21.10.2019
Išči sam, deli z drugimi
Kombo C je že tretja generacija mladih, ki glasbeno znanje nabira pod mentorstvom vsestranskega in več kot štiri desetletja mednarodno udejstvujočega se glasbenika Zlatka Kaučiča.

Kombo C
Petelin iz Noznega
Zvočni izviri
2019
Čeprav morda ob naslovu tokratnega izdelka učencev Zlatka Kaučiča, Petelin iz Noznega, najprej pomislimo na majhno, z vseh strani težko dostopno geografsko območje, poimenovanje zasedbe misel že samo po sebi negira. Kombo C je namreč že tretja generacija mladih, ki glasbeno znanje nabira pod mentorstvom vsestranskega in več kot štiri desetletja mednarodno udejstvujočega se glasbenika. Da gre za izredno pomembno zbirališče željnih znanja in, kar je še pomembnejše, izkušenj, dokazuje tudi dejstvo, da v Sloveniji najbrž ni festivala ali odra, ki v vsaki od svojih izdaj ali sezon ne bi gostil katerega od njegovih učencev, če že ne mojstra samega. Prejšnja zasedba, od katere sta ostala le bobnarja Tomi Novak in Robi Erzetič, je pred dvema letoma z albumom Rock Mi Monk obeležila stoletnico rojstva Theloniousa Monka, tokratna generacija pa se je posvetila Kaučičevim avtorskim kompozicijam ter z njimi na letošnjem festivalu mladinskih skupin Slovenije Rock vizije v organizaciji Javnega sklada za kulturne dejavnosti osvojila prvo mesto.
A bi za skupni imenovalec vseh kompozicij kljub temu prej označili močne basovske linije in raziskovanje izraznih sredstev, pri čemer sta osnovni vodili razvijanje komunikacijske veščine na odru, se pravi skupinsko delo, in spontano izražanje, to je individualnost.
Poleg že omenjenih podvojenih bobnov imamo tokrat kar tri kitare, za katerimi stojijo Ajk Vremec, Tilen Kravos in Anton Lorenzutti, za bas je poprijel Timi Vremec, medtem ko (virtuozne) trobentne vložke vnaša Francesco Ivone. Zaradi podvajanja inštrumentov ne čudi, da je ritmična osnova izredno kompaktna in glasbeno dogajanje v večini primerov dokaj zgoščeno, četudi ne manjkajo niti številni obrati, ki imajo najpogosteje vlogo umika, da bi do izraza lahko prišli solistični vložki (denimo v naslovni skladbi), ali mostu, ki poveže dva dela v celoto oziroma pripelje svobodneje naravnani inštrumentalni odmik nazaj k osnovni temi. Pravkar opisano strukturo najdemo v kompoziciji Črni Bcko, zaradi spevnih, pogosto ponavljajočih se motivov in odprtih solističnih improvizacij ne dosti drugačni od preostalih. A bi za skupni imenovalec vseh kompozicij kljub temu prej označili močne basovske linije in raziskovanje izraznih sredstev, pri čemer sta osnovni vodili razvijanje komunikacijske veščine na odru, se pravi skupinsko delo, in spontano izražanje, to je individualnost. Vse opisano seveda nosi tudi prepoznavni Kaučičev pečat, ki s pedagoškim delovanjem daje protiutež formalnemu izobraževanju, marsikdaj ozko usmerjenemu v en sam žanr, četudi obogaten z vplivi drugih, kar pa je običajno vseeno prej kot s študijem pogojeno z individualnim ozadjem posameznika.
Da akterji Petelina iz Noznega tudi sicer niso zagreti pristaši institucionalnega uokvirjanja, ne gre zaključiti le na podlagi široko zastavljenega koncepta tega projekta, ki se dotakne tako jazzovske kot improvizacijske, rock, fusion in še kakšne glasbe, temveč tudi (ali predvsem) zaradi Spričevala, kjer gostuje otroški pevski zbor SCGV Emil Komel, ki tej najbolj intimistični, celo melanholični in trpki skladbi doda besedilo: »Mama, sem dubu cvek u tisti čudni šuoli. Tata, reši me naše drage mame, da sm dubu cvek in ti si pravi 'jak'.« Prav ta kompozicija prinese ključni preobrat, saj imajo tiste poprej, čeprav so naravnane svobodno, trdno, do določene mere predvidljivo gradnjo, kar se še najbolj odraža v malce šolskem Petelinu iz Noznega. A če so prve še polne prostih odsekov, so v tej kompoziciji improvizacijski vložki skrbno odmerjeni in vnaprej načrtovani, za kar najbrž poskrbi dotedanja vzgoja. Vendar v življenju vsakega od nas pride trenutek, ko zgled ni dovolj in si začnemo postavljati vprašanja, na katera želimo poiskati odgovore sami, četudi bodo ti povsem drugačni od odgovorov večine. Tako se vsak učenec prej ali slej upre učitelju, da bi poiskal lastni izraz in se svobodno podal v svet, morebiti v Norveške kalcete, kjer je energičen, ekspresiven, samosvoj saksofonski vložek dodal Jure Boršič.
In prav zato je prispevek Zlatka Kaučiča mlademu jazzovskemu naraščaju, ki mora v vsakem primeru poiskati svoje mesto v svetu, tako dragocen. Predstavlja drzen, spodbuden, kdaj tudi provokativen glas, ki pravi, naj nihče nikomur ničesar ne verjame, temveč preizkusi.