Interpretativnost grafične partiture v živo

Ciklus Zvokotok nedvomno širi obzorje in ponuja razgled nad komponiranimi deli ter zvočnost širi v nova okolja in vključuje zvočno tehnologijo. Letos je v središču izvajalec pri izvajanju skladb, zabeleženih s tekstom ali grafično, ter njegova nova vloga tako skladatelja kot interpreta. Ti drugačni zapisi omogočajo nov odnos do interpretacije, saj dajejo izvajalcu več svobode pri izvajanju in omogočajo velik delež improvizacije pri podajanju vizualne vsebine. Tako se vzpostavi novo polje med komponiranim in improviziranim, ki je neke vrste zmes obeh in daje vedno nove enkratne izvedbe. Prav to vmesno polje s tem širi horizont komponirane glasbe v širši kontekst in osvobaja interpreta od zgolj poustvarjalne drže. Omogoča mu, da v izvedbo vključi svoje izkušnje, znanje in domišljijo. Ciklus Zvokotok letos vizionarsko snuje Nina Dragičević in utira nove poti v interpretacijski praksi komponirane glasbe. V tem duhu smo koncert tudi razumeli, saj daje možnost za razpravo o novi vlogi skladatelja in poustvarjalca.

Tej novi praksi smo bili priča v Cankarjevem domu, kjer so tri dvojice izvajalcev (Kaja Draksler in Primož Sukič, Marina Džukljev in Zlatko Kaučič ter Nina Prešiček in Tea Vidmar) interpretirale Grafično partituro 48 iz cikla Asemic Sound Mappings kanadskega skladatelja in vizualnega umetnika Félix-Antoina Morina. Slišali smo lahko tri različne vizije istega dela, ki je bilo vizualno dano na ogled v času trajanja izvajanja. 

Prva dvojica, Kaja Draksler na klavirju in Primož Sukič na električni kitari, je interpretativno še najbolj sledila zapisu in imeli smo občutek, da je linearni del izvajal Primož Sukič, dinamičnega pa Kaja Draksler. Pri tem sta uporabljala tudi pedala, kovinski naprstnik in prepariran klavir. Širok nabor preparacij je omogočil širše polje zvočnosti in razširjeno rabo obeh inštrumentov, pri čemer sta izvajalca drug drugega zvočno dopolnjevala in tudi dinamično delovala kot dva dela skupne celote. Sukič se je podajal bolj v smeri raziskovanja posameznega zvoka na kitari, K. Draksler pa je izrabljala zvočni potencial tipk, strun in raznih predmetov, s katerimi je preparirala klavir. Tako sta ustvarila igriv in pester zvočni potencial, v katerem smo prepoznali sledi partiture.

Druga dvojica, pianistka Marina Džukljev in tolkalec Zlatko Kaučič, sta izhajala iz partiture, vendar sta si vzela več svobode in se podala bolj na eksperimentalno področje. Njuna interpretacija je bila podkrepljena z ritmom, sicer pa sta oba prav tako uporabljala preparacije oziroma dodatna zvočila. Njuno izvedbo smo razumeli bolj v smislu eksperimenta kot sledenja partituri, ki je služila bolj za izhodišče oziroma okvirno vodilo, znotraj katerega sta eksperimentirala. Pri tem sta pazila, da z zvokom ne bi zasičila prostora, in sta v interpretacijo vnesla celo nekaj humorja.

Zadnji dvojec, Nina Prešiček za klavirjem in vokalistka Tea Vidmar, sta združili bolj mehko klavirsko linijo z vokalno improvizacijo, kar je na prvi vtis delovalo nekoliko disparatno, a je ponudilo zelo zanimivo druženje vokalne artikulacije s pianizmom. Vizualno partituro sta podoživeli s samosvojo interpretacijo, ki je dala vsebini svojski značaj.

Ciklus Zvokotok letos vizionarsko snuje Nina Dragičević in utira nove poti v interpretacijski praksi komponirane glasbe. V tem duhu smo koncert tudi razumeli, saj daje možnost za razpravo o novi vlogi skladatelja in poustvarjalca.