Jazz kot jaz, ki govori o sebi

Tudi letošnja edicija Jazz festivala Cerkno, devetindvajseta po vrsti, se je odvila na že ustaljeni lokaciji Starega placa. Še vedno ugotavljamo, da je prizorišče vrhunsko urejeno in zamišljeno tudi v primeru slabega vremena, ker je vse pod šotorskim platnom, znotraj sistema pa je še veliko možnosti za pijačo in jedačo, druženje in spremljanje dogajanja na sproščen in neformalen način. Tako kot je jazz muzika, ki ne prenese salonskega purizma. V bogatem spremljevalnem programu je ponudil mnogo zanimivega, med drugim delavnico za otroke, ki je bila v domeni Boštjana Gombača, glasbeni pohod po mestnem jedru in v naravo, celo do Bevkove domačije v Zakojci, pod pohodno taktirko Iztoka Korena, pa predstavitev knjige Dobro jutro, džezerke Jasne Jovićević, da ne naštevamo vseh dogodkov, ki so popestrili dan tako obiskovalcem festivala kot nedvomno tudi domačinom. No, na glavnem odru, ki je bistvo vsega, pa se je zgodilo kar deset koncertov najrazličnejših zvrsti sodobnega improviziranega muziciranja. Jazz Cerkno prisega na inovativnost, eksperimentalnost, nove tokove in izrazno drugačnost. Da se je festival s takim konceptom, ki v glavnem ne streže milozvočju ali lenobnemu poslušanju, tako dobro prijel, je posebnost, ki ji težko najdemo par celo v širnem svetu zunaj meja Cerkljanske. Vztrajanje pri drugačnosti in »modernosti« se je obrestovalo. Klasičnih jazz festivalov je povsod dovolj, malo pa tistih, ki ponujajo resnično ekstravagantne, duhovite, zvočno izjemne in na trenutke celo čudaške prakse.

Jazz Cerkno prisega na inovativnost, eksperimentalnost, nove tokove in izrazno drugačnost. Včasih se zvočna slika tako modificira, da beseda jazz, ki še vedno kotira v prostoru določenih pričakovanih in predvidljivih podob, niti nima smisla, saj muzika prehaja v polje popolne svobode izražanja, brez pritiklin preteklosti ali muzikoloških oznak. Vstopa v magično deželo za devetimi gorami, točno na plac v Cerknem, kjer živita čudež kreacije in umetnikova najčistejša intuicija. Da se je festival s takim konceptom, ki v glavnem ne streže milozvočju ali lenobnemu poslušanju, tako dobro prijel, je posebnost, ki ji težko najdemo par celo v širnem svetu zunaj meja Cerkljanske. Vztrajanje pri drugačnosti in »modernosti« se je obrestovalo. Klasičnih jazz festivalov je povsod dovolj, malo pa tistih, ki ponujajo resnično ekstravagantne, duhovite, zvočno izjemne in na trenutke celo čudaške prakse.

Improvizirana muzika raste in cveti tudi na slovenskih tleh. Letos so bili prisotni trije domači bendi, malo oplemeniteni z gosti iz drugih dežel. V četrtek se je festival začel z Resnik-Šalamon-Formanek-Ber Quartetom, nadaljeval z novo domačo zasedbo A.G.A.T., v kateri so uveljavljeni primorski glasbeniki: kitarist Aleš Valentinčič – Brdonch, bobnar Gal Furlan, »živi elektronik« Andrej Kobal in električni basist Timi Vremec, v soboto pa je slovenski paket imenitno zaokrožil Kolektiv Zhlehtet Roka Zalokarja. 

Soboto je sicer najprej uglaševala srbska pihalka (saksofoni, flavte itd.) Jasna Jovićević s konceptualnim koncertom v Glasbeni šoli. Temelj njene ustvarjalnosti je »iluzija svobode v svobodni improvizirani glasbi«. Tematiko, obdelano tudi v njeni knjigi, sta predstavila avtorica in Miha Zadnikar, kompetentni jazzovski strokovnjak in promotor muzike, ki sliši na iskreno drugačnost. Večerni del na glavnem odru se je začel z Zalokarjevim Zhlehtetom, ki »črpa iz tradicije spiritualnega jazza in združuje dimenzije akustičnega in elektronskega zvoka«. Zasedba je polna barv, pravi kolektiv za zvočno slikanje, boss je seveda za klavirjem in na elektroniki, Urška Preis s harfo in efekti, Lenart De Bock s tenor saksofonom in flavto, Boštjan Simon s tenorskim in sopranskim saksofonom (ta je ob svojem solu doživel spontani aplavz), Jošt Drašler s kontrabasom, Kristijan Kranjčan s čelom in bobni, Žiga Smrdel na bobnih in z gongi, predvsem pa z instumentaliziranim vokalom je celoto kolorirala še Alja Petric. Ta sestav nudi bogat izrazni spekter in predvsem pisane soliste, ki se čudovito stapljajo v kolektivno fresko, ki je navdušila. Prišli so posnet svojo suito, svoj CD, ki bo nastal iz tega nastopa. Se že veselimo! Gre za mlad in svež pristop h glasbi, ki stavi na skupinsko muziciranje, na fuzijo posameznikov v celoto, kjer nihče zares ne izstopi, kolektiv pa ima dušo vsakega posebej žlahtno zapisano v bendovskem telesu. Tako nekako, kakor deluje vesolje, če smo pragmatično kozmični. Suita navdušuje s koncentracijo nove žlahtnosti v sicer improvizirani in individualno podčrtani muziki. Spet je zaživel koncept liričnega poenotenja duš, ene take skupinske mantre, ki se medsebojno posluša, spremlja in podpira. Delovalo je sveže, zmehčano (če navržemo primerjavo s splošnimi trendi, ki so pogosto histerizirani do skrajnosti), prijazno in tekoče. Ljubezniva varianta silno trdih struj. Suita ima koncept, stavčno je razčlenjena, četudi je izvedena kot v enem kosu. 

Drugi nastop, duo Musho, kjer moči združujeta etiopska pevka Sofia Jernberg in pianist Alexander Hawkins, je bil gotovo eden od vrhuncev, če ne najvišji špik letošnje ponudbe. Vrhunska tehnika obeh glasbenikov je na meji popolnosti. Ker duo pomeni tudi stik dveh entitet brez možnosti prekrivanja šibkih trenutkov in skrivanja v zaledju skupine, je to še kako pomembno – če kje, potem tu vsak zgrešeni ton naredi celo štalo. Res fenomenalen pianistov temelj raste iz ritma (klavir v vlogi tolkala), melodičnosti, predvsem pa nudi osupljivo stabilen podstavek (tehnično me je spomnil na dobrega starega Dollarja Branda alias Abdullaha Ibrahima, zlasti s točnim in odločnim ritmiziranjem, z metronomsko in tehnično brezhibnostjo) pevki, saj služi kot zavetje njenemu briljantnemu vokalnemu deležu. Seveda gre za jazzovsko pevko, katere glasilke so dodatna »struna« v grlu. Popolno in barvito bogato vokaliziranje, ki je presegalo mavrico in naravne zakone vidnega (slišnega), je navdušilo občinstvo. Ni bilo odhajanja po osvežilne napitke, ni bilo klepeta in komentarjev, kot pribiti smo obnemeli na sedežih in uživali. 

Sklepni koncert je podčrtal fenomenalno razpoloženje. Duh free jazza z elementi repeticije in minimalizma, ki napolni prostor kot redko katera glasba, je obogatil še zadnji gost, Darius Jones Trio iz ZDA. Ob vodji, saksofonistu Dariusu Jonesu, sta v njem še kontrabasist Chris Lightcap in bobnar Gerald Cleaver. To je prava ameriška jazzovska klasika, mojstrstvo, ki se tam rojeva in pljuska po vseh celinah kot žlahtna frajgajstovska lava, kjer ni miru ne za novotarije ne za tradicijo. Za konec je bilo to nekaj takega, kot bi jazz prihajal iz sebe, iz svoje poetike, kar jazz v bistvu ravno je – izpoved jaza drugemu, bodisi v kolektivni ali solistični podobi, ali še drugače, jazz kot jaz, ki govori o sebi. Darius Jones je legenda, sedeča pojava, ki piha v svoj saksofon le še (za) svojo dušo in poslušalcem v srce. Skratka, krasna muzika za sklep festivala in obetavna napoved za prihodnje leto, ko bo festival obhajal trideset let. Zgodnja, čudovita srednja leta!