Iz trebuha vodnega sveta

Zvočne umetnije Robertine Šebjanič so plod raziskovalnega in ustvarjalnega dela in se nas dotaknejo s svojim avtentičnim prikazom  naravnih okolij. S koncertom v okviru cikla FriForma v prostorih Osmo/ze nas je umetnica zbližala z zvočno podobo podvodnega sveta in opozorila na nevarnost zvočne onesnaženosti za živa bitja v tem ekosistemu. Kot je povedala v pogovoru, se namreč v vodi živeče živalske vrste z zvoki ne le orientirajo, temveč tudi komunicirajo med seboj. Pri tem jih moti hrup, ki ga na vodnem okolju povzroča človek s svojo prisotnostjo. Koncert je bil dostopen v živo preko dunajske spletne platforme Echoraeume, z njim pa so avtorji napovedali tudi zagon nove podzaložbe SonoLiminal / Inexhaustible Editions. Zvočno doživetje je celostno in zelo neposredno, obenem pa poetično v smislu lepote naravnega, s katero se ne srečujemo vsakodnevno. Senzibilno uho se bo takoj pričelo ukvarjati s spoznavanjem novih zvočnih pojavov, njihovim značajem oziroma estetsko podobo.

Kot prvi projekt SonoLiminala so predstavili zvočno delo Aquatocene. Nastalo je kot rezultat zbiranja podvodnih posnetkov, iz katerih je izrasel pravi zvočni dokumentarec. Z njim nas je avtorica opozorila na škodljivost človeške prisotnosti in posegov v vodni svet. Kot je navedla, gre zlasti za hrup ladij, sonarjev ali zvočnih topov, ki so v rabi pri iskanju naftnih zalog in povzročajo, da se tudi vodne živali odzivajo vedno hrupneje, da nasedajo kiti in tako dalje.

Umetničino delo nas seznani s tem občutljivim okoljem in nam približa zvoke vodnih živali, ki jih sicer ne poznamo in nam širijo zvočno obzorje. Potopili smo se vanje in s tem dali naši zaznavi nov izziv soočanja s paralelnim svetom, ki nas po eni strani osvobaja kopenskih zvokov in zlasti hrupa, po drugi pa neusmiljeno postavlja pred dejstvo, da človek posega na vsa območja živega, kar ima žal tudi negativne posledice.

Zvočno doživetje je celostno in zelo neposredno, obenem pa poetično v smislu lepote naravnega, s katero se ne srečujemo vsakodnevno. Senzibilno uho se bo takoj pričelo ukvarjati s spoznavanjem novih zvočnih pojavov, njihovim značajem oziroma estetsko podobo. Pri tem gremo lahko v smeri raziskovanja in aktiviramo razum, da se ukvarja s prepoznavanjem le-teh ter reflektira problematiko dela, ali pa se prepustimo čisto estetski izkušnji soočanja z vodnim ekosistemom in posegi vanj. V pomoč nam je informacija o razlogih za nastanek dela, kar mu daje tudi raziskovalno podstat. Aquatocene Robertine Šebjanič nam tako ostane v zavesti kot dokumentaren zvočni opomin in hkrati unikatno doživetje.