07.11.2012

Hiphop in nebotičniki

V svojih prvih mnenjih Borja Močnik razmišlja, kaj si lahko mislimo o sceni hiphopa po enomesečnem potikanju po samem epicentru.

Borja Močnik

Borja Močnik pred 5 Pointz-om v Queensu, največjo legalno grafitarsko točko v mestu. (foto: Kristina Ravnikar)
Foto: Kristina Ravnikar

V prvem od svojih štirih mnenj bom nanizal nekaj vtisov, ki sem jih staknil med poletnim potikanjem po newyorških ulicah, parkih in klubih – torej, nekakšen oseben etnografski plonkič. In nekaj moram takoj razjasniti. Pričujoči članek je napisan poenostavljeno. Hiphop je bil v New Yorku morda nekoč enotna scena (kar pa je vsaj delno nedvomno mit), danes pa bi težko govorili o trdni entiteti. Bolj gre za še živahne starošolske ostanke in pa nove, nekatere bolj podzemne, druge spet bolj trendovske, utrinke in "hajpe", ki pač govorijo skozi jezik ulične kulture in uporabljajo estetiko, imidž, torej označevalce te kulture, ki se je pojavila v 70. letih v striktno afro- in hispanoameriških soseskah. O abstraktnem, holističnem pomenu hiphopa se veselo mlati slamo tako med nadobudno mladežjo kakor tudi eminentno starostjo, osrednje, meni osebno hudo prežvečeno, izhodišče pa je: "rap je glasba, hiphop je kultura". Bi pa bilo nadvse zanimivo raziskati, zakaj prav hiphop potrebuje toliko samopotrjevanja, zakaj je tak esencializem še zmeraj tako živ v raperskem diskurzu. Če pogledamo scene, ki so se razvijale v približno istem času – reggae, punk in disco, njihovi protagonisti veliko redkeje vrtijo razmajano lajno "izvirnosti" oziroma se vsaj približno zavedajo, da je od časa "nastanka" in "velikih zgodb" (no, razen pri nas, kjer je punk 80. let sveta krava nekaterih "mislecev") minilo 30 in več let. Sem mnenja, da je hiphop zgodovinski hip, newyorška lokalna ulična izkušnja trenutka v zgodovini popularne kulture. Vse, kar je prišlo pozneje, seveda lahko poenostavljeno označimo kot hiphop, a bolj kot predalčkanje je zanimivo, kako so različni kulturni prostori po vsem svetu ta kod, ozitoma način izražanja prevzeli. Na terenu je treba raziskovati pač koščke, opazovati njihove podobnosti in posebnosti. Časi velikih zgodb so mimo.

Štacune z rabljenimi vinilkami so skoncentrirane predvsem v Lower East Side-u Manhattna, torej predelu, kjer so nametane tudi jazzerske špelunke. In podobno kot klube je tudi te trgovine pokosil proces gentrifikacije. Enačba je preprosta. Cene najema nepremičnin se vrtoglavo višajo, trgovine pa se zapirajo.

Moje razmišljanje deloma izhaja prav iz kratke, enomesečne izkušnje na terenu, smukal pa sem se predvsem okoli treh točk hiphoperskih praks, ki bi lahko pomenila tudi raziskovalna izhodišča: najbolj arhaičen pojav so poletni, "grass roots" park jami v marginalnih soseskah Harlema in Bronxa, visel pa sem seveda tudi po klubih in štacunah z rabljenimi vinili. Najbolj fascinantni so se mi zdeli prav prvi, dogodki v parkih, saj je bil tak menda hiphop pred tridesetimi leti: didžeji v parkih vrtijo pestre godbe, dogodke pa obišče izjemno razgibana, ne prav številna publika, seveda pa ob tem ne manjkajo bboyi oziroma brejkdancerji.

Štacune z rabljenimi vinilkami so skoncentrirane predvsem v Lower East Side-u Manhattna, torej predelu, kjer so nametane tudi jazzerske špelunke. In podobno kot klube je tudi te trgovine pokosil proces gentrifikacije. Enačba je preprosta. Cene najema nepremičnin se vrtoglavo višajo, trgovine pa se zapirajo. Zadnja je zaprla vrata kultna Big City – tu vinilke ne bodo več izgovor za druženje zanesenjakov rap, funk, soul, afro, disco, ... godb. Očitno bo čez nekaj let preživela le še peščica najmočnejših, pa še te zaradi turistov.

In tretji medij distribucije hrupa so nedvomno klubi. Pustimo vso romantiko ob strani: čeprav je scena izjemno živahna in nekateri trendi, pa tudi veterani uživajo ogromno podporo, so klasični raperski dogodki večinoma obiskani slabo. Mestne ikone si prizadevajo z rednimi večeri, ki jih podpre sto- do dvestoglava množica. A mestni klubi imajo tudi druge težave. Zgovoren je primer jazz kluba Nublu, ki ga vodi priznani glasbenik Ilhan Ersahin. Ta je izgubil dovoljenje za točenje (težkega) alkohola, ker čez cesto stoji cerkev Jehovih prič. Te sicer iniciative oživljanja soseske, ki jih zganja klub, podpirajo, a obstaja pač “pravilo šestdesetih metrov”. V neposredni bližini cerkva se ne sme točiti močnejših alkoholnih pijač. Zaradi odvzema dovoljenja zdaj seveda komaj shajajo. Jazz klub brez viskija?!

Second hand štacune se zapirajo, klubi so napol prazni, park jami komaj shajajo. In kako sploh preživijo izvajalci? Na različne načine (samo)organizacije, /.../. Podobno kot to počnejo jazzerji zelo učinkovito že vsaj pol stoletja, tudi newyorški raperji prodajajo Evropi zgodbo. V New Yorku zelo nišno in ponavadi za drobiž to zgodbo gradijo, v Evropo (in ne pozabimo na Japonsko) pa jo potem izvažajo.

Second hand štacune se zapirajo, klubi so napol prazni, park jami komaj shajajo. In kako sploh preživijo izvajalci? Na različne načine (samo)organizacije, a zadnje čase razmišljam predvsem o eni praksi. Podobno kot to počnejo jazzerji zelo učinkovito (seveda, da učinkovito, ko pa gre za eksistencialno nujo) že vsaj pol stoletja, tudi newyorški raperji prodajajo Evropi zgodbo. V New Yorku zelo nišno in ponavadi za drobiž to zgodbo gradijo, v Evropo (in ne pozabimo na Japonsko) pa jo potem izvažajo. Kar se morda sliši preveč grobo. Z drugimi besedami, ker je trg v ZDA specifičen, honorarji na špilih so, na primer, mizerno simbolični, se morajo glasbeniki, didžeji, emsiji ... pač znajti. Nekoč so služili tudi s prodajo glasbe. Ha, danes je to privilegij peščice in edini načini zaslužka so vezani na (evropske) turneje in seveda merchandise. Zaradi te dinamike je po mojih izkušnjah večina ameriških glasbenikov izjemno dobro organizirana. So sami svoji mojstri, mojstri za samopromocijo. Če heretično parafriziram izjavo nedotakljivega pionirja Johna Cagea "Kaj je bolj muzično – tovornjak, ki pelje mimo tovarne ali tovornjak, ki pelje mimo glasbene šole?": Kaj je bolj muzično – ameriški glasbenik v Ameriki ali ameriški glasbenik v Evropi?

In naj za konec na newyorški vsakdan navežem citat, na katerega sem naletel pred kratkim in ki se mi je zdel precej zabaven. Če ga razumeš preveč dobesedno, seveda ni preveč smešen. Eden največjih bobnarjev Art Blakey, ki je bil sicer znan tudi kot totalen jezikovni brezdlačnež, je leta 1971 rekel: "Well, the only way the white musician can swing is from a rope." Šlo je seveda za komentar o povojnem ameriškem rasizmu ali pa vsaj o neenakopravnosti na jazzerski sceni – in ne obratno, za Artov rasizem. No, rasizem je danes zelo živ in brca – avgusta se je na Times Squaru zgodil "incident", ko so policaji prerešetali možakarja, ki je mahal z nožem. Dvanajstkrat. Ja, res je, najprej streljajo, potem šele sprašujejo. Ker je bil možakar Afroameričan, so na dan pricurljale spet neverjetne statistike, ki ne govorijo policistom v prid: 84 odstotkov vseh, ki jih ustavijo in pregledajo ter kar 96 odstotkov vseh aretiranih študentov je Afroameričanov ali Hispanoameričanov. Naj živi enakopravnost! Svoboda in pravica za vse!