27.03.2022

Jazz Cerkno skozi zadnji izdaji koncetnih posnetkov

V seriji plošč Live At Jazz Cerkno festivala Jazz Cerkno sta izšli dve novi plošči Brine Kren kot del cikla Mladi raziskovalci in slovensko-italijanskega kvinteta More Low Than Low.

Aleš Rojc

Crucial Encounters / Under the Ocean is the Place

Mladi Raziskovalci IV. – Brina Kren – Crucial Encounters / More Low Than Low Quintet

Crucial Encounters / Under the Ocean is the Place

Jazz Cerkno / PureZen Records
2021 / 2022

Serija posnetkov živih nastopov z Jazz Cerkna se kljub koncertnemu zatišju zadnjih dveh let nadaljuje z nespremenjeno logiko izdajanja. Prvi je bil posnetek iz leta 2018 zagnanega cikla festivalskih nastopov, naslovljenih Mladi raziskovalci, ki pod okriljem inštituta.abeceda in idejno zasnovo Dréja A. Hočevarja mladim glasbenikom in glasbenicam daje priložnost, da se na pretežno festivalskih nastopih predstavijo z lastnim materialom in zanj tudi sestavijo zasedbo. Prek cerkljanskih založnikov, Jazz Cerkno in PureZen Records je ta priložnost dopolnjena še s posnetkom festivalskega nastopa. Z lanskega festivala se nam tako na spletu in zgoščenki v okviru četrte rezidence Mladih raziskovalcev s svojim kvartetom predstavi Brina Kren. Drugi posnetek prinaša izbor festivalskega špila z rednega programa. Z lanskega jazz festivala v Cerknem je ta pripadel kvintetu, ki združuje improvizatorje z obeh strani slovensko-italijanske meje, ime kvinteta More Low Than Low pa se nanaša na posebej za festival sestavljeno zasedbo basovskih inštrumentov. Obeh izdaj ne želimo primerjati, saj izhajata iz različnih glasbenih tendenc, zato pa vsaka na svoj način izmuzljivost koncertne situacije prenese v smiseln okvir. In ta je v enem primeru morda resda bolj rezultat predhodnega načrta, v drugem pa bolj v času razvite strukture oziroma interakcije članov zasedbe. Serija Live at Jazz Cerkno tako preseže golo dokumentiranje koncertnih situacij, kar pa je bila pravzaprav intenca že v času glasbenega snovanja, v presežnosti samih koncertnih zasnov.

Če se ozremo na nekaj zapisov, ki spremljajo večino koncertnih in diskografskih pojavov pod znamko Mladi raziskovalci, opazimo stalno vračanje k preseku med kompozicijo in improvizacijo kot smeri odmika od podedovanih formacij sodelujočih. Omenjene napetosti v tem primeru v glavnem ne gre razumeti toliko kot premlevanja (po mnenju pisca lažne) dileme med trenutkom in strukturo, ampak prej kot raziskovanje kolektivnih situacij, kjer lahko oba pristopa v odmiku od njunih tradicij (jazzovskih godb in polpreteklih modernističnih muzik) razumemo kot prepletanje različnih strategij.

Na plošči oziroma koncertnem dogodku, kasneje poimenovanem Crucial Encounters, se izmenjujejo večdelne kompozicije Brine Kren in izvajalskega kolektiva, v petnajst delov razdeljeni niz pa četverico postavlja v različne inštrumentalno-zvočne situacije, kjer je ugibanje o deležu spontanosti pri skladanju brez pomena. Število delov odseva splošno razdrobljenost dogajanja, v katerem izzvenevajoči toni in vibrati ustvarjajo lebdeč občutek, ki ga nato prekinjajo bolj dinamične zvočne situacije. Kolektiv, ki ga poleg saksofonistke Brine sestavljajo Maj Brinovec na drugem saksofonu, Jonatan Hudnik na oboi in (večinoma) klavirju ter Tilen Zlatnar na tolkalih, se pri tem dosledno izogiba strukturiranim vlogam in prej kot kvartet inštrumentalistov nastopa kot orkester zvočnih kombinacij nedoločljive velikosti. Omenjeni učinki prekinitev so doseženi ob hipni združitvi posameznih glasov, premeni v glasnosti ali zgolj nakazanih harmonskih razvezah, pogosto pa tudi ob nastopih zborovskih vokalov, ki na nekem mestu skozi smeh kot da presežejo glasbeni okvir v komunikaciji z občinstvom, ki je na posnetku sicer odsotno. Splošni vtis dogajanja je zadržana dinamika, ki se namerno ne razpusti v jasno smer, čeprav jo izmenjava lebdečih tonov in njihovo razpuščanje usmerja proti nenadnemu koncu. 

Posnetek kvinteta More Low than Low bi v primerjavi z opisanim lahko označili za idiomatičen vsaj v tem, da kot improvizatorji glasbeniki od različnih vlog ne bežijo, pač pa jih sproti oblikujejo v medsebojnih relacijah, v katerih posamezniki zarisujejo zvezne linije znotraj zgoščenega zvočnega prostora. Že omenjena neobičajnost sestave je prva izstopajoča lastnost kvinteta, ki ga tvorijo improvizatorji različnih generacij. Idejni vodja Matjaž Bajc, ki prihaja iz goriškega kroga improvizatorjev (poleg različnih ad hoc sestavov ga poznamo iz zasedb Kombo Zlatka Kaučiča, Acamar tria, Brencl bande in kot ustanovnega člana zasedbe Koromač), si je zasedbo sprva zamislil kot trio kontrabasov – ob Bajcu še Žiga Golob in Giovanni Maier – in je šele pred samo izvedbo zraven povabil Mima Cogliandra in Marca Colonno na bas klarinetih. Razmišljanje o nizkotonski zasedbi deluje na več ravneh in ga lahko metaforično povežemo z naslovom albuma Under the Ocean is the Place (poigravanje z naslovom Space Is the Place Suna Raja je namerno, a ostaja na ravni posvetila), ki v ospredje postavi masivno globino oceana (in morda basovskega zvena?) kot dejavnika površinskega učinkovanja, ta podoba pa dalje skozi domislico Colonne služi kot metafora za glasbeno improvizacijo kot tako. Čeprav metafora meri na posplošeno glasbeno izkušnjo, jo utrjuje basovska širina, v kateri se peterka praviloma ne spušča v solistične freejazzovske drnce, pač pa išče intenzivnost ob neomajnem prelivanju in interakciji, v katere vključi škripanje ohišij inštrumentov ter prehaja v višja tonska področja. Hitro postane jasno, da basovske širine ne smemo razumeti zgolj kot tonalnega karakterja igre kvinteta, saj tega spelje še niže od tonalnih nižin. Tako se zdi, kot da se na ta način glasba zasedbe ves čas pomika v ozadje hipne spontanosti, ki bi jo na tem mestu raje kot z improvizacijo povezali z gladino oceana, pod katero se skriva masivnost dejanskega toka muziciranja. To se vrtinči proti nekakšnemu vrhuncu v zadnjem delu posnetka, ki zaide celo v plesno živahnost in s tem poudari še kako telesno in zemeljsko bazo improvizacije. 

Obeh izdaj ne želimo primerjati, saj izhajata iz različnih glasbenih tendenc, zato pa vsaka na svoj način izmuzljivost koncertne situacije prenese v smiseln okvir. In ta je v enem primeru morda resda bolj rezultat predhodnega načrta, v drugem pa bolj v času razvite strukture oziroma interakcije članov zasedbe. Serija Liva at Jazz Cerkno tako preseže golo dokumentiranje koncertnih situacij, kar pa je bila pravzaprav intenca že v času glasbenega snovanja, v presežnosti samih koncertnih zasnov.