03.01.2019

Iskaje možnosti odzivanja

Zadnje čase lahko Sama Šalamona večkrat slišimo v solistični izdaji, vendar sta zanj še zanimivejša duo in trio.

Nina Novak

Traveling, Moving, Breathing

Samo Šalamon, Tony Malaby & Roberto Dani

Traveling, Moving, Breathing

Clean Feed
2018

Samo Šalamon sodi med tiste slovenske kitariste, ki so najbolj prepoznavni v svetu. Eden njegovih albumov se je uvrstil med 1001 najvplivnejšo jazzovsko izdajo vseh časov, revija Guitar Player pa ga šteje za enega najzanimivejših mladih kitaristov na svetu. Šalamon je vsekakor eden najplodnejših ustvarjalcev pri nas in se udobno počuti na odru. Zato ne preseneča, da med njegovimi albumi večinoma prevladujejo posnetki s koncertov, ki so običajno del večjih turnejskih sklopov po Sloveniji in Evropi v družbi najrazličnejših glasbenikov. Zadnje čase ga lahko večkrat slišimo v solistični izdaji, čeprav ko sta mu duo in trio najbližja. Nazadnje smo ga imeli priložnost poslušati skupaj z ameriškim igralcem ustne harmonike Howardom Levyjem (skupaj sta izdala album Peaks of Light) in slovenskim tolkalcem Ninom Mureškičem, s katerima je nastopil v Klubu Cankarjevega doma ter na Festivalu slovenskega jazza na Ravnah na Koroškem. In od tam prihaja tudi Traveling, Moving, Breathing. Tamkaj je namreč aprila predlani nastopil z italijanskim bobnarjem Robertom Danijem, starim znancem zlasti iz projekta Bassless Trio, in ameriškim saksofonistom Tonyjem Malabyjem.

Večino projektov mariborskega kitarista zaznamuje prevlada njegovih avtorskih kompozicij, ki pa jih dopolnjuje z deli gostujočih glasbenikov. Vendar je obenem njegova drža tako imenovana pozicija v ozadju; le redko namreč prevzame vodilno vlogo v smislu inštrumentalista. Tako se zdi, da Šalamon izredno rad različnim glasbenikom ponudi izhodišče, medtem ko sam išče izzive v odzivanju na njihovo muzikalnost, kot da gre za igro.

Kot smo že vajeni pri Šalamonu, je Traveling, Moving, Breathing odprte narave in prinaša kompozicije prostega komponiranja ter igranja – glasbenika v prvi vrsti zanima odrska interakcija. V muziciranju išče možne poti odzivanja na posamične linije ostalih sodelujočih, kar se izredno lepo kaže v skladbi Moving Target, v kateri prevladuje komunikacija med kitaro in saksofonom. Inštrumenta se mestoma dopolnjujeta, drugič kitara gradi podlago, na katero sede saksofon, pri čemer nikakor ne gre zanemariti, da se znata inštrumenta drug drugemu umakniti in dopustiti, da eden povede; ves čas pa so hkrati prisotni bobni. Enakovrednost vseh treh prevlada v svobodno naravnani skladbi Traveling Without Motion, medtem ko razmišljujoča kompozicija Breathing, ki je plod vseh treh glasbenikov (avtor preostalih je naš kitarist), v ospredje postavlja Malabyja. Šalamon in Dani za razliko od njega gradita predvsem ritmično in atmosferično spremljevalno podlago, ki služi za izhodišče izražanja, utemeljenega na iskanju; lahko bi rekli, da diha. Melodično bolj determinirani in zadržani sta baladi Grey Matter in Kei's Dream, v katerih so kitarski vložki mehki in ustvarjajo vtis, da nadgrajujejo osnovno izpoved v saksofonu. Prvo po daljšem uvodu prekine mehko vzdušje na bobnih, nakar vstopi kitara, ob katero se opre saksofonsko muziciranje, tokrat v iskanju meje oziroma s tipanjem, do kod še seže ugodje ob postopnem povečevanju jakostne dinamike. Druga je še nežnejša, morda celo nekoliko neotipljiva, saj ves čas kakor da lebdi v praznini; bolj ko poslušalec čaka na njen razvoj, v večji meri se glasbeniki umikajo v ozadje, pri tem pa le redko ponudijo drobec glasbene zakoličenosti v obliki konkretnejših melodij.

Večino projektov mariborskega kitarista zaznamuje prevlada njegovih avtorskih kompozicij, ki pa jih dopolnjuje z deli gostujočih glasbenikov. Vendar je obenem njegova drža tako imenovana pozicija v ozadju; le redko namreč prevzame vodilno vlogo v smislu inštrumentalista. Tako se zdi, da Šalamon izredno rad različnim glasbenikom ponudi izhodišče, medtem ko sam išče izzive v odzivanju na njihovo muzikalnost, kot da gre za igro. To držo lepo zastopata skladbi Too Much in Arnold. Glasba in skupno ustvarjanje sta za Sama Šalamona v prvi vrsti učenje – o kreaciji novega, odnosih, poslušanju in še čem. In prav to ga ohranja budnega ves čas. Ob pravi meri čuječnosti lahko njegova odrska potovanja ohranjajo budnega tudi poslušalca, kar je znova še ena oblika komuniciranja. A za to bo morda priložnost ob naslednjem albumu.