Jazz brez »džezsodkov«

Trideseta izdaja festivala Jazz Cerkno, je bila jubileju primerno udarna, pa z odtenkom bolj »konservativna«, kot smo vajeni, kar je bil tudi organizatorjev namen. Da se pač malo retrospektivno festival zazre nazaj, v svojo bogato in pisano ponudbo. Žal prezgodaj umrli Boštjan Cvek, ki je vse tole »zakuhal«, bi bil gotovo vesel jubileja, saj se je festival dodobra utrdil in profiliral, pa tudi zasidral v jazzovsko zavest kraja  z okolico, ki je, jazzovsko gledano, cel svet.

Vmes so delovale tudi prijazne muze in čisto slučajno za jubilej sestavile program, na katerem je sodelovalo trideset muzičistov. Od petka do nedelje je nastopilo devet vrhunskih bendov, bogat in pester pa je bil tudi spremljevalni program. Simon Kenda, zdajšnji direktor festivala, ve, kako dogodek razširiti na vse strani, od pohodništva do glasbenega inkubatorja, od nabiranja pogledov s sosednjih gričev do globokega doživljanja muzike na osrednjem prizorišču Starega placa. Le-ta je vmesna postaja med cerkvijo in žal že nekdanjim barom Pr' Gabrijelu, ki seveda za čas festivala odpre svoja prijazna glasbeno-pivsko-družabna vrata. 

Nič, tu smo, vmes, med »višjimi silami« in zemeljskimi goni, med nebom in tlom, tam nekje jazzovskih vicah, ki napolnijo duha in človeku dajo veselje do življenja.

Prvi dan festivala se je tokrat premaknil na petek in že v štartu ponudil enega najmočnejših »uvodnih« večerov na festivalu sploh, s prvim gostovanjem legendarnega njujorškega basisa Williama Parkerja, mednarodnim triom pihalca Igorja Lumperta z novim projektom Fight Songs ter izvrstni trio trobenača Petra Evansa. Večer je predstavil jazz tako v njegovih historičnih odtenkih kot njegovih sodobnih odmevih, ga vtrl v splet elektronike, ritmičnega pulza, zvočnih zank in razelešenega pulza, ga raztezal med liričnosjo in hrapavostjo tematsko grajenih pesmi kot poklona borcem za svobodo, ter svobodnjaškim free jazz rockom, v katerem so tleli spiritualni jazz in fuzije različnih godbenih tradicij.  Že v tem se odstira širokost programske usmerjenosti festivala. Skoznjo lahko razbiramo tridesetletno zgodovino skrbno tkanih programov, ki so jazz vedno zajemali kot živo tkivo v nenehnem preoblikovanju in refleksiji lastne preteklosti in spogledovanju z različnimi bolj ali manj aktualnimi  žanrskimi vsebinami in križanci. V njem se odslikujejo aktualnost, povezanost z trenutnimi dogajanji na mednarodnem jazzovskem polju, smelem vpenjanju domačih ustvarjalcev vanj in razvijanju in predstavljanju novih projektov, dajanju prostora razvoju domačega mladega jazza, komplementarno vodenje glasbene založbe in vzpostavljanju trajnih vezi z nastopajočimi. Jazz je polje povezovanj, svojstvena mednarodna kreativna skupnost (samo v petkovem večeru je Lumpert denimo že snemal z Evansom, že igral z bobnarjem Gerardom Cleaverjem, slednji pa s Parkerjem in Mendozo v zelo podobnem triu, itd…), polje tako formalno promotorskih in organizacijskih odnosov, kot osebnih.  V razširjenem pogledu so petkov program tvorili vrhunski tuji glasbeniki, nosilci sodobnih (in zgodovinskih) struj v jazzu danes, s katerimi je v tvornem soodnosu tudi domača improvizatorska in jazzovska skupnost, med njimi Jure Pukl, Kaja Draksler, Samo Šalamon, idr… Petkov večer je obenem ponovno razkril tudi to, da Jazz Cerkno kljub določenim oviram v zadnjih letih še vedno uspe ohraniti temeljni duh in atmosfero festivala, organizacijsko odličnost, programsko kakovost in predvsem ohraniti zanimanje občinstva, ki je v petek lepo zapolnilo prizorišče. Že v tem se odstira širokost programske usmerjenosti festivala. Skoznjo lahko razbiramo tridesetletno zgodovino skrbno tkanih programov, ki so jazz vedno zajemali kot živo tkivo v nenehnem preoblikovanju in refleksiji lastne preteklosti in spogledovanju z različnimi bolj ali manj aktualnimi  žanrskimi vsebinami in križanci. V njem se odslikujejo aktualnost, povezanost z trenutnimi dogajanji na mednarodnem jazzovskem polju, smelem vpenjanju domačih ustvarjalcev vanj in razvijanju in predstavljanju novih projektov, dajanju prostora razvoju domačega mladega jazza, komplementarno vodenje glasbene založbe in vzpostavljanju trajnih vezi z nastopajočimi.

Igor Lumpert je na cerkljanski festival pripeljal povsem novo zasedbo Radium Bath in povsem svežo godbo, ki pa vendarle plete in povezuje niti z njegovim preteklim ustvarjalnim opusom. Projekt Fight Songs, posvečen borcem za svobodo in narodnoosvobodilnem boju, še kako reaktualizirani temi v današnji politični situaciji, Zametke ima v dveh skladbah z njegove plošče I Am the Spirit of the Earth, izdane pri mednarodni založbi Clean Feed v l. 2022 (skozi prej omenjeno povezljivost omenimo, da na njej igra tudi trobentač Peter Evans). Dvodelno skladbo Slovenian Fight Song lahko vidimo kot svojstveni skelet, ki ga je Lumpert skladateljsko in tematsko ter improvizatorsko razširil na nove skladbe in vpel v novi evropsko-ameriški trio z izkušenim bobnarjem Gerardom Cleaverjem in zelo iskanim vrhunskim mlajšim nemškim basistom Felixom Henkelhausenom. Tokrat je Lumpert ob značilnem prezentnem zvoku tenorskega saksofona v večji meri posegal tudi po sopranskem saksofonu in z njim postregel z nekaj finimi zgoščenimi in raskavimi linijami izven običajnega liričnega dometa pihala in s tem dodal glasbi novi glas, barvo in občutje, ki sta ga vruhnska spremljevalca podkrepila bodisi z klenimi rimičnim pulzom, smelimi poudarki in zadržanimi solažami. Cleaver ima svojstveno atomizirano zvočno govorico, kjer ima vsak udarec svoje mesto in izpovedno moč, v premolkih pa ves čas tli skriti pulz, čeprav še tako razgrajen.  Glasba tenzijo gradi med temami in njihovo razgradnjo in improvizatorskimi zaleti, med liričnosjo in udarno hrapavostjo, med fluidnimi linijami in rimično in melodično razsekanostjo. Ob tem se je malce poznalo, da gre za prvi koncert tria s praktično eno samo pravo vajo, v drugi polovici koncerta čutila nekakšna zadržanost, ki je uvodnemu poletu vzela malce energije. Vsekakor gre za glasbenike, ki znotraj kompozicijskega materiala znajo zapolniti in oplemenitii bolj odprte pasuse, a se je tokrat zdelo, da so v tem malce preveč zadržani.

Legendarni basist William Parker, spotnik številnih velikih imen v polju svobodnjaškeg jazza, eno temeljnih imen njujorške scene ter vsepovsod in vseprisotni bobnar in tolkalec Hamid Drake sta dolgoletna sopotnika, ritmična naveza, ki je v polju sodobnega jazza vzpostavljala silnice kreativnih izstopanj in vstopanj iz ritmične in spremljevalne jazzovske matrice. Vse to sta demonstrirala na nastopu tria Circular Pyramid s kitaristko Avo Mendoza, s katerim Parker vzpostavlja ne le odnos do lastne glasbene filozofije in mitologije (opisane v njegovi knjigi Scrapbook: Notes and Blueprints), temveč tudi s poljem spritualnega jazza in figuro Sun Raja. V njegovem duhu je zvenel zaključni napev nastopa, kot nenehno «vesoljno, psihedelično« meandriranje na (pre)dolgem nastopu, v katerem je trio skozi neneheno vzpostavljane in razgradnjo ter spreminjanjem pulza potoval v sferah free rocka, fusiona, jazz rocka, bluesa in skozi odmeve različnih godbenih tradicij. Parker  je tekom nastopa poskrbel, da je v »eterično« naturo glasbe vpletel tudi aktualnen kritičen moment, ki ga doživlja v lastni politični realnosti v ZDA. Parker in Mendoza sta osnovo krožni piramidi postavila že v triu z Gerardom Cleaverjem na plošči Space Mayan Station, njen silovit in opojen polet v fuzijo svobodnjaškega jazz rocka pa Drake razgradi s številnimi arabskimi in karibskimi rimičnimi tradicijami. Mendoza je danes zelo iskana kitaristka (nazadnje je pri nas nastopala v novi zasedbi kolega strunarja Marca Ribota), inventivna, vešča prehajanja med jazzovskimi solažami, rockerskimi riffi in smelo a ne pretirano igro z efekti, ki širijo njeno kitarsko govorico. Ob tako raznoteri in rimično razplasteli ter gibki dediščini, kot jo predstavljata sopotnika v triu, bi se nadejali vesoljnega poleta, a se je nastop kljub nenehnemu iskanju in vzpostavljanju skupinske igre in raznolikosti v inštrumenariju Parkerja (šakuhači, različna pihala in strunska glasbila) in Drakea (okvirni bobni, tolkala) v svoji dolžini izgubil in razvodenel. Vsekakor bi bolj osredotočen in krajši nastop lahko ponudil intenzivnejšo izkušnjo.

Vrhunec pekovega programa in osrednji nastop prvega večera festivala je tako pripadel triu Extra ameriškega viruoznega trobilca Petra Evansa, mojstra številnih tehnik, nosilca ene bolj vznemirljivih trobilnih zvočnih izrazov zadnjih dveh desetletij. Te se razpenjajo v polje jazza, sodobne klasične glasbe, elektroakustične glasbe, eksperimentalnega rocka in noisea. Tudi tokrat je izmenjaje na trobenti in krilavki navdušil s fluidnimi in tekočimi linijami, prezentnim zvenom, razširjenimi tehnikami igranja, prodornimi teksturami in vstopi v polje šuma. Ves ta širok izpovedni material vešče vnaša v ritmično zasnovo. Ta je osnovno gonilo in gradnik glasbe tria, ki sloni na usmerjenih improvizacijah. Osmišjata jo izvrsten švedski basist in elektrofonik Petter Eldh (poznamo ga kot člana tria Punkt.Vrt.Plastik s Kajo Draksler, malo pred nastopom na festivalu pa je v Ljubljani nastopil z zasedbo ØKSE) in ameriški bobnarski veteran Jim Black. Dvojec v igro tria ne vnaša le raznovrstnega členjenja pulza in ritma, temveč tudi vznesene solistične dele, kontrast med klenim repetitivnim pulzem električnega kbasa in bolj gibko jazzovsko igro kontrabasa ter elektronske zvočne zanke in šumeče teksture. Gre za skrajno sodoben jazz, ki vešče šmira z raznolikimi sodobnimi (elektronskimi) glasbenimi žanri in jih posvaja v povsem sebi lastno zvočno govorico.

Drugi dan, po pričakovanju najudarnejši dan, trd dan za jazz, nekaj kar bo ostalo in zabilo žebelj v čute, je bil res tak. Močan, strašljivo nabit, poln ekstremov in strašnih dinamičnih ekskurzov v plus in minus. Najprej znova zdužena slovenska Lolita, ki se je razširila s saksofonistom Juretom Puklom, tatamato slovenske srednje jazzovske generacije. Čast, da so ponovno zazveneli kot eden, je velik poklon festivalu, bilo pa je tako perfektno, da bi bili lahko tudi osrednji dogodek. No, so bili vmes poslušalci, ki jim je zvok Lolite že preveč domač, podpisani ni iz te kategorije, je pa reflektivno nastala pesem na to temo. Čisto v cerkljanskem kozmopolitskem duhu, ki jo je spesnila moja malenkost. Takole gre:

BACK HOME

Juže je reku,
de je Lolite set,
ka je je tukrat že slišal,
andruj z Jeblane je bil kontent s tem,
jest pa ne čest.

patle sa Japonci zagodl na vse viže,
hudič,
kot de bla ohcet na britafu.

Lolita je šla pa Cerknc dal,
prot na Želin,
pa naprej u daln svit,
Japonci sa se pa kar na placu udelegarl,
pa zagodl, ko kot de je suodn dan.
Katja je bla tihu,
jst pa tud.

Res, brez heca, Lopez, Laubrock, Rainey Trio (po Loliti nastopajoči) je prevzel vlogo mainstreama, tiste jazzovsek vmesnosti, ki boža uho, pa ne zrajca duha, v zgornji pesmi omenjeni Japonci, Otomo Yoshide New Jazz Quntet, pa so vrgli svet s tečajev. Prav pri njih mi je kapnilo. En tak zanimiv oblikovni trend, skoraj skupna točka vseh free jazzarjev, je crescendo, naraščajoči princip v razponu od tipajočih tonov, kjer se mogoče pritakne celon kakšen melodični motiv, kar se potem z veliko mero potrpežljivosti in zadrževanja razraste v huronsko »trobentanje«, v krik, ki vpije zgodbo našega sveta, in mu daje tako radost kot bolečino, strah in upanje. Japonci, klobuk dol za to izvedbo, total jackpot festivala. In kako prefinjeno te zvabijo v svoj svet, tenkočutno, res po kapljicah, da na koncu tudi v tebi vse kriči in razgraja.

Nedeljski del, zadnji, je bil spet nekoliko bolj »soft«, vsaj kar se tiče inovativnsoti in čudaških prijemov. Izjemno navdušenje je pokasiral Trio Gombač, Krhlanko, Volllmaier s svojo TIBIO SONORO. Neandertal se je »civiliziral« in prestopil v jazzovsko estetiko, ali pa je bilo ravno obratno, saj ne vem. Trio ima večtisočletno perspektivo, brez dvoma, da iz tiste čudežne piščali izvleče toliko, da se še klavir, bobni in elektronika lahko samo veselijo sodelovanja, je pač zaslužna Gombačeva silna ustvarjalna potenca. Res krasno, kot tudi v nadaljevanju post-sodobni jazzovski trio mladih Belgijcev De Beren Gieren, ki so za razliko od vseh predhodnikov prisegli na minimalistične postope, se usidrali na melodičnosti, pa manj dramatično razvijali teme v smislu crescenda. Lepa muzika, ki je navdušila in nekako zmehčala vse trde linije festivala, za katerega nikoli ne veš, če bo na njem za nameček nastopil še kakšne Marsovec ali pa vsaj Lunik. Težkokategorniki, kot piše koncertni list, Gush, skandinavska falanga free jazza, je festival več kot prepričljivo zaobljila in mu zgladila pot na naslednje dekade, kjer ne bo manjkalo ne muzike, kalamarov, piva in navdihujočih srečanj jazzovskega plemena, ki se v maju zgrne v Cerkno. 

"Se vidma drugu lita!" bi dodal Boštjan Cvek.