17.07.2017

Jazz in čez

Slovensko-korejski trio sugestivno preči (vokalni) jazz s številnimi drugimi zvrstmi od popa do avantgardnejših prijemov.

Mario Batelić

Fruitile

Kukushai

Fruitile

ZARŠ
2017

Ko smo člani izbirne komisije pri SIGIC-u leta 2015 poslušali prispele skladbe in se odločali, katere bomo uvrstili na dvojni album Slovenia Jazz 2015 – Čas za improvizacijo (s pripadajočim DVD-jem, katerega naslov je dal kompilaciji podnaslov), smo bili vsi po vrsti presenečeni – če ne celo navdušeni – nad nam dotlej neznano zasedbo Kukushai. Čeprav smo trije člani pri marsikateri zasedbi oziroma poslani skladbi kar dolgo debatirali, zagovarjali svoje favorite in ugovarjali proti tistim, ki nam niso »dišali«, pri Kukushai tega ni bilo. Skladba Physicist tega tria, ki se je nato znašla na zbirki, je bila kratko malo precej različna, zvokovno in strukturno sveža ter po malem tudi drzna. Slednje velja predvsem za rabo vokala Eve Poženel, ki se je na široko izognila klasičnemu ali standardnemu jazzovskemu petju iz »zlatih časov« (tako baladam kot vokalizam) ter se raje približala popu, avantgardi in eksperimentalnim tehnikam.

Ostala dva člana sta pianist Rok Zalokar (Vsemogočni mlin, Rok Zalokar Trio) in korejska bobnarka Sun-Mi Hong. (V času SIGIC-eve kompilacije je bil za bobni bolgarski glasbenik Martin Hafizi, na aktualni turneji pa je korejsko bobnarko občasno zamenjal Bojan Krhlanko.) Bend se je sestal med študijem v Rotterdamu, kjer sta na Umetniški univerzi Codarts naša glasbenika srečala bolgarskega kolega. Komad, ki se je znašel na SIGIC-evi kompilaciji, je bend leta 2014 objavil na digitalnem samozaloženem EP-ju s petimi naslovi, preprosto poimenovanem po bendu. Kukushai se je letos oglasil s »pravim«, torej dolgometražnim albumom s posrečenim naslovom Fruitile. Beseda ne obstaja, a povezuje angleški besedi fruit (sadež) in futile (jalovo), kar kaže na večni boj med »biti« in »ne biti«, »ustvarjati« ali »molčati«, če tokrat omenimo le par nasprotujočih si dvojic. Na albumu ni najti nobene skladbe z mini albuma, pač pa enajst novih zvočnih raziskovanj (digitalna različica albuma jih ima le deset).

»Trio kroji skladbe po svoji malo neobičajni postavi in išče nove izrazne možnosti znotraj polj alternative, popa in jazza (...),« je trio sam v času sestavljanja SIGIC-eve zbirke opredelil postavke svojega ustvarjanja, v promocijskem besedilu, ki ga je poslal v javnost ob izidu albuma, pa med zvrstmi najdemo še punk. Tega seveda nikakor ne gre vzeti toliko v glasbenem smislu, marveč bolj v konceptualnem. Kukushai namreč pošteno sesuva konvencionalne ideje tako jazzovskega pianističnega tria kot jazzovskega vokala. Znane sestavine in prvine so dodobra spremešane, tako da nastane popolnoma nova zvočna podoba, ki se upira enoznačnim oznakam, a hkrati korespondira z vrsto novodobnih kreativnih praks, ki jazz ležerno soočajo z drugimi izraznimi sredstvi in žanri.

Občasno naletimo na koketiranje z elektronsko obdelanim zvokom (ponavljanja vzorcev, šumenje, odmevi), ki nimajo nikoli glavne vloge, niso v ospredju. To je prepuščeno vešče spleteni organski medigri trojice glasbenikov, ki izredno spretno menjavajo hitrosti in poudarke; dostikrat se vokalistka umakne in prepusti besedo razneženim tipkam in opnam, a si tudi pevka da duška, ko se enako prepričljivo poda v diametralno nasprotno smer svojega vokalnega razpona: od razneženega šepetanja do zadržanega kričanja. Muzika je ves čas živa in živahna, ritmi večidel močno sinkopirani, vokalne linije neujemljive. Besedila v angleščini so abstraktna, impresionistična, kar se imenitno poda oblikam skladb. Ne čudi, da je bend posegel po Kosovelu (Oh Brothers; del cikla pesmi Pesem o preobrazbi sveta v svet (I–V)); verze legendarnega pesnika je odel v najbolj prepričljivo ali vsaj zapomnljivo pesem z albuma.

V tej pesmi se začuti poklon moderni elektronski glasbi (merimo na bolj eksperimentalno, a vendar malček tudi na plesno). Vztrajna glavna melodija se nenehno pregiba in prekinja, nalomljeni ritmi jo zdaj spodsekavajo, zdaj povzdigujejo kot v kaki neskončno se valeči zanki, nad vsem tem pa se pne močan in sugestiven pevkin glas, ki suvereno zapeljuje soglasbenika (in s tem tudi poslušalca) čez številne premene in sunke. Kukushai na podoben način zgradi še kar nekaj skladb, a na albumu je še veliko več drugače ukrojenih komadov, kar mu zagotovi tako raznolikost in intrigantnost kot izjemno zvočno raznolikost in gibkost. Te drugače ukrojene skladbe se napajajo pri novem kantavtorstvu, zasanjanem (elektro)folku in psihedeliji ter izkoriščajo polje poezije v slogu spoken word. Morda ste zdaj pomislil, da gre za zvečine umirjene komade, a to ni pravi izraz, ko gre za Kukushai, kajti tudi v bolj umirjenih formah pod povrhnjico ves čas brbota in tli od ustvarjalnega nemira. Kljub abstraktni naravi večine skladb ostaja igranje Kukushai zelo neposredno in konkretno, skladbe vas takojci zagrabijo s svojimi všečnimi harmonijami in refreni, vmesna sesuvanja in eksperimentalni posegi pa so ravno prav dolgi (no, ja, kratki), da vas začetna tema zlahka znova posrka in zaziba ter pripravi na nove zasuke in prekopicevanja. V koncertni različici Kukushai postreže z za odtenek manj dodatnimi zvočnimi učinki, a tudi z bolj jasno definiranim zvokom – preverljivo 7. avgusta 2017 na ljubljanskem festivalu Urbano dejanje.