Humana nehumana ura začetka koncertov

Trivia: V predgovoru tega zadnjega razmisleka se bom prestavil v čas svojega prvega obiska Manchestra. Tja sem odšel (tudi) z namenom, da preverim, ali Black Rebel Motorcycle Club res tako dobro zveni kot na nekaterih albumih. Še pred koncertom pa sem naletel na oviro, vsaj mislil sem sprva tako – in sicer, kako po koncertu priti domov, saj sem gostoval pri gospodu srednjih let, ki je stanoval v okolišu metropole, dobrih petnajst kilometrov proč od Manchester Academy, in mi je že vnaprej povedal, da lahko računam nanj. Kako sedaj sredi noči »zahtevati« ali pričakovati, da poskrbi za moj prevoz domov? Kot se je na koncu izkazalo, sem delal probleme tam, kjer jih ni bilo!

Zakaj? Ker se v Manchestru, ne samo tu, temveč (skoraj) povsod v tujini, koncerti začnejo ob točno določeni in vnaprej znani uri in se – z dovoljšnjo mero praznega prostora za vse dodatke ali spontane vzgibe – ob vnaprej določeni in znani uri tudi zaključijo. Podobnih izkušenj sem bil deležen v Brixton Academy, Albert Hall, Gasometru, Backstage Werk … in še marsikje drugje, kar je še podžgalo moj razmislek in nekaj razgovorov s (cehovskimi) glasbenimi kolegi: zakaj pri nas te zadeve ne uredimo tako, da se bomo končno znali orientirati že vnaprej? Ni namreč tuj občutek, da je odtisnjena ura na vstopnici izmuzljiv okras in da pri nas še vedno velja prepričanje, da se mora koncert začeti čim kasneje, da bi imel oziroma pridobil svoj pravi efekt. Naj vam iz lastnih izkušenj povem, da ni tako. Ne nazadnje že bendi, ki si to lahko privoščijo, težijo, da se njihov nastop »prestavi« na čim bolj humano uro. Celo v pogodbi najdemo člen, ki določa, da morajo biti na odru do točno določene ure, kar do neke mere prisili organizatorja, da se zahtevi prilagodi. Da ne bo pomote, s takšnim početjem ne mislijo samo nase, ampak tudi na svoje poslušalce. Kajti trezno gledano, tako so bolj dovzetni za dogajanje na odru, prav tako pa jim ostane dovolj časa za druženje pred in po koncertu, če bi radi podaljšali noč. Tako že vnaprej pride do, recimo temu, delitve, ki je pravzaprav kompromis na vsej črti. Tisti, ki so v dvorano ali klub prišli le zaradi koncerta, imajo prosto pot domov, tisti, ki pa bi radi užili še sadove pokoncertnega dogajanja, imajo pred seboj še velik del noči. S »politiko,« ki jo danes vodijo v podalpju, tako organizatorji izgubijo velik del prve skupine, ki je ekonomsko močnejša, in s tem dobršni del morebitnega zaslužka oziroma več prodanih kart. Večkrat se mi je že kdo potožil, da bi šel na izbrani koncert, a se začne tako pozno, zjutraj pa je šiht pa otroci gredo v vrtec, šolo itd. Namesto da bi ljudi privabljali, jih organizatorji in promotorji z nemogočimi urami začetkov špilov malodane odganjajo. Sočasno pa tudi preizkušajo njihovo potrpežljivost, saj se napovedana ura skorajda nikoli ne ujema z dejansko.

Časi so se spremenili in ljudje so postali bolj mobilni, boljše so tudi »neosebne« povezave, ki te lahko po koncertu spravijo domov. V Veliki Britaniji (Londonu) se koncerti namreč končajo do enajste ure predvsem zaradi tega, da lahko ljudje ujamejo zadnje podzemne povezave v svoj konec mesta. In tako bi morali razmišljati tudi pri nas. Prepričan sem, da bi v tem primeru bili koncerti bolje obiskani, saj bi ljudje lahko še ujeli zadnjo trolo, vlak ali lumparja – kot s(m)o tako posrečeno poimenovali zadnji avtobus proti Gorenjski ob 23. uri. Če zgolj pomislim, da to poimenovanje izvira še iz časov naših staršev, ko so se dogodki (ali zapirali kafiči) večinoma redno zaključevali do te ure, lahko sklepamo, kako bolj prijazna je bila organizacija do morebitnih obiskovalcev. S tem ne trdim, da bi se takšna politika morala vrniti nazaj, sploh ne – le treba bi bilo ločiti med koncertom kot dogodkom in vsem tistim, kar sledi prej in potem. Ne verjamem namreč, da je danes veliko takšnih entuziastov, ki bi po koncertu romali peš iz Ljubljane v Kranj. Ne nazadnje bi bila takšna politika tudi prijaznejša do didžejev, ki jih najamejo za sukanje glasbe, saj bi imeli ljudi na plesišču in ne bo vrteli glasbe sebi in dvema osebama na drugi strani šanka.

Skrajni čas bi torej že bil, da bi se na vsakem prizorišču posebej in zase zedinili za točno določeno uro začetka koncerta ter pri njej trmasto vztrajali; seveda pa naj ta ne bo pomaknjena pozno v noč, temveč na čim bolj human čas (akademskih četrt je opravičljivih). Na primer po osrednjem televizijskem Dnevniku. S tem bi izobrazili sebe in poslušalce. Prednost bi dobila glasba, glasbena in splošna kultura, pridobili pa bi vsi. Tako se ne bi dogajalo, da poslušalec od napovedane ure skoraj tri ure čaka na performans Mad Professorja ali zamuja na špil Natriletnega kolobarjenja s praho. Spremenil bi se namreč način obnašanja. Najverjetneje nisem edini, ki pogleda na vstopnico ter se na koncert odpravi uro ali uro in pol pozneje od odtisnjene ure na njej. Pogosto se špil še celo takrat ne začne! Preslišati prav tako ne smemo, da bi na ta način profitirale tudi povečini domače predskupine, ki so obsojene na samevanje v klubih in igrajo bolj zase kot za poslušalce. Vsa privlačnost je navadno zreducirana na osrednje ime, vse ostalo se tolmači bolj kot balast. Z razumsko zasnovo časovnice bi prišli do ureditve, ki bi – na podlagi ponudbe organizatorja - slonela izključno na obiskovalcu, da se podredi njej. Ne verjamem, da bi nekdo, ki kupi vstopnico ali mora biti prisoten na koncertu po službeni dolžnosti, nanj zamujal zaradi subjektivnih razlogov. Vsekakor svoj zaključni razmislek smatram za resno problematiko, o kateri bi morali več govoriti v prihodnje. In vem, da nisem edini.