Hang the DJ

Hej, gospod DJ, mi boš predvajal priljubljeno pesem

Glasba kot taka je medij, ki spada med ljudi, sicer o njej ne bi pisali ali razglabljali skoraj na vsakem koraku. V sebi, ne glede na svoj namen in pomen, nosi neko univerzalno sporočilo in ritem, ki ga kot posamezniki ali del širše množice spontano prevajamo v svojo notranjost. In jo preko teh osnovnih informacij tudi doživljamo, odklonilno ali sprejemajoče. Semkaj sodita tudi vpliv vsebine slišanega in (pozneje) nostalgična komponenta, kajti z leti človek postane bolj »demokratičen« do tistega, česar se je v mladosti izogibal v velikem loku. Pevec skupine Van Gogh je ob izlivu čustev nekoga pod odrom to odlično povzel takole: »Šta je, omatorio si, pa te pogodila pesma?« Čemu te besede? V svojem drugem mnenjskem razmisleku se bom iz (ne)uredniških radijskih frekvenc premaknil na plesišča ter se vprašal, ali ti, ki sučejo plošče (ali z miško prelagajo mp3-je, heh), nosijo del odgovornosti za glasbeno razgledanost »onih« pod visečo kroglo, polno majhnih ogledalc. Marsikje je že konec osemdesetih, z razrastom house in rave kulture, prišlo do radikalne spremembe v posredovanju zvočnih vsebin. Glasbeniki in ustvarjalci so se umaknili mediatorjem (vmesnikom) – DJ-em oziroma se je med njimi lahko potegnil enačaj. Ali kot je dejal impresarij Tony Wilson: »Ljudje vzklikajo DJ-em. Ne glasbi, ne avtorjem, temveč posrednikom. Začela se je era plesa, ko so celo belci začeli plesati.«

To spoznanje se je seveda naslanjalo na drugačne žanrske estetike, s katerimi imamo v dobršni meri opraviti danes, vendar ne izpodbije osnovnega izhodišča, kakšna naj bi bila vloga sukalca plošč – do neke mere izobraževalna ali pa delovati kot nekakšen juke-box za glasbene želje. Kolikor bolj razmišljam o tem, bi našel razloge za in proti na obeh straneh. Vloga klubskega DJ-ja se je zagotovo spremenila v zadnjih tridesetih letih. Nekoč, ko glasba ni bila dostopna na vsakem koraku in je bilo nove albume in albume starejših datumov težko dobiti, so bile osebe za mešalno mizo tudi naše okno v svet. Nirvano sem tako prej kot na radijskih postajah zaslišal v kranjskem Delavskem domu, da o naslovih malce starejših datumov niti ne izgubljam besed. Za pultom takrat pač ni mogel stati vsak, temveč pretežno tisti, ki je imel dostop (ne samo po poimenski kakovosti in subkulturni primernosti, ampak tudi po številnosti primerkov) do glasbe, kar, kot vemo, nekoč ni bilo ravno preprosto. S tem ne mislim na bilokakšno kritiko tedanjega sistema, ampak na mobilizacijske ovire, saj je bilo treba po nove albume v Celovec ali Trst, kar ni bila ravno preprosta zadeva, saj so bila prevozna sredstva prej izjema kot pravilo. Zatorej je moral biti DJ tako razgledan kot opremljen hkrati – in imeti možnost rednega dostopa do novih medijev v vinilni in kasetni obliki. Ter biti odprt do posredovanja informacij. Ta vloga je danes praktično izginila oziroma jo je nadomestila aplikacija »track ID« na prenosnih telefonih. Nekaj podobnega se je v spremenjenem kontekstu dogajalo v rani fazi ere kompaktnih diskov (CD), in sicer ob ekspanziji tako imenovanih Balkan žurov, ko žlahtni naslovi jugo-godb zaradi predkompleksov in poznejše nedostopnosti niso bili shranjeni v arhivih tistih, ki so skrbeli za vzdušje na plesišču, in ti so se posledično morali znajti po svoje (največkrat je to pomenilo pogoste snemalne obiske pri nas, ki smo v YU časih redno skrbeli in osveževali diskografijo z vsejugoslovanskimi novostmi, hkrati pa na vse mogoče in nemogoče načine ohranjali stike znotraj 7. republike).

Na drugi strani se je treba postaviti v vlogo obiskovalca/plesalca. Slednji pride v klub tudi na podlagi programa (ali priporočila) in zato, da se sprosti ob njej ali njemu ljubih znanih melodijah. Ali je do tega upravičen? Vsekakor je, saj glasba predstavlja tudi obliko zabave, norenja, dretja … Če izvzamemo poznejši sociološki učinek, se v tem v ničemer ne razlikuje od plesanja poga ali headbanganja. Gre za razlog, zlasti če je za to namenil tudi nekaj sredstev iz lastnega žepa (z moje strani je bila vsekakor pozdravljena odločitev, da so nekateri DJ večeri v coni Metelkove mesta plačljivi) – in potem na drugi strani »trči« ob sukalca plošč, ki ima predsodek do tega ali onega songa. Razlogi za to so obstranske narave in največkrat na prav trhlih temeljih. Eden izmed teh dežurnih krivcev je zlasti skladba Sweet Child of Mine, ki je resda zgonjena do obisti, a ko sem jo pred kratkim zaslišal v Gala Hali in videl noreti množico mladine, ki večina niti rojena še ni bila takrat, ko so Guns'n'Roses harali z njo po lestvicah, sem se vprašal, kaj je narobe s tem. Ali jim je treba to onemogočiti zgolj zaradi tega, ker se nekomu zdi pesem prezlajnana? In potem velik del te mladine obtožujemo, da tripa na Modrijane. Hja, če jim ne bomo ponudili tistega, do česar imajo odnos, se bodo pač obrnili drugam.

Objektivna pozicija ne obstaja in zdi se, da je tudi tu treba poiskati kompromise. Mar jih ne povsod? Te misli seveda ne veljajo za tematske večere, niti za žanrsko ozka preigravanja (na primer rockabilly seanse v Ortu, Shadowtime v klubu Cios), kjer je repertoar vnaprej jasen in oblikovan ter se usklajujejo samo še finese. Drugače ga je treba oblikovati v priložnostnih sklopih, ki »povzemajo« določeno obdobje, na primer osemdeseta in devetdeseta, ki jih je vsakdo izmed nas doživljal na drugačen način ter si preko tega koval zgolj sebi lasten soundtrack, v marsičem soroden in v marsičem raznolik od sebi podobnih. Danes, ko smo od vsepovsod zasuti z informacijami, je treba biti še toliko bolj previden in iti čez vsa posploševanja ali nepotrebna razločevanja. Logično je, da ima DJ svojo identiteto, a hkrati mora znotraj nje imeti tudi posluh do drugačnosti kot posledice pestrosti ponudbe in spominov. V tem kontekstu zelo dobro funkcionira Poslušalnica 69, ki preko naborov albumov DJ-ja poslušalcem omogoči, da iz njih izberejo sebi ljubo setlisto. Tako je vzpostavljeno presečišče med osebo za mešalnim pultom in osebami na plesišču. In zabava traja do jutra …