15.02.2021
Izštekani Le Serpentine
Skupina Le Serpentine nadaljuje že več kot dvajsetletno tradicijo izštekanih diskografskih izdaj. Gre za zadnjega v nizu albumov, ki je izšel kot prvovrstni posnetek koncerta znotraj kultne radijske oddaje Izštekani v režiji Jureta Longyke.

Le Serpentine
Izštekani Le Serpentine
ZKP RTV Slo
2021
Skupina Le Serpentine se je s svojim izštekanim albumom znašla v imenitni družbi tistih, ki so k svoji studijski diskografiji prišteli posnetek izštekanega nastopa z Vala 202 – od Orlekov in Zmelkoow prek Pips, Chips & Videoclips in Štefan Kovač Marko bande pa vse do zasedb Mi2, Shyam, Elevators in Haiku Garden. To so le nekatera imena, ki so zablestela v tej zimzeleni glasbeni različici živega nastopa, kjer se izvedba vselej giblje v bolj akustično smer. Slišni kolaž vešče in samozavestno krmari med alternativo in mainstreamom, kar je vsekakor obeležje in posebnost glasbenikov, ki se ne zgolj sprehajajo med različnimi žanri, temveč so predvsem iskreni do glasbe kot take. In ravno iskrenost je tisto, česar smo kot poslušalci najprej deležni ob poslušanju izštekanega albuma Le Serpentine.
Ogoleli in brez balasta različnih zvočnih dopolnil so izštekani nastopi bolj intimni, spontani in predvsem čustveno neoporečni ter neposredni. Takšen je tudi album Izštekani Le Serpentine, ki je nastal ob istoimenskem koncertu skupine, premierno predvajanem 10. februarja 2020 v oddaji Izštekani. Na njem nam skupina predstavlja siže dveh studijskih albumov, Ujemi val (2015) in Pobarvanka (2019). Slednja na najboljši način zaokroži zvočno-lirični slog skupine, ki v samosvoji glasbeni pobarvanki dokaj subtilno izrisuje novovalovski duh 80-ih, daljne pejsaže sanjskega popa, mesene linije post punka in pri tem nanaša celo paleto impresij neodvisnega rock izraza. Slišni kolaž vešče in samozavestno krmari med alternativo in mainstreamom, kar je vsekakor obeležje in posebnost glasbenikov, ki se ne zgolj sprehajajo med različnimi žanri, temveč so predvsem iskreni do glasbe kot take. In ravno iskrenost je tisto, česar smo kot poslušalci najprej deležni ob poslušanju izštekanega albuma Le Serpentine. Tudi takrat, ko se znajdemo v območju melanholičnih meglic, nam zasedba ponudi nadvse spodbudne verze (Veselja krik, Črnobel) in milozvočno rezke ritme (Jrm, Majice kratke), ki se slišijo kot osebne, podoživete, kratke, a sila pomembne črtice iz vsakdanjega življenja. Le naprej bi bil lahko nekakšen simboličen sinonim za zvočno-lirični kolorita skupine, v katerem se poleg suvereno rahločutnega vokala Tjaše Teropšič pretakajo sinapse uigrano dovzetnega inštrumentarija.
Zasedba je v tem Vrtiljaku našla mesto tudi za nekonvencionalne aranžerske miniature, kot je uporaba harmonike, ki glasbenemu izrazu Le Serpentine odpira prostor šansonjerskega pridiha. Tisto pa, kar najbolj zrcali to impresivno akustično izvedbo, je zagotovo bratska naveza na strunah (Se ne vidi dna, Zadeta od interneta), ki skupini Le Serpentine prinaša brezčasno patino neodvisnega rock zvoka, bolj hipnotičnega kot mističnega.