Hibridni Torul

To soboto smo imeli priložnost iz Kina Šiška spremljati koncert domačega Torula, in sicer v okviru njegove desetletnice ustvarjanja, ki jo je bend letos kronal z izidom dvojnega albuma svojih izbranih del z naslovom Teniversia. Še eden v nizu hibridnih koncertov, ki se je zaradi koronske situacije zgodil le v spletni koncertni ponudbi, nam je na računalniške zaslone v varnem zavetju domov prinesel, lahko bi temu rekli hibridni Torul. Hibridnost se poleg že preverjene in uveljavljene koncertne znamke pod okriljem Kina Šiška nanaša tudi na drugačno koncertno izkušnjo, za katero je poskrbela vokalno inštrumentalna zasedba Torul. Poudarek je bil seveda na zadnjem, že omenjenem studijskem delu, ki pa se razlikuje od klasičnih »best of« glasbenih izdaj. Album Teniversia namreč sestavljajo izbrane skladbe, ki so prav za to priložnost doživele aranžerske, izvajalske in produkcijske verzije. In tukaj ne mislim na standardno podaljšane ali skrajšane remikse ali klone, temveč na polnokrvne, pestre in bogate zvočno-lirične hibride že znanih skladb, skladb, ki predstavljajo ustvarjalno križišče skupine Torul – od albuma In Whole (2011) pa vse do lanskoletnega Hikikomori (2019) ter še dve čisto novi skladbi, You And Me in Best Moments. Torul je na odru samozavesten, maksimalno uigran in, četudi tega njegovemu na trenutke balansiranemu neogotičnemu slogu ne bi pripisali, topel in mehkoben. Slednje še zlasti poudarja že omenjena hibridna različica skladb in njihova koncertna izvedba. Dobili smo ultimativen preplet sintetičnega in analogno/akustičnega, ki je znanim hitom dal krila, da so se dvignili visoko nad strope nabito praznega avditorija Kina Šiška.

Neznosno lakoto po neposrednem stiku z publiko si je skupina poskušala potešiti z dodatno osredotočenostjo na živo izvedbo. Že ob izidu albuma Teniversia se mi je utrnila misel, da je Torul vrhunski bend v svoji temačni spevnosti, ki vselej pušča prostor za svetlobne žarke, in ta koncert je bil zrcalo tega stanja ter univerzalne lirične sporočilnosti. Lahko bi rekel, da smo bili priče posebno sproščenemu in prijetnemu vzdušju, ki so ga fantje in dekle narekovali že od svojih prvih taktov in nagovora publiki, zbrani na drugi strani električnih kablov in internetnih povezav. Torul je na odru samozavesten, maksimalno uigran in, četudi tega njegovemu na trenutke balansiranemu neogotičnemu slogu ne bi pripisali, topel in mehkoben. Slednje še zlasti poudarja že omenjena hibridna različica skladb in njihova koncertna izvedba. Dobili smo ultimativen preplet sintetičnega in analogno/akustičnega, ki je znanim hitom dal krila, da so se dvignili visoko nad strope nabito praznega avditorija Kina Šiška. Če bi se zvok prebil še malce višje, bi ga zagotovo slišali daleč naokrog in uslišana bi bila želja Maja Valerija, ki je občinstvo nagovarjal v slovenščini, hrvaščini, angleščini. Že vpogled v klepetalnico je pritrjeval takšni barviti komunikaciji in ne glede na izoliranost ob ogledu hibridnega koncerta se je osamelost umaknila internacionalni povezanosti prisotnih gledalcev. Skupina ni mogla načrtovati kronologije vrhuncev, a v dobri uri nastopa so se zvrstile skladbe, ki že nosijo zimzeleno avtorsko patino, tako da mirne duše lahko ugotovimo, da je bil koncert en sam vrhunec. Kot da bi skupina fino in počasi spletla pajkovo mrežo, v katero je ujela vsak naš vzdihljaj, nasmeh in solzo. Osebno so mi v spominu ostale predvsem skladbe Lonely Night, Ausverkauft, Saviour Of Love in You And Me, ki na najboljši način reflektirajo izrazno moč skupine. 

Torul se sliši kot relikt časa, v katerem se je na drzen in pogumen način izbrisala ločnica med rockovsko in elektronsko godbo. V notranjem čutu benda se je porodila žanrska simbioza, ki ohranja odmev osemdesetih in jim daje povsem novo pomembnost. Torul ustvarja samosvojo estetiko, katere nostalgiki nismo mogli ubežati ob sobotnem koncertu. V aktualni situaciji si vsekakor raje želimo in privoščimo nostalgijo kakor pa elegijo. In Torul nam je je postregel zajeten odmerek. Morda nas je ta občutek preveval ob spominu na tisto staro koncertno normalnost, morda smo bili nostalgični zaradi Torulove obletnice ali pa je nostalgija postala naša zastava, ki jo ponosno nosimo v teh negotovih časih. Nostalgija kot zaloga prihodnosti in ne le spomin na boljšo preteklost – to bi bil najkrajši rezime Torulovega hibridnega koncertnega večera.