Izrazni splet telesa in zvočil

Na albumu Sentido projecta z naslovom ECOS, ki izšel oktobra pri založbi Celinka, je sedem skladb; šest jih je napisal Tadej Kampl in eno Urška Centa. Slednja je napisala tudi besedila za tri skladbe. Zasedba zagotavlja poln zvok, ritmično razgiban in barvit: Urška Centa (ples, vokal, ploskanje), Primož Fleischman (saksofon), Arsenije Krstić (klavir), Tadej Kampl (električni bas, produkcija, miks in mastering) in Nino Mureškić (tolkala). Gre za prvenec, ki združuje elemente jazza, flamenka in popa, kot so zapisali v promocijskem gradivu. Z glasbenega vidika je Sentido project svež konglomerat vsega. Izvedbe skladb so sproščene, doživete in zvočno čiste, veliko je interakcije in v glavnem gre za oblike skupinskega muziciranja, kjer ni izrazitih solističnih seans. Če bi iskali splošen, ljudski izraz za njihovo igranje, bi brez težav lahko rekli, da so ubrani, uglašeni na celoto, čeprav, to je pa na žalost res, na plošči ni zelo pomembnega elementa, namreč plesa.

Album je nastajal več let, najbolj celovito pa ga je mogoče doživeti v živi predstavitvi, saj je Urška Centa tudi plesalka, ki glasbo dopolnjuje in nadgrajuje s plesom. Koncept je torej jasen: zvok ima v tem primeru vidno dimenzijo plesnega, je fuzija zvoka in giba, nekakšne prvinske podobe človekove kreativnosti. Telo se ob ritmu mora gibati, ples je naravna posledica, da ne rečemo nuja ritma, ki nastane z glasbili (zagotovo v začetku z lastnimi; s celim telesom, kar je primarna značilnost flamenka in praktično vseh obrednih oblik rituala od pradavnine do danes), sploh če gre za ritmizirano spodbudo, kjer telo preprosto ne (z)more mirovati. Domnevno se je vse začelo s to povezavo zvenečega telesa v gibanju. Umetnost sta generirali dominantni čutili, sluh in vid, ki sta se povezali v izrazni splet telesa in zvočil, kjer človek lahko preseže reizem bivalnega in odpotuje v neskončnost transcendence. 

Sentido project je tak kolektiv, zato je jedro njegove dejavnosti nastopanje na različnih odrih, celo v latinskoameriških deželah, kjer je flamenko sestavni del novodobnih projektov. Jazz na primer, ki nastaja v teh okoljih in se pogosto napaja pri takih primarnih vzgibih, je prepoznaven predvsem po značilnih ritmičnih vzorcih, pogosto pa mu je dodana flamenkova »kri«, ki vre od strasti, kjer je koncentrat emocij vedno enak najbolj pekočemu čiliju. Da se v tej navezi pogosto znajde jazzovsko hrepenenje po svobodi izražanja, ni naključje. Kombinacija je vedno osupljiv dionizični izliv, strasti brizgajo iz vseh pritiklin, od ritma do melodije, in v tej navezi ni mogoče spregledati telesa, plesa. Omenjeni ansambel mogoče sicer ni ravno vzorčni primer eruptivnosti, saj člani nekoliko krotijo svoja čustva, jih nadzirajo s pristopom, ki se zna odpovedati najbolj ekstatičnemu izražanju, ter s tem svoji glasbi dodajajo apolinični šarm, če bi razmišljali v normativih civilizacije, ki od antike naprej pozna vse te reči in jih smiselno interpretira. Res pa je, da je koncept tančice zelo prebrisan: rahlo prekrivanje »golote« ima pogosto močnejši učinek kot materija, ki se brez zadrege ponuja v vsej svoji neposredni lepoti. 

Z glasbenega vidika je Sentido project svež konglomerat vsega. Izvedbe skladb so sproščene, doživete in zvočno čiste, veliko je interakcije in v glavnem gre za oblike skupinskega muziciranja, kjer ni izrazitih solističnih seans. Če bi iskali splošen, ljudski izraz za njihovo igranje, bi brez težav lahko rekli, da so ubrani, uglašeni na celoto, čeprav, to je pa na žalost res, na plošči ni zelo pomembnega elementa, namreč plesa. Podobno kot sem nedavno sam lahko flamenko občudoval v živo pri španskih ciganih ter kasneje tisto strastno izvajanje skušal podoživeti in pričarati v spomin s poslušanjem zvočnega posnetka – ni šlo. Brez plesa je bila glasba zgolj torzo. No, za dotične to ne velja. Dovolj so profilirani in glasbeno nabrušeni, da je plošča vseeno odličen prikaz njihove glasbe. A za celovito podobo se bo treba enkrat odpravit na njihov koncert.