28.02.2021

Individualnost okusa in kolektivnost izkušnje

Na novi plošči kolektiva Zhlehtet Roka Zalokarja je za razliko od prvenca zvočni vir dejanski živi špil kolektiva v Hostlu Celica.

Aleš Rojc

Celica

Zhlehtet

Celica

samozaložba
2021

S fakti preobremenjena obiskovalec in obiskovalka koncertov bi lahko imela nekaj težav pri ugotavljanju, kaj natančno označuje enega zadnjih, če ne najaktualnejši kolektiv Roka Zalokarja. A kot so obiskovalci koncertov ta trenutek prej domišljija kot realnost, tako je tudi identiteta Zhlehteta precej izmuzljiva stvar, ki pa kljub temu ponuja nezgrešljivo izkušnjo. To smo v živo v Ljubljani lahko doživeli le malokrat, nazadnje ob izidu prvenca Zhlehteta na letnem odru Gala Hale. Celica je tako že drugi zvočni izdelek tega dobri dve leti starega kolektiva, ki ga v kratkem časovnem intervalu od izida plošče Toyomi mimogrede lahko doleti pozaba. Pomislili bi namreč, da gre predvsem za posledico na novo najdene strasti produktivnega glasbenika, ki v koncertnem zatišju najde več časa za delo na že posnetem materialu. Koncert je uspešen, če se kot nekakšna nenadna kolektivna razjasnitev razodene ob zadnjem odigranem tonu, nato pa se vsi vrnemo v svoj običajni čas z zavestjo, da se je ravnokar nekaj zgodilo. Na Celici je morda neizbežno, da tega dogajanja ne prekinjajo nasilne delitve na krajše komade, a raznovrstne izpeljave znotraj njih pritegnejo stalna vračanja. Pri tem se razodenejo različne plasti, uokvirjene z brezobličnim elektronskim šumom, ki se ob poslušanju razveže zdaj v solistične prekinitve, zdaj v neskončne flavtistkine fraze ali pa v ambientalno gmoto, ki na dveh mestih nepričakovano zaokroži dogajanje.

Naj spomnimo: Zhlethtet je kot edina Zalokarjeva večja zasedba pred občinstvom zaživela poleti 2019 na enem od skritih ljubljanskih meščanskih dvorišč, se odpravila na kratko bosansko turnejo ter se po nekaj kadrovskih menjavah in občasnem koncertiranju pojavila še v diskografski obliki. Tej je Zalokar dal poseben pečat z naknadnim editiranjem in obdelovanjem posnetkov, ki so znotraj kolektiva nastali večinoma v nekoncertnih in tudi neskupinskih situacijah. Tako pridobljeni spoj improvizatorskega, skladateljskega in producentskega dela, kjer imajo vsi trije postopki pomembno težo, ima vseeno jasen zvočni odtis, ki mu zasedba v grobem sledi tako na prejšnjem kot tudi aktualnem posnetku, nenazadnje pa tudi v koncertni podobi, četudi vmes že precej odmaknjeni od nekdanjega dvoriščnega nastopa. Temu je treba dodati še pomemben delež kolektiva, ki ga je Zalokar izbral po osebnem, ne toliko instrumentalnem ključu. Po sestavu odprt in deloma spreminjajoč se kolektiv, združuje prepoznavne osebnosti samosvojih glasbenih poti, ki jih niti nima smisla tlačiti pod pokroviteljstvo pobudnikovega imena.

Zhlehtet je glede na svojo prvo in zadnjo koncertno pojavnost na videz nekoliko okrnjen, kar se na posnetku opazi. Če je bil prvenec Toyomi za mlado zasedbo dovolj jasna markacija, Celica vsaj na prvi posluh ne prinaša bistvenih premikov, zato pa se neupravičeno nekoliko izgublja v senci prvega. Za razliko od prvenca je zvočni vir dejanski živi špil kolektiva, ki se je zgodil v času med nastankom in prvo javno predstavitvijo plošče Toyomi. Na Celici so poleg pianista Zalokarja igrali: na kontrabasu Gašper Livk, ki se je vmes od projekta večinoma oddaljil, očitno težko pogrešljiva flavtistka Neža Zupanc ter Urška Preis, ki s svojo razporeditvijo harfe in efektov ravno tako predstavlja prepoznavni steber zvočnega produkta ali raje procesa Zhlehteta. Koncertna predloga plošče rezultira v manj razsekanih in zato daljših kosih, manjša zasedba pa se predstavi skozi bolj organski razpon kompozicij, gledano tako v časovnem loku kot v zvočni širini. Celica je v primerjavi s Toyomi manj razdrobljen in v nekem smislu bogatejši izdelek.

Zaradi bogastva elektronskih efektov, glitchev, šumov ipd. v daljšem prvem delu težko uganemo, koliko je na posnetku naknadnih posegov in koliko v živo procesiranega zvoka. Že na koncertu sta tako Rok na klaviaturah kot Urška z elektronskimi efekti imela veliko možnosti poseganja v zvok, a so ti vseeno enakomerno porazdeljeni med zgolj niansiranim barvanjem izpostavljenih solističnih delov ter bolj zamazanim plastem med nežnimi šumi in glasnejšim elektronskim brzenjem. Šele v drugem kosu, nekako na polovici posnetka, se po daljši izmenjavi težke elektronske klaviature in hipnotične flavte prikrade basovski udarec psihedeličnega elektronskega ritma, ob katerem se flavtistkine melodije razburkajo v glasni vrtinec fraz in tremolov. Podoben poseg se zgodi v zadnjem kosu, ko harfino brenkanje nenadoma spreleti daljša povratna zanka, ki pa je predolga in zato deluje dezorientirajoče, saj kmalu iz sebe začne sevati nejasno bližino vzdihajočega glasu, se prevesi v zamolkli drone, ki se  postopoma izkaže za neskončen flavtin ton, ki ga ob utišanju ponovno podčrta ambientalni elektronski ritem. 

Posnetek je izšel, ker vsi pogrešamo koncertno izkušnjo, kar je Zalokar želel poudariti z edinstvenim pakiranjem: koda za dolpoteg je pospremljena z  vizualno oblikovano vrečko aromatiziranega črnega čaja, ki naj bi pričaral trenutek pred začetkom živega nastopa. Recenzent se je čajni mešanici zaenkrat odrekel, ker ni po njegovem okusu, a medtem ko ta izvirna gesta poudari predvsem okus pobudnika projekta Zhlehtet, bi bilo za uspeli improvizirani koncert treba preseči zgolj arbitrarno variabilnost individualnega okusa. Koncert je uspešen, če se kot nekakšna nenadna kolektivna razjasnitev razodene ob zadnjem odigranem tonu, nato pa se vsi vrnemo v svoj običajni čas z zavestjo, da se je ravnokar nekaj zgodilo. Na Celici je morda neizbežno, da tega dogajanja ne prekinjajo nasilne delitve na krajše komade, a raznovrstne izpeljave znotraj njih pritegnejo stalna vračanja. Pri tem se razodenejo različne plasti, uokvirjene z brezobličnim elektronskim šumom, ki se ob poslušanju razveže zdaj v solistične prekinitve, zdaj v neskončne flavtistkine fraze ali pa v ambientalno gmoto, ki na dveh mestih nepričakovano zaokroži dogajanje.