19.11.2023
Jazz iz Štale
Iz Kluba Štala preko založbe Klopotec prihajajo trije albumi tolkalca in bobnarja Gala Furlana z različnimi glasbeniki, ki jih med seboj veže improvizacija.

Furlan, Honsinger, Pisarović/ Furlan, Bezget, J. Drašler/ Furlan & Jamnik
A Fish in my Pocket / Free Country/ A Forest of Sounds
Klopotec
2023
Društvo Kussa je pred petimi leti odprlo Klub Štala, ki stoji na obrobju Lokavca nad Vipavsko dolino. Ustanovitelji nove kulturne točke so Gal Furlan, Nea Černigoj Furlan, Beti Černigoj in Stanislav Černigoj, gre torej za nekakšno družinsko raboto, ki je za nas zanimiva predvsem zato, ker je Gal Furlan imeniten tolkalec, bobnar iz šole Zlatka Kaučiča, in ima s klubom jazzovske načrte. Štala je po njegovi zaslugi hitro postala osrednje središče improvizirane muzike na Vipavskem. Ideja, da se koncerti, ki se tam odvijejo, posnamejo in izdajo na nosilcih zvoka, je bila logična posledica celotnega uspešnega pogona. Albumi so raznorodni, po naravi bolj butične narave, v zasedbi dua ali tria. Ker nastajajo v intimnem okolju kluba, ki že zaradi narave prostora ne more postati megalomanski koncertni podij, je njihova poanta ponotranjena, zleknjena v naročje osebne izkušnje, a široko zazrta v raziskovanje novih zvočnih možnosti, novih konceptov muziciranja. Vseh pet plošč je zanimivih in so zabeležke navdiha, enkratni, neponovljivi utrinki improvizatorske dogodivščine »daleč stran od ponorelega sveta«.
Tako nekako se je rodila tudi zbirka jazzovskih albumov. Samo tokrat jih je izšlo pet, Furlan pa optimistično zre v prihodnost in jih napoveduje še pet. Albumi so raznorodni, po naravi bolj butične narave, v zasedbi dua ali tria. Ker nastajajo v intimnem okolju kluba, ki že zaradi narave prostora ne more postati megalomanski koncertni podij, je njihova poanta ponotranjena, zleknjena v naročje osebne izkušnje, a široko zazrta v raziskovanje novih zvočnih možnosti, novih konceptov muziciranja. Vseh pet plošč je zanimivih in so zabeležke navdiha, enkratni, neponovljivi utrinki improvizatorske dogodivščine »daleč stran od ponorelega sveta«. Vse podpisuje Založba Klopotec z letnico 2023, za mastering je poskrbel Iztok Zupan, projekt pa finančno podpira tudi Ministrstvo za kulturo RS.
Sam sem najbolj zastrigel z ušesi ob plošči A fish in my pocket tria Tristan Honsinger (violončelo), Vesna Pisarović (vokal), Gal Furlan (tolkala), neverjetno zanimive ad hoc zasedbe, kjer je osrednji vokal čarobno vezan na iskanje nove sporočilnosti, nove kreativnosti. Vesna Pisarović ima veliko predzgodovine, bila je od pop pevke, kjer je bila celo predstavnica Hrvaške na Evroviziji, do študiozne jazzistke, ki se je od komercialnih stezic radikalno usmerila v raziskovanje glasu s pomočjo improvizacije, ki jo je vodila čez meje predvidljivega v polje totalne samosvojosti in čustveno-čutne izraznosti. Svoj izjemni vokal obravnava kot glasbilo, orodje, ki proizvaja morje različnih zvokov, od krika do šuma, od govora do poetskih linij, ki se vežejo (tudi) na ljudsko petje. V kombinaciji z imenitnim Honsingerjem, ameriškim free jazzistom, ki je med drugim sodeloval s pianistom Cecilom Taylorjem, so glasbeniki oblikovali vrhunsko delo. Žal je to hkrati eden zadnjih posnetkov Tristana Honsingerja, ki je letos avgusta preminil v Trstu. O Vesni Pisarović bi se dalo veliko pisati. Na trenutke se približuje kabaretu, posega v polje teatralnega, vzeto dobesedno, obenem pa z glasom tvori magično vzdušje, ki se vrtinči okrog eksistenčnih vidikov. Tudi ni daleč od živalskega sveta, in res je, kot bi na trenutke prisluhnili zvokom resnične štale, bivališču vzporednih bitij, ki imajo veliko povedati in izraziti. Glas je pač glas, in če gredo glasilke preko meja človeškega, dobiš cel pandemonij zvokov, vse, kar sestavlja slišni svet. In kako krasno ji to uspeva, s kakšno lahkoto zlaga popolnoma nove pozicije glasilk, kam vse jo zanese! Občudujemo njen občutek za dramaturgijo, za naracijo in skoraj literarno petje. Štala je tisti večer postala stable, stabilna in osredotočena točka popolne osmislitve prostora. Gal Furlan se je s svojimi tolkalskimi vrivki imenitno vklopil, pozna se mu prefinjenost in občutek za skupinsko muziciranje, ki mu ga je nedvomno pomagal aktivirati in razviti mentor Zlatko Kaučič, tako da je ta plošča nedvomno ena bolj privlačnih edicij letošnje produkcije na Slovenskem.
Druga plošča, Free Country, ki po dikciji izstopa iz zbirke, je delo tria Igor Bezget (el. kitara, banjo), Jošt Drašler (kontrabas), Gal Furlan (bobni). Uvod bendža nakazuje podeželski zvok, no, cikne v tisto smer, za hip pa nas prevzame še filmsko vzdušje kultnega trilerja Odrešitev (Deliverance). Seveda zvok bendža asociacije rad spelje v ruralno brezpotje, a je te idile hitro konec, že po par zvokih se stvar zaplete do te mere, da lahko govorimo o zelo strukturiranem jazzu, ki se v tem primeru lakonično pretaka med spevnim, mehkim in milozvočnim. Predaja se hedonizmu odmeva, finesam melodičnih postopov in ubranosti. Vendar raziskuje, meditativno sili tja, kjer je svet nepredvidljiv, nekomponiran. Vsi trije glasbeniki so vrhunski. Drašlerju se pozna njegova estetska širina. V njegovem igranju je veliko spontanega, zvedavega, ni preveč obremenjen z uzancami artizma, rad se prepusti toku in z lahkoto plava v raznorodnosti glasbe od rocka do jazza in po vseh meandrih nazaj k izhodišču. Tudi Igor Bezget s strunskimi glasbili rad išče svojo pot po različnih izraznih možnostih, vleče ga celo na Vzhod, v Indijo, zato se zdi logično, da se vsi soli vrtijo v kontemplativnem svetu rag, vsaj tam nekje blizu, čemur dosledno skledi tolkalec Furlan. Nekako so se vsi trije našli v iskanju nirvane, glasbe, ki ciljno išče stik z onstranstvom. Krasen trio z nekaterimi opaznimi presežki, posebno v delih, kjer najdejo skupinski duh dopolnjevanja drug drugega. Od šestih skladb se temu najbolj približa zadnja, šesta, ki po burnem dogajanju ob koncu ponikne v tišino podeželske krajine.
Popolnoma slovenska zasedba je na plošči A forest of sounds, ki jo podpisujeta Gal Furlan in vibrafonist Vid Jamnik. Ko je slednjega opazil legendarni Gary Burton, je izjavil, da tako nadarjenega mladega glasbenika že dolgo ni srečal; jasno je torej, da smo dobili jazzovski lik, ki bo pisal zgodovino slovenskega in svetovnega jazza. Jamnik je bil tudi učenec slavnega Boška Petroviča, piko na vibrafon pa je postavil s študijem na Berklee Collegeu in Manhattan School of Music v Ameriki. Ko se študijsko nadgrajuješ v ZDA, to pomeni, da skočiš na sam vrh jazzovske ustvarjalnosti. Študirati jazz tam, kjer se kalijo najboljši, je privilegij, dan samo izbranim.
Na dotični plošči imamo kraljestvo minimalistične produkcije, ki se nemalokrat razvije v spontani dialog med glasbenikoma. Krasno sodelujeta, veliko si imata povedati, ampak pri tem pogovoru premišljeno in natančno izbirata besedje. Vibrafon je že tako gostobeseden inštrument. Ton se mu rad podaljšuje, po slušnem vtisu je mehak, silno rad zleze v uho, hkrati pa je salamensko gibčen in poln vragolij. Jamnik je ponotranjil njegovo bistvo, zna se nasloniti na en sam zven, ga razvleči na vse mogoče strani in se na koncu prepustiti učinkom, ki jih sproti doseže. Na tej plošči sta v principu oba res minimalistična sanjača. Kar se enemu zazdi vredno kreacije, drugi rahlo nadgradi in obratno. Celota je tako bolj zapletena in strukturirana, kot se zdi ob prvem poslušanju. Ne samo dialog, gre tudi za zvabljanje na svojo stran, za »boj« dveh konceptov. Jasno, ni nobene bitke, je pa sobitje in za poslušalca unikaten privilegij, ko sliši dva ustvarjati kot eden. Vibrafonistov zvočni odtis in tolkalčev ritmizirani temelj tvorita celoto, ki koherentno vijuga sem ter tja, od tona do udarca, od vibe do ravnine tolkal. Če bi lahko vplival, bi tole sodelovanje še nadgradil, nadmuziciral in krasnemu g(r)ozdu zvokov dodal še kontrabasovsko podstat.
V zbirki iz Kluba Štala sta poleg omenjenih plošč izšli še The awakening of the hornet tria Gucik, Kravos, Furlan in Fragility has butterfly's wings dua Colonna in Furlan. Ti plošči bosta morali malo počakati na svojo recenzijo.