Izkustveno zorenje

Robert Jukič, eden glasbeno najplodnejših slovenskih basistov, ki se je leta 2015 s projektom Ženske z izbranimi vokalistkami, s katerim je aktualni izdelek deloma povezan, saj ga sklene inštrumentalna skladba After the Rain (v slovenščini je Pada dež izvedla Nina Strnad) dokazal tudi kot eden največjih poetov na slovenski jazzovski sceni, s svojo dvajseto samostojno izdajo vnovič združuje različne umetniške oblike. Navdahnjen s kratkimi zgodbami Harukija Murakamija, je ustvaril glasbene pripovedi in slike močne osebnosti, ker pa ga je obenem pretresla razstava Paula Delvauxa (z navedki, kot sta »smrt je bistvo resnice« in »smrt osmisli življenje«), ki je sovpadala z novico o izgubi ljubljene osebe, tokrat bolj kot kadarkoli prej posega po tišini. In se s tem približuje skandinavskemu minimalizmu. Barvite harmonije, izpovedne melodije in občasno z metlicami v ozadje postavljena ritmika rišejo bogate podobe krajev, zgodb, ljudi in njihovih čustvovanj. Kljub temu da je solističnih prispevkov manj, se zdi, da vsak od inštrument izpolnjuje svoje poslanstvo: trobenta predvsem pripoveduje, klavir poskrbi za akordično podporo ali z vrinjenimi drobci oživlja osnovno melodiko, bobni opravljajo vlogo vodnika, bas pa jih vse povezuje.

Kompozicije, ki so bile posnete jeseni 2023, ko je novica o bolezni bližnjega zarezala v vsakdan Roberta Jukiča, odražajo umirjenost, intimnost, nežnost ter tako avtorsko kot izvajalsko dovršenost in zrelost. Trobenta z izredno širokim interpretativnim izrazom, znotraj katerega se prepletajo niti zadržanosti, zapeljivosti in odločnosti, poslušalca vodi po melodičnih razglednicah, v katerih marsikatera razveza preseneti. Nemalokrat se približa ameriškemu folku, ki ga znotraj naših meja zastopa v Sloveniji živeči ameriški pianist Steve Klink, s katerim si je Jukič v preteklosti redno delil koncertne odre. Trobenta ni nosilka v skladbi Marco Y Alicia, kjer vstopi šele v drugem delu in v hipu spremeni njeno podobo, ter v The Tree And The Bush z daljšim klavirskim uvodom. V intenzivneje ritmično obarvani dvodelni skladbi … And the Sun se ob odsotnosti trobente inštrumentarij v prvem delu razširi z domišljenim dialogom klavirja in rhodesa, medtem ko se v drugem delu glasbili združita, v igro pa se vrne tudi edino trobilo. Slednje na neki način nadomešča izostale vokalne vložke, zato glasba ne deluje abstraktno, kot je sicer pogosto značilno za Jukiča.

Avtorska izpoved v Bruslju živečega slovenskega glasbenika je opremljena s fotografijami in grafičnimi podobami Tinke Mesec Tomazin, zaslužne za vizualno podobo že njegovih prejšnjih šestih albumov. In the Land Of … je bil posnet le dan za prvim koncertnim srečanjem štirih glasbenikov, ki sodelujejo na njem, kar pa se ne čuti. Poleg Jukiča so za dovršenost izdelka poskrbeli trobentač Jean-Paul Estiévenart, pianist Wajdi Riahi in bobnar Wolfi Rainer. Barvite harmonije, izpovedne melodije in občasno z metlicami v ozadje postavljena ritmika rišejo bogate podobe krajev, zgodb, ljudi in njihovih čustvovanj. Kljub temu da je solističnih prispevkov manj, se zdi, da vsak od inštrument izpolnjuje svoje poslanstvo: trobenta predvsem pripoveduje, klavir poskrbi za akordično podporo ali z vrinjenimi drobci oživlja osnovno melodiko, bobni opravljajo vlogo vodnika, bas pa jih vse povezuje.

Izpostaviti velja podvojene linije, najpogosteje klavirja in basa (Marco Y Alicia, Mills And Pine In the Air), klavirja in trobente (Volkslied) ter trobente in basa (Mills And Pine In the Air), ter z variacijami ponavljajoče se motive in teme (In the Land Of …) in razrešitve napetosti, ki se najbolj stopnjujejo v naslovni kompoziciji. Čeprav so posamične linije manj zgoščene kot v preteklosti, vse omenjeno avtorsko plemeniti In the Land Of … ter poslušalce vabi v srčiko jazzovske dozorelosti oziroma v svet, katerega bistvo se čuti.