Heroes

Pianist Bojan Gorišek ter skladatelj in multiinštrumentalist Milko Lazar skupaj nastopata že dve desetletji. V tem obdobju sta negovala prav poseben repertoar: posvetila sta se večinoma delom Philipa Glassa, Mauricea Ravela, Erika Satieja in Milka Lazarja. Vtis bi lahko dobili, da gre za omejen repertoar, vendar sta ga raziskala v vsej njegovi širini in se vanj izjemno poglobila. Dvajsetletnico skupnega muziciranja sta v torek, 14. maja, obeležila s koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in za to priložnost pripravila prav poseben spored. Glavna atrakcija je bila svetovna premiera Lazarjeve priredbe Simfonije št. 4 – »Heroes« Philipa Glassa iz leta 1996, ki je že sama nastala na osnovi albuma Davida Bowieja z naslovom Heroes. Smiselno zaokrožen, uravnotežen spored z razkošjem zvoka in bogastvom vsebine se je povezal v pravi spektakel, čeprav je v dvorani prevladovalo meditativno vzdušje in tudi na odru ni bilo zaslediti kakšnih posebnih svetlobnih ali podobnih učinkov. Spektakularno je bilo samo doživetje, prečiščeno in odrešeno vsake nepotrebne embalaže, res v plemenitem duhu minimalizma.

Prirejanje znanih glasbenih del je običajno nehvaležna naloga, saj zahteva izjemno znanje, spretnost, trud in tudi nemalo navdiha in poguma. Verjeti je treba vase in v glasbo, po kateri posegaš. Duo Gorišek Lazar je tokrat posegel po Glassovi stvaritvi za simfonični orkester, ki jo je Lazar spretno priredil za dva klavirja. Kaj je izvirnik s tem prenosom pridobil, kaj pa morebiti izgubil, je najverjetneje stvar poslušalčevega osebnega okusa in subjektivne presoje. O mojstrstvu opravljenega dela in umetniški zgovornosti, ki ji je botrovala vrhunska interpretacija, pa ni dvoma. 

Glasbenika sta stopila na oder in nas takoj postavila v središče zgodbe, brez uvoda oziroma razlage, kot da bi pričakovala, da smo povsem domači s stvarjo. In dejansko smo bili, tudi tisti, ki se z Glassom ne srečujemo ravno pogosto. Potovali smo skozi zvočne krajine skoraj neprimerljive širine in neslutene barvitosti. Pri tem so nas obdajali čustveni svetovi, ki delujejo oddaljeni in zaviti v meglico spomina, a so hkrati intimno domači in zbujajo nostalgijo. Težko si je predstavljati, da je Glassova simfonija Heroes prej imela kakšno drugo podobo in življenje – vtis je bil, kot bi prisostvovali krstni izvedbi, oziroma še več, kar sprotnemu, improviziranemu nastajanju glasbe (ob hkratnem zavedanju, da ne to ne bi moglo biti dlje od resnice). Pod Lazarjevimi in Goriškovimi prsti sta klavirja brenčala, grmela, jokala, pela. Umetnika sta v Glassovi glasbi prepoznala in spoštovala tega umetnika, a hkrati našla velik del sebe. Glasba je nagovarjala iskreno, neposredno, čisto. Nobene potrebe ni bilo po izumetničenosti in deformiranju že razumljivega. Ni zvenela ne kot korak nazaj ne kot korak naprej. Glass, kot ga razumeta in poslušalcem posredujeta Gorišek in Lazar, se upira pričakovanjem in trmasto nagovarja z lastno retoriko, streže lastne vsebine, ki se – tako kot interpreta – ne ozirajo na trende, pač pa živijo v lastnem brezčasju. Zato Glassova simfonija Heroes zagotovo ni za vsakogar. A vendar se zdi, da je zaobjela ravno tisto občinstvo, ki je po njej hrepenelo, jo je želelo doživeti in jo je znalo začutiti, ceniti.

Spored se je nadaljeval povsem organsko in skladno z Lazarjevimi Variacijami prêt-à-porter za dva klavirja, v katerih poleg Lazarjevega prepoznavnega in enkratnega navdiha zlahka prepoznamo vplive minimalista Glassa in protominimalista Satieja. Prikupno nostalgično, s humorjem prežeto melanholično delo v gladki, mehki, žametni interpretaciji poslušalca postavi pred dejstvo: neizogibno mu bo zlezlo pod kožo.

Smiselno zaokrožen, uravnotežen spored z razkošjem zvoka in bogastvom vsebine se je povezal v pravi spektakel, čeprav je v dvorani prevladovalo meditativno vzdušje in tudi na odru ni bilo zaslediti kakšnih posebnih svetlobnih ali podobnih učinkov. Skladbi sta bili prvotno namenjeni glasbeni podlagi za balet, a v tokratni podobi ta glasba ni pogrešala vizualne ali verbalne podpore. Spektakularno je bilo samo doživetje, prečiščeno in odrešeno vsake nepotrebne embalaže, res v plemenitem duhu minimalizma. Spektaklu primeren je bil aplavz, s katerim si je navdušeno občinstvo prislužilo dodatek.