Haloško ladjedelstvo

Zlatko Kaučič me je nekoč v intervjuju opozoril, da imajo glasbeniki, ki so odraščali v ruralnem okolju, izoblikovano precej drugačno senzibilnost kot glasbeniki, ki so odraščali v mestu, in sicer zaradi zvočne pokrajine, v kateri so se razvili njihovi možgani. Všeč mi je ta misel in njene romantične implikacije. Specifično senzibilnost kantavtorice in multiinštrumentalistke Sare Korošec, znane kot Muzikačaka, bi lahko označili za posledico bivanja in ustvarjanja v Halozah. Nisem prepričan, da je na sodobni slovenski alter sceni še kdo uspel tako lepo upesniti in uglasbiti svoje okolje, kot je to za Haloze naredila Muzikačaka, predvsem s predhodnim albumom Povezava in življenje na daljavo (2020), ki sem ga opisal kot »glasbeno-umetniški dokument s spremljevalnim vizualnim dokumentarnim gradivom, ki bi mu po konceptualni zasnovi v domačem prostoru težko iskali par«. Intimni in emotivni izraz projekta Muzikačaka bi lahko opisali kot eksistencialistične avantpop žalostinke, a se težko ubranimo pred dodatno mistifikacijo. Njena mestoma strašljiva večglasja, podobna zavijanju zimskega vetra, in molovski toni imajo določeno unheimlich kvaliteto. Ladja je prežeta z bolečo liriko o minljivosti in dezorientiranosti v svetu. Prav ta ranljivost, ki v ciničnem sodobnem svetu lahko deluje patetično, je njen adut. Ladja nas vodi tja, kamor ne zaidemo radi, in prav s tem ji uspe v nas nekaj premakniti.

Toda takšna interpretacija bi bila redukcionistična. Domače okolje jo že res spodbuja h kartiranju signalov minevanja časa in poetičnemu uživanju v sončnih zahodih, toda to je ni naredilo za pesnico. Njeno glasbo preveva občutljivost, ki jo je našla v sebi in jo najdemo v poeziji pesnic, kot sta bili Emily Dickinson in Sylvia Plath. Z njo nas bode, reže in stiska, ne toliko na fizični ravni kot zaradi vzbujanja močnih občutkov in gradnje atmosfer, ki sprožajo nelagodje. Name učinkuje kot filmi, ki se jih izogibaš, saj veš, da te bodo čustveno izčrpali. Ne gre za lahkotno in mimobežno izkušnjo, pač pa za poslušanje kot popolno predajo. Bolj kot muzikalnost in sporočilnost so pomembna občutja, ki jih avtorica sproža v nas. Kot predhodniki tudi Ladja ni lahek zalogaj, saj tematizira depresijo in misli o smrti. Ob poslušanju pogosto občutimo čudno tesnobo, dušeč občutek, ki ne izvira iz notranjosti, ampak od nekod onstran. In čeprav Haloze ostajajo pomemben element v njeni glasbi (album vključuje posnetke monologa lokalne gospe in petje lokalnih ljudskih pevk), se Ladja od haloških gričev in dolin odmika, da bi šla globlje v notranjo topografijo.

Občutek eksistencialne negotovosti, ki je os njene glasbe, lepo ubesedi posnetek monologa haloške gospe Šolske Mimike v uvodnem zvočnem kolažu Časovni čas: »Jaz ne vem, ka bo jutre. Saj ne vem. To vem, da bom gnes murke jela.« Z ezoteričnimi vokali, ritmiziranimi vdihi in izdihi, vojaškim korakanjem, tolkali in morbidnimi verzi o truplih pesem Kosti spominja na poezijo iz jarkov prve svetovne vojne; lahko jo celo razumemo kot refleksijo na vsakdanje podobe smrti iz Palestine. Toda v drugi polovici se kot en vrhuncev albuma skladba z vstopom poživljajočih sintovskih linij iz utesnjujočega postindustrial obreda razvije v epsko avantpop delo. Muzikačaka tu razkaže svoj občutek za dramatične aranžmaje in stopnjevanje napetosti. Mašina melje, komad o razrednem boju, je pankrt dekonstruirane vokalne elektronike in darkwave atmosferičnosti, ki z vključitvijo televizijskih govorov delavcev, delodajalcev in politikov namiguje na popolni razkroj povojnega ideala delavskih pravic. Pretresljive vokalne linije se kalejdoskopsko prepletajo v crescendu in evocirajo občutek nemoči pred Sistemom. V skladbi Ali je kaj trden most? avtorica zaplava globlje v »militaristične« protoindustrial vode. Besede priljubljene izštevanke subvertira z navezavo na posnetek ljudske pesmi Tam na laški gori, vendar ta protipostavitev deluje kot tujek, minimalistično zasnovana skladba pa pusti vtis nedokončanosti. 

Osrednji del albuma prinaša tri daljše kompozicije, začenši s cinematično In pride en val, ki je še drugi presežek. Glasbenica tu ponovno razkaže svoj čut za prepletanje pristopov filmske in ambientalne glasbe ter avantgardističnih teženj. Z radijsko statiko, lebdečimi melodijami padov, eteričnim šepetanjem, kozmičnim dromljanjem, apokaliptičnim hrupom in psevdosakralnim petjem ji uspe pričarati eno bolj evokativnih skladb iz njene diskografije, ki zveni kot sekvenca iz sanj o lastni smrti. Do živega pride tudi izrazito melanholična Ljubav, ki temelji na repetitivnem klavirskem motivu in njenem intrigantnem kiborškem petju, ki se kasneje splete s surovim glasom gosta Domna Sloviniča. Deluje kot zgodba feminiziranega androida ali zgolj osebe, odtujene od tega sveta, ki med iskanjem svoje identitete najde ljubezen v moškem iz mesa in krvi. Antiklimaktična je razvlečena klavirska balada The Ship, ki upočasni dober flow albuma, še posebej ob upoštevanju zaključne gospelovske pesmi Empty Soul ali bejbi, usedi se mi na kolena, ker nama nič druga ne preostane, ki nas vrže v popolnoma drug film in predstavlja luč na koncu tunela. Verzi o votlosti sveta in praznosti duš ne delujejo optimistično, a je v končnem spoznanju, da nam preostane vsaj ljubkovanje v objemu najbližjih, vendarle nekaj odrešilnega. 

Album bi pustil boljši vtis z bolj dinamičnim zaporedjem skladb in bolj dodelano zvočno podobo, ki ostaja tista pomanjkljivosti, zaradi katere njena glasba ne more preseči omejitev »spalnične produkcije«. Zanimivo bi bilo slišati, kaj lahko iz avtorice potegne snemanje v profesionalnem studiu. 

Intimni in emotivni izraz projekta Muzikačaka bi lahko opisali kot eksistencialistične avantpop žalostinke, a se težko ubranimo pred dodatno mistifikacijo. Njena mestoma strašljiva večglasja, podobna zavijanju zimskega vetra, in molovski toni imajo določeno unheimlich kvaliteto. Nekatera mesta albuma bežno spomnijo na enigmatično pozno diskografijo Scotta Walkerja. Tudi pri njem so kritiki vseskozi iskali pomen, toda najboljši način razumevanja tovrstne glasbe je, da ji pustiš, da gre skozi tvoje telo kot električni tok strele, te pretrese in rekalibrira. Ladja je prežeta z bolečo liriko o minljivosti in dezorientiranosti v svetu. Prav ta ranljivost, ki v ciničnem sodobnem svetu lahko deluje patetično, je njen adut. Ladja nas vodi tja, kamor ne zaidemo radi, in prav s tem ji uspe v nas nekaj premakniti.