22.03.2022

Hvalnica večno moderni norosti

Tudi nova plošča zasedbe MeduzaleM se v glavnem ne opira na popularno kitarsko retrospektivo in skuša še naprej obstajati bolj sama zase, delovati unikatno.

Robert Šercer

La Terza Gamba

MeduzaleM

La Terza Gamba

On Parole Productions
2022

Tokratna plošča se v glavnem ne opira na popularno kitarsko retrospektivo in skuša še naprej obstajati bolj sama zase, delovati unikatno. Uvodna elektronska dobrodošlica daje občutek vstopanja v nove, še bolj nepredvidljive čase. S skoraj dvominutnim ponavljajočim se beatom in atmosferično melodiko nas tako lahko popolnoma prestavi v skonstruirani zvočno-vokalni kontekst tretjega polnega albuma kraško-obalnega tria MeduzaleM. Ta tudi tokrat ni nanizal preveč pesmi in jih je raje zapakiral v peterico pametno sestavljenih, detajlno dodelanih in odločno predstavljenih delov v angleškem jeziku. Največja kvaliteta obravnavanega benda je izvirnost pri kreiranju specifičnega zapletenega izrazja. Če je tu sploh kaj lahko popularnega, poslušljivega, je to izdelani refren. A tudi ta noče preveč izstopati. Bend ne skuša ugajati poslušalcu, temveč stalno pripoveduje zgodbo v ponavljajoči se obliki distorzirane ter ustrezno basovsko in digitalno podkrepljene glasbe. Z novim albumom je trio MeduzaleM še bolj utrdil svoje unikatno mesto na zemljevidu domače kitarske glasbe.

Nedavna članska rošada tega glasbenega sestava ne spreminja v nekaj zelo drugačnega, temveč skuša bolj o(b)stajati in se še naprej oblikovati v suvereno, tematsko in (e)motivno široko avtorsko glasbo. Ritmična sekcija bobnarja Blaža Kocine in basista Manuela Brajnika deluje tako, kot je treba; slednji se ukvarja še z digitalnim delom glasbe, vse skupaj pa se zdi ravno prav za sodelovanje s samosvojim vokalno inštrumentalnim (ne)petjem »glavnega« člana, kitarista Roka Soczka Mandaca. Prijemi so izčiščeni, dostikrat poenostavljeni v izrazno in ritmično gmoto – zdaj trdo, zdaj mehko – lebdečega organsko digitalnega sozvočja. Posneti vokali spominjajo na rokovsko petje iz devetdesetih let, čeprav bi še zmeraj lahko govorili o kvalitetnem izmenjavanju melodične in ritmične različice vokaliziranja. Ploščo je v kočevskem BearTracks studiu posnel in zmiksal Robi Bulešič, za postprodukcijo je zaslužen novi član, Brajnik, medtem ko je tematsko in slikovno že kar ustaljeno naslovnico narisal Luka Božič

Album La Terza Gamba lahko že v naslovu aludira na marsikaj: starost, odvečnost pa vse do konkretne spolnosti, celo vulgarnosti, tudi zoofilske. Skladba Doglover v manj kot šestih minutah zapoje zamaknjeno »hvalnico« domačim človeško-pasjim dogodkom iz bližnje preteklosti in v refrenu namiguje na že skoraj pregovorno zmagovitost zla. Izprijenost lahko izraža že ritmično ponavljanje, ko dobimo občutek, kot da nas nekaj preganja. Dinamično ustrezno se tudi ustavlja, preskakuje in se zopet utiri, celo prestavi na drugi tir, v že skoraj popolno nasprotje živčne naglice, v bolj umirjeni glasbeni svet z zvoki galebov v ozadju. Tako se lahko odlično zlije z omenjeno pripevno obliko o zlu. Groza in erotika sta stalnici v glasbi zasedbe MeduzaleM. Erotomaniac je druga najdaljša pesem, ki ponuja vpogled v že znano izvajalčevo izraznost. Repeticija je še eden od ustvarjalnih postopkov benda, in ta lahko deluje kot mantra ter vodi v plesno atmosfero kot enega od zvočnih svetov tega domačega tria. To nadaljuje najkrajša skladba Long nose z lomljenim ritmom, ki odpira vrata v že pankovsko enostavno nadaljevanje, v ojačano in izkrivljeno žaganje. Produkcijsko kvalitetna plošča se stalno preliva iz zgodbe v zgodbo. Še najbolj tradicionalno se prikaže v skladbi Midget, ko imamo opraviti z basovskim in bobnarskim poudarjanjem, ko lahko kitara in vokal varno nadaljujeta v zdaj melodično, zdaj ritmično vokalno izraznost. In zopet nazaj. V večno cikličnost časa. Z uvodnim odlomkom iz znanega japonskega filma se spustimo v najbolj »ljubezensko« razpoloženo skladbo, Ring, ki je zadnja in najdaljša. In spet se znajdemo v psihedeličnem (post)rocku, če bi to muziko že morali tlačiti v žanrske predale. Bolj smiselno pa je izpostaviti vokalno melodičnost, ki tu barva ozračje, da glavni prijem zadiha s pomočjo kitice in z višje plavajočimi napevi: »Eaten by the water / If you ever loved / You know the bridges cannot be burnt / Never to feel, never to see ...« Univerzalna tema o minljivosti se tako lahko izlije, razprši, odide v novi krog. 

Največja kvaliteta obravnavanega benda je izvirnost pri kreiranju specifičnega zapletenega izrazja. Če je tu sploh kaj lahko popularnega, poslušljivega, je to izdelani refren. A tudi ta noče preveč izstopati. Bend ne skuša ugajati poslušalcu, temveč stalno pripoveduje zgodbo v ponavljajoči se obliki distorzirane ter ustrezno basovsko in digitalno podkrepljene glasbe. Z novim albumom je trio MeduzaleM še bolj utrdil svoje unikatno mesto na zemljevidu domače kitarske glasbe.