Izmuzljiv sodobni jazz, ki nastaja na relaciji Zagreb - Ljubljana

Trokut je novo ime na regionalni sceni urbanega jazza, kjer smo lahko v zadnjem letu opazili kar nekaj bolj ali manj frišnih imen, kot so Etceteral, Zhlehtet, projekt Mladi raziskovalci III., širšemu poslušalstvu dostopnejši Pantaloons in Pijammies, nekoliko zahtevnejši Oholo! ter tudi post-rockersko ambientalni Mart. Vsem je skupen posodobljen bodisi bolj pop bodisi bolj avant jazz izraz, ki izhaja iz globalnih trendov iz jazz prestolnic, kot sta (še vedno) London in New York. Vendar je vsak izmed naštetih bendov zasedel lastno izrazno polje ter se na svoj način lotil vprašanja, kako zgodovinsko bržkone najbolj daljnosežen in mitologiziran žanr popularne muzike popeljati v novo tisočletje. Kako ga približati mladim ušesom in ustvariti nekaj, kar ni le (pod)povprečno posvetilo revolucionarnim jazz muzikam zadnjega stoletja. Z dolgometražnim prvencem Shapeless hrvaško-slovenski kvartet Trokut samozavestno stopa na regionalno sceno. Nastavki so pravi, muzika stoji, idej mu očitno ne manjka. Edini tehtni pomislek je, da zaradi globalnega pečata sodobnih jazz godb zvočni karakter ne izstopa od angleških in drugih sovrstnikov. V tem kontekstu se zdi umestna misel o vokalizaciji Trokulove muzike, kot v primeru gostovanja Ane Čop, in morebitna raba balkanskih jezikov, ki bi tej godbi dala »eksotičen« regionalni pečat, s katerim bi morda lažje kotirala na mednarodnem jazz tržišču.

Zagrebško-ljubljansko navezo, ki deluje od leta 2018, poleg domačega saksofonista Jake Arha sestavljajo še trije hrvaški glasbeniki, Filip Pavić na električni kitari, Hrvoje Kralj na električnem basu ter Jerko Jurin na bobnih. Kot se za sodobni jazz bend spodobi, vsak izmed njih skrbi tudi za muziciranje elektronskih zvočnih tekstur, ki dopolnjujejo organske zvoke njihovih inštrumentov. Lahko jih primerjamo z zgoraj omenjenim triom Etceteral, ki se na podoben način loteva ustvarjanja elektro-akustičnih skladb na presečišču kompozicije in improvizacije. Naslov prvenca Shapeless, ki je izšel pod okriljem zagrebške založbe Rika Muzika, namiguje na odsotnost neke zaznavne glasbene forme, ki bi definirala celoto … nekakšno estetsko brezobličnost oziroma transžanrskost. V tem smislu je album precej zeitgeistovski. Uteleša kulturne in glasbene trende zadnjega desetletja, kjer je prednjačila tendenca po preseganju okostenelih žanrskih okvirov 20. stoletja. Seveda se je v jazzu to dogajalo že v 70. letih z bendi, kot je bil Weather Report, a muzika Trokuta nikakor ni historični fusion jazz. 

Album Shapeless je torej »žrtev« post-internetnega prepletanja raznorodnih estetik v novo celoto. Toda kljub temu nič ne trpi njegova celovitost in stilska zaokroženost. Gre za precej premišljeno sintezo različnih vplivov. Ti segajo od post-rockerskega jazza v duhu bendov GoGo Penguin in Portico Quartet, sofisticiranega elektronskega rocka v liniji Radiohead in podobnih pa do fusion prog jazza ameriških Trioscapes, futurističnega perkusivnega jazza Squarepusherja ter raznih pionirjev ambientalnih glasb. V primerjavi z nekaterimi drugimi slovenskimi novimi jazzerji se manj čutijo vplivi britanskega vala zadnjih let, utelešenega v muzikah različnih projektov Shabake Hutchingsa, Nubye Garcie in Zare McFarlane. Še najbližje je bendu morda bobnar Moses Boyd, ki se očitneje zgleduje pri sodobnih klubskih plesnih žanrih. Prvenec zasedbe Trokut je skratka nekaj, kar bi lahko mesto našlo pri kakšni sodobni britanski jazz založbi, kot je Brownswood Recordings Gillesa Petersona. Je ravno dovolj konservativen, da ohranja zvočno esenco jazza, ter raziskovalen, da prepoznavno jazzovsko zvočno paleto dopolnjuje s sintetičnimi zvoki in detajli, ki tej muziki dodajajo dimenzijo (post)modernosti.

Stilska razgibanost albuma, ki ga preveva precej prostorska produkcija in melanholična atmosfera, je hvalevredna. Komad Jitter, ki asociira na glasbo odličnih eksperimentalnih londonskih jazzerjev Polar Bear, denimo zaznamuje čudaški funk gruv. Post-rockerski Spinning Top drvi na na krilih drum’n’bass ritma, naslovni Shapeless in Squircle pa do neke mere spominjata na proggy instrumentale slovenskega projekta Spiral Mind, ampak z več žmohta. Precej je meditativnih downtempo/trip hopovskih momentov, denimo v pesmih Moebius Strip in Exhale. K dinamiki dodajajo tudi vokalni vložki slovenske vokalistke Ane Čop v abstraktnem intermezzu Porzellan, ki bo poznavalce spomnil na vokalne igre poljske jazz ikone Urszule Dudziak ali še aktualnejše češke avant violinistke in pevke Ive Bittove. Med recenzentovimi favoriti pa sta oba zaključna komada. Kompozicijsko morda najpreprostejša, toda po filingu najbolj polna skladba Aether s svojo blagozvočno saksofonsko zanko in številnimi plastmi sintov spomni na aktualne ambientalne podvige različnih klubskih producentov. Krajša in še slajša Memories (Part II) bo zagodla na strune vseh fenov muzik odlične čikaške založbe International Anthem in njenega prvokategornika Jeffa Parkerja. 

Z dolgometražnim prvencem Shapeless hrvaško-slovenski kvartet Trokut samozavestno stopa na regionalno sceno. Nastavki so pravi, muzika stoji, idej mu očitno ne manjka. Edini tehtni pomislek je, da zaradi globalnega pečata sodobnih jazz godb zvočni karakter ne izstopa od angleških in drugih sovrstnikov. V tem kontekstu se zdi umestna misel o vokalizaciji Trokulove muzike, kot v primeru gostovanja Ane Čop, in morebitna raba balkanskih jezikov, ki bi tej godbi dala »eksotičen« regionalni pečat, s katerim bi morda lažje kotirala na mednarodnem jazz tržišču. Vendar pa Trokut bolj kot o novem albumu trenutno bržkone razmišlja o ponovnem odprtju javnega življenja in s tem klubov, kjer bo lahko predstavil svoj odlični prvenec.