Improvizacija – manipulacija

Rok Zalokar je zveneče ime slovenske jazzovske in zadnja leta tudi improvizirane scene. Pozornost je pritegnil na začetku tega desetletja s triom, s katerim je leta 2014 osvojil jazzona, nagrado, ki se podeljuje v okviru vsakoletnega festivala in delavnic Jazzinty. Trio, ki sta ga poleg Zalokarja tvorila še basist Dejan Hudoklin in bobnar Jože Cesar, je dolgo veljal za eno redkih stalnih postav na naših tleh, je pa kasneje dobil mednarodno različico, ki se predstavlja predvsem na Nizozemskem in je lani svoje delovanje zaokrožila z izdajo albuma. Osnovni trio je medtem predstavil dva projekta. V obeh primerih glasbeniki izvajajo oziroma so (pretežno Zalokarjeve) minimalistične kompozicije, decentno obogatene z elektronskimi vložki in elementi klasične glasbe, po katerih je bil vodja obeh zasedb prepoznaven, četudi gre pravzaprav za slogovno širokega glasbenika, aktivno vpetega tako v ljudsko glasbo (Dvojina) kot v hibrid jazza, punka, popa in funka (Kukushai) ter druge žanre, vključno z dokaj redkimi solističnimi performansi. Zalokar je nedavno delovanje z matičnim triom zaključil in se v zadnjih letih precej odmaknil od klasične sodobne (jazzovske) kompozicije ter pozornost preusmeril k svobodnejšim glasbenim oblikam. Razloge za obrat je morda vsaj delno najti v sodelovanju pri projektu precept.concept.percept skupaj z Drejem Hočevarjem in Pio Podgornik ter v prevzemu kuratorske vloge Impronedeljkov, zdaj že stalnega programa Kina Šiške. Gre za srečanja in izmenjavo glasbenih zamisli tako uveljavljenih kot mladih glasbenikov ter hkrati za prostor, ki omogoča skupno muziciranje, pri čemer je v središču zanimanja sodelujočih improvizacija. Ta je v Pojmovniku teorije glasbe definirana kot »sočasno odkrivanje in realiziranje glasbe« oziroma kot glasba, ki »vključuje določeno svobodo izvajalca znotraj nabora parametrov, ki jih je postavil skladatelj«. Tudi sicer je druga polovica albuma intimnejša, kar nakaže miniatura Inner mission, v kateri osrednja vloga pripade harfi. V tej se, tako kot v Circular Being in The Condition of Truth, izluščijo posamezne teme, ki pa se nikoli ne razvijejo docela, temveč ostajajo le nakazane in se nazadnje vtkejo v širše zvočno dogajanje. Prav ta nepredvidljivost skupaj z ostalimi značilnostmi Zhlehteta Toyomi opredeljuje kot razburljivo glasbeno izkušnjo, ki si jo težko zamislimo v živi izvedbi, čeprav dosedanje pojavljanje seksteta na različnih odrih kaže na povsem drugačen zaključek.

Za razliko od pravkar povedanega pa kolektiv Zhlehtet, zbran okoli Roka Zalokarja, pri improvizaciji ne izhaja iz temeljev, postavljenih s strani komponista, temveč iz okruškov inštrumentalnih vložkov posameznih inštrumentalistov. Poleg Zalokarja na klavirju in klaviaturah so od konca leta 2018 do prve tretjine lanskega leta neodvisno drug od drugega – izjema sta komada Gifts from Holy Three Kings in Garden Mist, posneta na domačem koncertu januarja 2019 – muzicirali oziroma prej raziskovali harfistka Urška Preis, flavtistka Neža Zupanc, kontrabasista Pieter Kvil in Jošt Drašler ter njegov brat, bobnar Vid Drašler, postprodukcija, ki vključuje razslojevanje, sestavljanje, organiziranje ter manipuliranje zvočnega gradiva v urejeno celoto, pa je trajala leto dni. Rezultat tega procesa, ki ni nov in je v različnih variacijah prisoten že vse od dvajsetih, tridesetih let minulega stoletja (konkretna glasba oziroma musique concrète), je v teh dneh predstavljeni prvenec Toyomi. Izraz je japonski, gre za staro besedo za zvok ali odmev, v določenem kontekstu pa ima beseda globlji pomen in opredeljuje mogočni zvok oziroma kolektivni smeh, kar lahko prenesemo na zvočno gradivo, vpeto na to izdajo. Na njej namreč zaznamo obilo odmevov posamičnih mikromotivov, medtem ko lahko skupinski smeh prenesemo na skupno glasbeno iskanje, ki sodelujočim nedvomno prinese obilo zadovoljstva in s tem na njihove obraze riše nasmehe, lučaj oddaljene od smeha samega.

V osnovi gre torej za preplet organskih in sintetičnih zvokov, pogosto spojenih v ponavljajoča se valovanja posameznih fragmentov, polnih obratov, ki zvočne edicije zbližujejo tako z elektronsko kot ambientalno, zaradi dramaturškega loka celo filmsko glasbo. Pogosto dominirajo ritmični obrazci (denimo v Tic Tac Universe), nemalokrat kot posledica zgoščenega zlitja posamičnih zvokov oziroma tonov, medtem ko predvsem harfa in mestoma klaviature, ki so precej izrazitejše v prvi polovici izdaje, mehčajo ostrost neorganskih elementov. Flavta je tako rekoč edina, ki prevzame solistično vlogo, denimo v Safety check, ki je v celoti grajena na osnovi njene linije. Tudi sicer je druga polovica albuma intimnejša, kar nakaže miniatura Inner mission, v kateri osrednja vloga pripade harfi. V tej se, tako kot v Circular Being in The Condition of Truth, izluščijo posamezne teme, ki pa se nikoli ne razvijejo docela, temveč ostajajo le nakazane in se nazadnje vtkejo v širše zvočno dogajanje. Prav ta nepredvidljivost skupaj z ostalimi značilnostmi Zhlehteta Toyomi opredeljuje kot razburljivo glasbeno izkušnjo, ki si jo težko zamislimo v živi izvedbi, čeprav dosedanje pojavljanje seksteta na različnih odrih kaže na povsem drugačen zaključek.