29.06.2020

Jazz festival Ljubljana postal svetovna senzacija

Jazz festival Ljubljana je tudi letos nezavidljivi situaciji navkljub v posluh ponudil nadvse raznolik program in ohranil mednarodno noto.

Nina Novak

Big Band GveriLLaz
Foto: Nada Žgank / Ljubljana Jazz Festival

Po lanskoletnem jubilejnem in programsko uravnoteženem Jazz festivalu Ljubljana je bila izvedba – vsaj v ušesih občinstva – letošnjega skoraj do zadnjega trenutka vprašljiva. Zaradi epidemije koronavirusa in ukrepov Vlade Republike Slovenije za njeno zajezitev je bilo že marca prepovedano izvajanje javnih dogodkov, maja pa so v veljavo stopila pravila, ki so število obiskovalcev na posamezni prireditvi omejila ter s tem pretežni del festivalskega dogajanja preselila v park Sveta Evrope. Kljub vsemu selektorja Bogdan Benigar in Edin Zubčević niti za trenutek nista ne pristala ne pomislila na možnost, da tokrat festivala ne bi izvedla, zato sta iskala način, kako repertoar tako domačih kot tujih glasbenikov pod skupnim imenovalcem jazzovske glasbe približati kar najširšemu krogu ljudi. V tem sta videla priložnost, da produkcijo žanra predstavita še tistim, ki se festivala doslej zaradi prepričanja, da jim jazz nima ponuditi ničesar, niso udeleževali. V teh negotovih časih, ko so številni (poletni) festivali po vsej Evropi že davno odpovedani, bi zato morali biti še kako ponosni na dejstvo, da smo mi osrednji slovenski jazzovski festival tudi letos imeli, in to v skoraj povsem enaki (ali vsaj enakovredni) različici kot sicer. Hkrati je res, da prisotnosti na koncertu v nobenem pogledu ne gre enačiti s spremljanjem posnetkov. Jasno je, da je zaradi njih festival postal dostopen širokemu krogu ljudi in jazzovskim navdušencem po vsem svetu, saj spletno predvajanje ne zahteva fizične prisotnosti na samem prizorišču. Ob tem je prenose morda prav tako zasledil večji krog domačega občinstva, pri čemer se bo, upajmo, marsikdo med njimi v prihodnjih letih festivala dejansko udeležil.

61. Jazz festival Ljubljana je bil torej izveden v nekoliko drugačni obliki v primerjavi s tistim, česar smo bili vajeni v zadnjih letih. Večji del programa se je preprosto prenašal po spletu in družabnih medijih, platno pa je bilo postavljeno tudi v park neposredno za Cankarjevim domom, ki že vrsto let velja za njegovo krovno institucijo. Prav zato je bilo težišče letošnjega programa uperjeno v Linhartovo dvorano, kjer so (izključno) slovenski glasbeniki vsak večer izvedli po en koncert, ki so ga obiskovalci, upoštevaje zdravstvena priporočila stroke, smeli obiskati fizično. Spodaj podpisana sem se udeležila dveh večerov, četrtkovega in petkovega, medtem ko sem koncerte otvoritvenega ter sklepnega dne festivala spremljala po spletu. Gre za dve povsem različni obliki poslušanja, pri čemer ima vsaka svoj namen, ki se mu v nadaljevanju tega prispevka posvetim nekoliko podrobneje.

Največ pozornosti gotovo zaslužijo koncerti, izvedeni v živo, kajti obisk teh je po večmesečni karanteni in umetniškem odrskem manku postal eliten. Linhartova dvorana je namreč ob zagotavljanju ustrezne razdalje med posameznimi obiskovalci sprejela le dobrih sto poslušalcev, ki so v zameno za finančno podporo kulturi v obliki nakupa vstopnice prejeli ekskluziven koncert, izveden izključno zanje. V živo. Vsi drugi, spremljajoč program na spletnih platformah oziroma na platnu v parku, so prisluhnili posnetkom, pripravljenim že maja. Na ta način so se predstavili Žan Tetičkovič z drugim delom projekta The Port of Life (Ensõ), s katerim ponazarja svojo izseljeniško izkušnjo. Njegova zasedba je v primerjavi s prvim delom doživela le nekaj sprememb: basist Jure Koren je nadomestil Mylesa Slonikarja, Ana Čop pa je zamenjala Albo Nachinovich. Big Band GveriLLaz je izvedel avtorsko glasbo, s katero je pred dvema letoma na Nizozemskem osvojil prvo mesto na tekmovanju big bandov v kategoriji »top class«, osrednja dva večera pa sta pripadla Teu Colloriju & Momentu Cigano ter pianistu Sašu Vollmaierju

Prvi veljajo za eno suverenejših evropskih zasedb gipsy swinga. Glasbeniki (Teo Collori – vodilna kitara, Metod Banko – ritem kitara, Matija Krečič – violina, Matej Kužel – klarinet in Jošt Lampret – kontrabas) so izvedli avtorske skladbe, vpete na dosedanje izdaje, ki so jih že predstavili tako na domačih kot tujih odrih. Klarinetist in violinist sta vsekakor barvala in vnašala virtuoznost v kompozicije, pretežno napisane s strani Collorija, ki je vodja zasedbe ter hkrati osrednji solist. Koncert je bil izredno raznolik, saj je vključeval tako balade kot plesne skladbe, vendar so glasbeno vzdušje prekinjali nepovezani in obsežni, žal v marsikaterem pogledu nepotrebni nagovori. Vrhunske izvedbe in večžanrsko obarvane skladbe so jih sicer upravičile, toda glasba obiskovalce ni ponesla v enaki meri kot pretekli večer, ko se je bilo mogoče povsem prepustiti magiji klavirskih tonov. Vollmaier, ki se je nedavno po večletni odsotnosti vrnil iz tujine, je izvedel repertoar Kind of Laibach s priredbami pesmi kultne skupine. Tega je sicer lansko jesen premierno predstavil že na Festivalu slovenskega jazza, vendar je tokratni koncert pospremil izid istoimenskega albuma. Gre za solistični recital, ki je navdušil tako z ritmičnimi obrati kot dinamiko v tempu in jakosti, iz samih tem, lahko bi rekli postavljenih v atmosferične okvire, pa je pianist izpeljal več variacij, pri čemer se je poslužil različnih tehnik. Da gre za eno močnejših (ali kar najmočnejših) izvedb letošnjega, v pogledu živih nastopov vendarle okrnjenega festivala, je dokazal bučen, več kot petminutni aplavz, ki ga v običajnih okoliščinah redko premore celo do zadnjega kotička polna Gallusova dvorana. In natanko s tem se je pokazalo, da (čeprav redki) posamezniki še vedno cenijo kulturo, ki jo znajo prepoznati (kar na domačih tleh).

Slovenijo so zastopali še Mirna Bogdanović Group, Generator, Žiga Murko in Etceteral. Slednja dva sta ob koncertih Abecede in Mladih raziskovalcev III. pod kuratorstvom Dreja Hočevarja (Gaj Bostič, Brina Kren, Tobija Hudnik) koncert izvedla v parku na Odru pri Starem drevesu. Isto velja za Boštjana Gombača, ki je pripravil interaktivni program za otroke. Na splošno lahko povzamemo, da je vsak od naštetih predstavil svojo zgodbo improvizirane glasbe, pri čemer je Brina Kren s projektom Rišem si bogove glasbo združila s poezijo, ustvarjeno v trenutku, in performans pospremila s sliko. V primerjavi z njo je Žiga Murko jazzovsko glasbo povezal z elektroniko, njegov nastop pa je pospremil še plesalec Ryuzo Fukuhara. V vsakem primeru gre za izkušnje, ki jih je vredno doživeti v živo, saj se le na ta način seznanimo z vsemi dimenzijami posameznega umetniškega nastopa.

Seveda pa je Jazz festival Ljubljana kljub nehvaležnemu splošnemu svetovnemu vzdušju tudi letos ohranil mednarodno noto. Vrsta glasbenikov z vsega sveta je ekskluzivno za 61. Jazz festival Ljubljana pripravila posnetke, ki so se prenašali na platnu v parku in na spletnih platformah. Četudi so najavljeni Avishai Cohen, Anuar Brahem in Anthony Braxton, najvidnejša imena letošnje izdaje, nazadnje izostali, so Brian Marsella, Trio Heinz Herbert, Ava Mendoza, Trickster, Ottla, Irreversible Entanglements, Kim Myhr & Tony Buch, Caterina Palazzi & Kanaka, Gordon Grdina, Moor Mother in Lakiko pripravili nadvse pester ter raznolik program, ki je v Ljubljano prinesel prerez svetovnega jazzovskega dogajanja. Vsak od naštetih sledi svoji smeri in se izraža na sebi lasten način, vendar je morda kljub vsemu najbolj izstopala bosanska umetnica Lakiko, ki je muziciranje na violončelu pospremila z vokalnimi vložki. Črpa tako v jazzovski kot klasični in tradicionalni glasbi, sam nastop pa skupaj z že omenjenim Sašem Vollmaierjem zaradi tehnično muzikalne dovršenosti dosega kar najvišjo umetniško ravan. Prav zato, ker selektorja upata, da bo večji del glasbenikov, ki so letos festival obogatili (le) s posnetki, ob vseh drugih, v živo nastopil prihodnje leto, tu sugeriramo, da bi umetnica nikamor ne sodila bolj kot v Štihovo dvorano.

Letošnje festivalsko dogajanje tako v koncertnem smislu z izjemo manj živih izkušenj poslušalstva ni v ničemer prikrajšalo, je pa okrnilo spremljevalno dogajanje, saj je bila razstava Ajne Zlatar edina tovrstna prireditev. V teh negotovih časih, ko so številni (poletni) festivali po vsej Evropi že davno odpovedani, bi zato morali biti še kako ponosni na dejstvo, da smo mi osrednji slovenski jazzovski festival tudi letos imeli, in to v skoraj povsem enaki (ali vsaj enakovredni) različici kot sicer. Hkrati je res, da prisotnosti na koncertu v nobenem pogledu ne gre enačiti s spremljanjem posnetkov. Jasno je, da je zaradi njih festival postal dostopen širokemu krogu ljudi in jazzovskim navdušencem po vsem svetu, saj spletno predvajanje ne zahteva fizične prisotnosti na samem prizorišču. Ob tem je prenose morda prav tako zasledil večji krog domačega občinstva, pri čemer se bo, upajmo, marsikdo med njimi v prihodnjih letih festivala dejansko udeležil. Navsezadnje je prednost prenašanja koncertov tudi ta, da so bili slovenski glasbeniki deležni izjemne pozornosti svetovne javnosti, saj zanimanje stroke še nikoli ni bilo uperjeno izključno vanje, kot je v eni od napovedi povedal Bogdan Benigar. Hkrati tudi Jazz festival Ljubljana doslej še ni imel tako zavidljivo visokega števila obiskovalcev. Prenosi so beležili na tisoče ogledov, kar je nedvomno velika promocija tako za sam festival kot za slovensko kulturo (in glasbo) ter navsezadnje za Slovenijo.

A senco poslušalski izkušnji vendarle tvorita premajhno platno v parku in ozvočenje. Če je okrnjeno število obiskovalcev v Linhartovi dvorani omogočilo popolno posvečenost glasbi in med koncerti ni bilo nobenih motečih zvokov, ki bi glasbeno izkušnjo zmotili, so bili ti v parku Sveta Evrope toliko izrazitejši. S tem je živo udejstvovanje festivala v središče postavilo druženje, ne poslušanja. Če si je kdo zares želel spoznati glasbenike, vključene v programsko shemo 61. Jazz festivala Ljubljana, je to dosti učinkoviteje lahko storil s spremljanjem posnetkov v zavetju lastnega doma.

To spoznanje nam bo morda v pomoč pri spremljanju prireditev v prihodnjih mesecih, morda celo letih. Ker je stanje v povezavi s koronavirusom še vedno nadvse nestabilno in nepredvidljivo, je letošnja izvedba Jazz festivala Ljubljana predvsem ponudila model, po katerem se bo morebiti treba ravnati tudi v prihodnje. Priporočljivo je, da bi se po njem zgledovale še druge kulturne institucije in na ta način v našo novo realnost vnesle dejavnosti, brez katerih bi bili le sence samih sebe.

* Vse koncerte letošnjega festivala si lahko ogledate TUKAJ.