19.09.2024

Jazzoholiki!

Zasedba Oholo!, sestavljena iz vidnih glasbenikov z domače jazzovske, objazzovske, eksperimentalne in improvizatorske scene, šiba z drugo ploščo.

Mario Batelić

Šiba

Oholo!

Šiba

Sploh
2024

Zasedba Oholo!, sestavljena iz vidnih glasbenikov z domače jazzovske, objazzovske, eksperimentalne in improvizatorske scene, ki cveti okrog Zavoda Sploh, se po prvencu Mnogobolje iz leta 2020 zdaj oglaša z drugim albumom, naslovljenim Šiba. Jure Boršič (altovski saksofon, klarinet), Andrej Fon (tenorski saksofon, klarinet), Marko Jenič (violina), Andrej Boštjančič Ruda (električna kitara), Jošt Drašler (kontrabas), Tomaž Grom (kontrabas, elektronika) in Vid Drašler (bobni) so dobro naoljili svoje inštrumente in postregli s še enim presežkom. Šiba vsebuje štiri daljše skladbe in prav vsako odlikuje samosvoj značaj ter posebnost v gradnji in razgradnji zvočnega tkiva, obenem pa si lepo sledijo in sestavljajo smiselno in zaokroženo celoto edinstvenega zvena in muziciranja. Šiba vsebuje štiri daljše skladbe in prav vsako odlikuje samosvoj značaj ter posebnost v gradnji in razgradnji zvočnega tkiva, obenem pa si lepo sledijo in sestavljajo smiselno in zaokroženo celoto edinstvenega zvena in muziciranja.

V album nas uvede skladba Šiv, v kateri se na mastne basovske linije dokaj kmalu naveže malone pastoralna melodija na pihalih, a se ta še hitreje, kot je vstopila v zvočno sliko, umakne številnim razposajenim solističnim pasažam violine in drugih strunskih glasbil (kitara in dva kontrabasa). Skladba od teh živahno odigranih partov kar poka in skaklja. Ne umiri se niti takrat, ko spet zaslišimo pihala; ta le nakažejo en lušten rif, ki bi ga kdo drug uporabil, da bi okrog njega spletel celotno skladbo. Potem v ospredje znova vstopajo in izstopajo praktično vsa glasbila, čeprav je v glavnini skladbe poudarek na strunskih. Pri tem bendu morda najbolj občudujemo lahkoto, s katero poskrbi, da so vsa glasbila enakovredna in enako pomembna pri pletenju izmuzljivih, na prvi videz oziroma posluh precej majavih skladb, za katere pa se kmalu izkaže, da slonijo na še kako trdnih temeljih. Pokonci jih držijo ne le glasbila iz ritem sekcije (dva kontrabasa in bobni), ampak tudi vsi preostali godci.

Druga skladba, Kiparka, je na začetku zasnovana precej živahno, kajti saksofonske linije, ki peljejo dobršni del skladbe, zvenijo, kot da bi prihajale iz kabareta ali cirkusa (kot velik ljubitelj benda Begnagrad sem slišal tudi nekaj begnagradske štimunge). Nagajivo, prismuknjeno, zafrkantsko. V nadaljevanju se komad zelo umiri in stopi v polje eksperimentalne oziroma improvizirane glasbe. Oglasijo se človeški glasovi, njihovo nerazločno mrmranje pa s svojimi glasbili povzemajo še drugi glasbeniki, ki skladbo drobijo, ji dodajajo pikčaste, ostre, predirne zvoke in jo ves čas vodijo v več smeri hkrati. Skladba se razvija, raste, se razbohoti in doživlja nepredvidljive premene, da ji komaj slediš. 

Po dveh skladbah, ki jih je spisal Jošt Drašler, nas na spet drugačen način preseneti skladba Kino uho II Tomaža Groma. Gre za neke vrste nadaljevanje skladbe Kino uho, ki jo je Grom posnel v duu z Zlatkom Kaučičem na albumu Uho je senca očesa (2019). Grom tokrat prime v roke elektronske inštrumente, ki na začetku te nemara najbolj aranžmajsko samosvoje skladbe z albuma poustvarijo vtis sopihanja in vzdihovanja. Sledijo v slogu kakega temnega rituala odigrani ritmi na bobnarskih opnah, ki ponudijo imenitno podlago za skladanje in razkladanje nenavadnih zvokov, šumov, piskov, brenčanja in cvrčanja. Ta šumeči in drhteči konglomerat se vse bolj pne proti vrhuncu, ko se za hip zazdi, da nas nagovarja velikanska gmota neznanih žuželk ali podobnih bitij. Kakor da bi res šlo za živi organizem, se brbotanje sčasoma umirja in nazadnje umiri, da spet slišimo le ritualne bobne, ki nas predramijo iz sanjarjenja, v katero smo se zapredli za nekaj minut ob tem čudovitem brnečem panju.

Zadnji komad, Ga ni, podpisuje celotna zasedba, zato ne čudi, da zveni kot sežetek prejšnjih skladb ali svojevrstni credo zasedbe. Komad ni le tour de force, ampak tudi nadvse užitna učna ura o tem, kaj vse lahko iz sebe iztisnejo spretni in izkušeni glasbeniki, ko se razpištolijo, opustijo konvencijo in pričakovanja, a obenem nikoli ne zaidejo v nepotrebno razkazovanje, pač pa poslušajo druge in z njimi soustvarjajo toliko bolj mogočno in dinamično zvočno pokrajino. Ali če povemo z besedami tistih, ki jim svobodnjaška muzika ne diši: nikoli ne povozijo doneskov preostalih zvočnih tovarišev, bratskih jazzoholikov.

Naj se slišijo še tako dodelano in premišljeno, vsi komadi dajejo vtis, da si je bend vendarle pustil dovolj odprta vrata (ponekod le odškrnjena), da v zvočno tvarino na koncertih doda kake presenetljive zvoke, zapike in zasuke. Prva priložnost, da se na lastna ušesa prepričamo, ali to opažanje drži, se ponuja že v ponedeljek, 23. septembra, na promocijskem koncertu v Kinu Šiška ob izidu pričujočega albuma. Mimogrede, takrat bo namesto Andreja Boštjančiča Rude kitarske strune drgnil in gladil Andraž Mazi.