Improvizacija – melodija trenutka

»V Kumrovcu živijo le gasilci, medtem ko imaš v Bistrici kakih 20 jazz bendov,« mi kulturološke razlike v Hrvaškem Zagorju pojasnjuje lokalni fant, s katerim kramljava med premorom nastopa na Improconu, festivalu improvizirane glasbe, ki je med 15. in 17. avgustom potekal v Spomen domu na hribu v Kumrovcu. Nad pitoreskno vasico, v kateri je rojstna hiša Josipa Broza – Tita, predsednika SFRJ, se nahaja večnamenski nabor stavb arhitektov Ivana Filipčića in Berislava Šerbetića. Med njimi so kino, bazen, amfiteater, knjižnica in nočni klub, kot žepna različica Brionov, predsedniškega penthousea. To je nekdanji center proslavljanja dneva mladosti, kamor so se zlivale reke pionirjev iz celotne nekdanje države. Lokalno združenje Gokul iz Zaboka je ta nekdanji praznik letos obeležilo s koncertom na ploščadi Spomen doma, na katerem sta nastopila Damir Avdić in Marko Brecelj, medtem ko so lani v sodelovanju z MK Metulj iz Bistrice ob Sotli ter avstrijsko organizacijo Limmitationes organizirali koncerte pod naslovom 4 StateS SeSSionS, kar je služilo kot uvod v Improcon – simetrični festival brez vodilnih zasedb, namenjen promociji improvizacije kot melodije trenutka.

Čeprav se je festival začel v četrtek, nultega dne, ko je izstopal trio članov benda Zmajev Rep, kitarist Andrej Boštjančič – Ruda z bratoma Vidom in Joštom Drašlerjem, bobnarjem in kontrabasistom iz bližnje Bistrice, so prvi večer (v petek) obeležili sessioni v dvorani, iz katere se spričo steklene stene razpira razgled po bližnji naravi. Vid najpogosteje igra samo snare in ride, čeprav je njegov pulz razkošen, ustvarja ritmični jezik brez tipične jazzovske govorice, kot je flam na basovskem bobnu. Razen Drašlerjevih fantov na kontrabasu in bobnih so v petek igrali še Tomaž Grom in Emil Gross oziroma tolkalec Bojan Dojkić iz Novega Sada, kakor tudi pianistka Marina Džukljev in Miodrag Gladović na elektroniki, ki z joystickom usmerja zvok procesirane električne kitare. Basovski klarinetist Maron Palatinszky in trobentač Balazs Wizner, akademska jazzovska glasbenika iz Budimpešte oziroma z Dunaja, sta s povečini freejazzovskim špilom, ki je temeljil na kolektivni improvizaciji, razširjala spektralne barve in tako s krajšimi solističnimi izleti bogatila dolge spontane skladbe. A pravo presenečenje večera je bil nastop TNT Kormorana, slamovske pesniške skupine iz Zagreba, ki jo bo Miha Zadnikar kuloarsko poimenoval »ljubezensko-politični kabaret«.

Skupino sestavljajo štirje pesniki, in vsak se je predstavil s svojim izdelanim slogom in nastopom, ki se je od pesnika do pesnika razvejal v postbeatniške pesmi (Žarko Jovanovski), v svojevrstno sintezo Jesenina in Satana Panonskega (Dejan Inđić), kakor tudi v haikuje, podobne sardoničnim komentarjem (Siniša Matasović), krona vsega pa je bil nastop legendarnega igralca Bruna Tomašića – Anđe. Napravljen v drag-queen, je izvedel pesmi Severine in Dane International, s čimer je navzoče sprva presenetil, nato pa popolnoma obnorel. V teku večera, kot tudi festivala kot celote, se je izziv obvladovanja teksta, bodisi govorjenega bodisi prebranega, v glasbenem kontekstu izkazal za začimbo glasbenih dogajanj in je bil obenem semantični izziv za glasbenike iz dežel jedra Evropske unije.

V nizu petkovih koncertov so se glasbenikom pridruževali sami zagrebški pesniki; najbolj izkušen med njimi, Žarko Jovanovski, se je preizkusil tudi na klavirju pa s poetično miniaturo v nemščini. Z vokalom je session dopolnjevala Elisa Ulian iz Italije, sicer pianistka, ki je v maniri Sainkho Namtchylak pokazala, kakršne vse logopedske miniature – bolj odstopanja – lahko izvabi iz sebe s pomočjo mikrofona.

Drugi večer je zaznamoval nemara najbolj surov nastop festivala. Vitja Balžalorsky na s filtri ojačano električno kitaro in z zvokom death-surfa, Ivo Poderžaj na distorzirani basovski kitari, Klemen Šali na elektroniki in Jaka Berger za prepariranimi bobni so odigrali svojevrsten DIY-improv, ki se ga ne bi sramovali niti novozelandski bratje. Okrog dveh zjutraj se jim je pridružila Elisa, ki se je na valovih hrupa v pompoznem plesu približevala odru, vokalize, ki jih je izvajala – brez mikrofona! – iz prve vrste avditorija in s hrbtom obrnjena proti publiki, pa so se po izjavah prič slišale vse do izhoda. Ob njeni pomoči sta že »zaorgijala« kot zakonca Sonny in Linda Sharrock na albumu Self-portrait in Three Colours, All Black. Še pred tem smo slišali nastop Rude in Groma s češko plesalko Dano Schachtner, ki se je začel na ploščadi pred Spomen domom in je dodobra izrabil naravno akustiko objekta, tako da ojačevalci niso bili potrebni. Med izvedbo so zvabili za sabo občinstvo in se začeli premikati proti parkirišču. Postopoma so skupaj z inštrumenti vstopili v Gromov kombi, še naprej so izvajali performans (ki so mu s predvajalnika dodali album Taraf De Haiduks) v interierju ter nato z avtom pobegnili proč od občinstva.

Drugi dan se je pravzaprav začel bolj zgodaj, s poskusom delavnice gledališkega režiserja Michaela Muhra. Prisotnih je bilo le malo ljudi, verjetno zato, ker je bil kot delovna tema napovedan poskus reaktualizacije razpada Jugoslavije. Muhr je stoično sprejel fiasko in s kolegi z Dunaja izvedel delovno vajo za izvedbo lirske pesmi, ki je bila ob sodelovanju z veteranko, pianistko Sylvijo Buckner, kitaristom Ericom Schachtnerom ter Palatinszkim in violinistom Markom Jeničem izvedena pozneje, po večerji, ki so jo postregli v Domu. »Kotlovina, kotlovina všeč,« je jedilnik pokomentiral Udo Preis iz Limmitationes in pojasnil, da je njegov prvi sosed Hrvat, ki mu je razložil, kako se pravilno pripravljajo telečji zrezki. Zagorski čevapčiči so se po standardih nekaterih obiskovalcev izkazali za predrobne, a vendar je bil tam vedno na voljo še vegetarijanski meni za skeptike, kakor tudi lokalne sorte domačega vina.

Popoldne je bilo rezervirano za predavanje Improvizacija in »družba kulture« Mihe Zadnikarja. Predavatelj je ob tej priložnosti opozoril na nov kurz, ki ga je kulturna politika ubrala z ustavo SFRJ iz leta 1974, kar sovpada z letnico izgradnje mesta dogajanja tega festivala. V dvorani začeta debata se je nadaljevala med premorom za cigareto, kar je na Hrvaškem na žalost izjema. Od zgodnjega popoldneva so se nadaljevali koncerti, začenši s sessionom v bazenu in veliki dvorani, na katerem so glasbeniki izvajali besedila iz »Klupskega eseja – BRICS« avtorja tega poročila.

Ob osmih zvečer je bil v prostorih recepcije izveden noise-performans ekipe Mladih rim, Klemna Šalija, Nežke Struc in pesnika Dejana Kobana. Noiser Šali a.k.a. Mono Scarves je nastopal izza sprejemnega pulta, medtem ko sta Dejan in Nežka z metanjem nenevarnih predmetov ob tla intervenirala v prostor. Kot uvod v večer se je zgodil še koncert kvarteta pianistke Kaje Draksler in električnega kitarista Matissa Čudarsa z bratoma Drašler. Drakslerjeva je nastopila na električnem inštrumentu, samo gradivo pa je bilo označeno kot koncentrirano igranje s pripravljeno estetiko, brez raziskovanja trenutka in gest, kar je bil sicer prepoznavni znak festivala. Slaba stran tega zelo plodnega festivala je bilo prekrivanje nekaterih programov, denimo dua tenorskega saksofonista Ceneta Resnika z Vidom Drašlerjem na balkonu knjižnice in še nekaterih drugih, ki se jih ni posrečilo udeležiti niti meni.

Zadnji dan je minil v sproščenem vzdušju, glasbeniki pa so nekoliko raziskali naravo in čare zapuščene infrastrukture, vse do nastopa dueta Draksler & Čudars, ki sta igrala v cerkvi v Bistrici (Kaja je igrala na orgle). Festival se je končal ob brezmejnem kozarčku, kakor se za kulturnike spodobi, a tudi z obljubo, da se bodo spet srečali ob letu osorej, kakor se za pionirje tudi spodobi …