabi Trdoglav, odzvanja švedska polska (plesni napev), skandinavski ritmi pa se tudi pri ostalih pesmih včasih pritepejo po strunah in tipkah. Domnevam, da je priredbo češke Jagode zakrivil Matija, ki je s to deželo že desetletja prepleten kot lutkar in glasbenik. Poleg tega najdemo na plošči še sveže priredbe ljudskih pesmi Lepa Jana in Grad gori, ki ju je obelodanila že s String.si, ter hudomušne ženitovanjske Živižgaj, ki se je spomnimo z repertoarja Ewana MacColla in Peggy Seeger (Whistle, Daughter, Whistle). Iz istega kulturnega prostora je vzet Johnny (v izvirniku Johnny I Hardly Knew Ye, pesem o povratku vojaka, najbolj znana v izvedbi Ircev The Clancy Brothers), ki jo je trio angažirano posodobil.

Po besedilni plati se je torej Brina v novem triu vrnila k prepesnjevanju, prirejanju in prepletanju ljudskih besedil in glasbenih stilov – bodisi iz dialektov v knjižno slovenščino ali iz izvirnikov v slovenski jezik, iz domače tradicije v tuje, pri čemer prihaja do zanimivih jezikovnih in glasbenih kombinacij, saj se iz posamične pesmi večkrat oglasita dva jezika in več različnih glasbenih idiomov ali okruškov ljudskih napevov. Franc ali zgodba o zamujeni ljubezni s podukom za dekleta je ena od skladb z bolj izrazito avtorsko noto, ki pa v kontekstu aranžmaja pravzaprav ne odstopa od ostalih. Podobno velja za Sončece, pod katere besedilo je podpisana Brinina mama Eka Vogelnik. Kar, med drugim, priča o tem, da ne le poustvarjanje, ampak tudi ustvarjanje tradicije vedno poteka tukaj in zdaj.

Trio skupaj ustvarja svojske, kabaretsko-gledališke, vokalno-glasbene animacije, v katerih oživlja like in motive iz ljudskih pripovedi in balad. Ravno v spoju gledališča, animacije in ljudske pesmi leži Brinina največja izpovedna moč. Hkrati pa srečanje še z enim lutkarjem in glasbenikom ter nadvse veščo violinistko ta občutek dodatno krepi. Gre za občutje ljudskosti, ki je bila od vedno sestavljena iz artikulacije vsega, kar je v nas in kar nas obkroža od nekdaj – od zvoka, pesmi, pripovedi, plesa oziroma giba do upevanja življenj in mitov z vso šaljivostjo in tragičnostjo. Grad gori, a zgorel ne bo nikoli.