Je naše potovanje kdaj zaključeno?

»Naše potovanje je zaključeno. Ne vem, ali bo moje zadnje sporočilo kdaj doseglo Zemljo. In če jo bo doseglo, ne vem, ali bo tam še kdo, ki bi ga poslušal. Za konec naj povem, da smo našli novi dom med zvezdami, a kar je najpomembnejše: našli smo sebe,« tako v sklepni zvočni sliki Cilj pove Jamie Kind, pripovedovalec zvočno raziskovalnega projekta Planetarium, pod katerega se podpisuje Goran Krmac. Ne glede na razloge, zaradi katerih se zatekamo tako k ustvarjanju kot poslušanju glasbe (in navsezadnje vseh oblik umetnosti), je iskanje samega sebe ter možnost, da sebe tudi najdemo, pravzaprav edino relevantno merilo za to, da svojemu bivanju na Zemlji pripišemo smiselnost (ali nesmiselnost). Vendar ima novi projekt ljubitelja fizike z našim planetom le malo skupnega, saj je navdih iskal v odkrivanju vesolja in astronavtskih opazovanjih ter fizični prisotnosti človeka v vsemirju, kar ne čudi, če upoštevamo, da se je glasbenik od nekdaj rad podajal v neznano. Tako je v preteklosti sodeloval v žanrsko izredno raznolikih projektih in se uveljavil kot tubist basist, a je v avtorskem smislu nase opozoril dokaj pozno, in sicer na albumu Baraka leta 2013, kjer najdemo tri njegove kompozicije. V kvartetu iste postave – Nino Mureškič in Janez Dovč – je tri leta zatem s pridruženim članom Eduardom Raonom utrdil mnenje, da je vse predolgo ostajal v senci, nakar je njegov glas nekoliko zamrl, da bi letos znova odjeknil z novico o solističnem Planetariumu, odigranem na prav za to razvitim krmilnikom v obliki okrogle preproge. Pri tem mu je bil v veliko pomoč tehnik Igor Vuk. Lotiti se solističnega projekta z inštrumentom, kakršen je tuba, ki le redko prevzame prvo melodijo, zahteva nekaj drznosti. Da pa bi prav z njo v živo in brez predhodnega nasnemavanja, le ob pomoči elektronskih pomagal, posnel ves album – za to pa je potrebno raznovrstno znanje, da kompozicije zaobjamejo tako ritmiko kot melodiko. In prav ta dva elementa presežeta golo nizanje posameznih tonov, čeprav na Planetariumu v resnici prevladuje atmosferičnost, dosežena s širokim razponom dinamike ter tresljanjem navidezno krhkih zvočnih tekstur, ki izzvenijo v praznino in odidejo v neznano.

S pomočjo krmilnika so zvočne skice, ki jim je dodal misli, dobile vizualno-gibalno komponento, in če k vsemu prištejemo še naslovno likovno delo Milana Eriča z naslovom V iskanju izgubljenega časa (povzeto po romanu Marcela Prousta), lahko zlahka zaključimo, da je »beseda samota dobila nov pomen« (povzeto po Samoti), kot je novi pomen dobilo že samo bivanje tukaj (ali tam). In v enaki meri tudi pojem glasba, ki se mu v tem kontekstu ogibamo, saj konceptualnost projekta močno presega njegovo muzikalno naravo, kar pa nikakor ne pomeni, da v okviru tega Krmac ne razvija svojih inštrumentalnih veščin, prav nasprotno, četudi je potovanje v veliko večji meri kozmično kot glasbeno.

Lotiti se solističnega projekta z inštrumentom, kakršen je tuba, ki le redko prevzame prvo melodijo, zahteva nekaj drznosti. Da pa bi prav z njo v živo in brez predhodnega nasnemavanja, le ob pomoči elektronskih pomagal, posnel ves album (to se je zgodilo v Kulturnem domu Cerknica) – za to pa je potrebno raznovrstno znanje, da kompozicije zaobjamejo tako ritmiko kot melodiko. In prav ta dva elementa presežeta golo nizanje posameznih tonov, čeprav na Planetariumu v resnici prevladuje atmosferičnost, dosežena s širokim razponom dinamike ter tresljanjem navidezno krhkih zvočnih tekstur, ki izzvenijo v praznino in odidejo v neznano. »Moja zavest je prazna starih dražljajev. Ve, da prihajajo novi, še neokušeni, in se od pričakovanja radosti« (V neznano). Zdi se, da je avtorja v največji meri zaznamovala nedorečenost sveta, v katerega se astronavti, konkretneje na Luno, podajajo zadnjih pet desetletij, saj je zvočnost nadvse izčiščena, pogosto grajena na posamičnih tonih, okoli katerih zgosti glasbeno dogajanje ali v novo celoto preplete različne zvočne koščke, kar pride najbolj do izraza v skicah Ubežati neizbežnemu, Saturn in Konflikt. Zavedanje te večplastnosti dogajanja, ki se skriva pod navideznim lebdenjem, v katerem se prav nič ne zgodi, perspektivo obrne. Razsežnost vesolja je nam, ki vanj nikoli ne bomo zakoračili, nedoumljiva in spremenljivost stalna, a vendar tako neznatna, da je vsaka majhnost pravzaprav velikost in vsaka veličina malost. Podobno je z našimi življenji, v katerih smo »nenadoma prišli do razpotja. Obe poti sta pravi, a hkrati popolnoma različni. … Razpotje je smer, v katero bomo usmerili naše odnose« (Praznina) in navsezadnje sebe same, kajti ko »zremo v oddaljene zvezde, zremo v daljno preteklost. Kako ironično, da med zvezdami vidimo svojo prihodnost. Ko povem, da odhajam, me sprašujejo, kaj sploh greš iskat« (Uvod).

Že s to mislijo Goran Krmac nakaže, da bo potovanje po Planetariumu osamljeno dejanje, v katerem bosta tako ustvarjalec kot poslušalec ves čas preizkušala svojo voljo in se spraševala o smiselnosti svojega početja, če ne celo bivanja – o vsem videnem, slišanem in občutenem, ker nas »nobene sanje niso mogle pripraviti na dih jemajočo lepoto rimske ceste« (Rimska cesta). Zato je ta izkušnja mračna, melanholična, žalostna, tudi odprta, brez jasno začrtanih tem in z neosebnim, celo plastičnim nizanjem eksistencialnih dvomov, da bi vsakemu posamezniku pustila dovolj prostora za lastno doživetje časa ter prostora, ki nikoli ne mineta. A vendar: »Vse to bo odslej le še spomin, jaz pa grem naprej – v neznano« (Slovo). Navsezadnje naše potovanje najbrž nikoli ni zares zaključeno.