Jedrnato

Z lansko split-EP izdajo Suzi Soprano / Ooral Sea s soborci iz Ooral Sea je krška zasedba Suzi Soprano prepričljivo zaorala ledino in najavila prvenec Prividi, s katerim je letos junija strumno zakorakala v tretje leto delovanja. Brez oklevanja in brez kompromisov se fantje na njem držijo na začetku poti začrtanih smernic punkrockovskega navala, spočetega s postpunkovsko potenco ter razrezanega z noiserockovskim rezilom in oteženega s plehom kotalečih se rifov. 

Že od prvega akorda je jasno, da je trdna podlaga zgrajena na dialogu visoko napete kitare in dinamičnih bobnov. Ta igra bobna in kitare zakuha večplastni rock minimalizem ter kot križanec navihane Polske malce in poskočne Dance mamblite seže po rockačini Repetitorja in rešetanju Damirja Avdića. Tako sporočilno kot zvočno je Suzi Soprano napadalna in neposredna, ne skopari z energijo. A v vsem tem izbruhu premore tudi subtilne(jše) podtone, ki priplavajo na površje sem ter tja pretanjeno in nevsiljivo in se nas dotaknejo z darkerskim pridihom bendov Killing Joke in Siouxie & The Banshees ali dovtipi washingtonske postdiplomske šole Dischorda. Kitarist Enej Mavsar vešče rokuje z naelektrenimi strunami in v oster kitarski zven vriva med ostalim zamaščene basovske linije, ki podmažejo bobnanje Uroša Kovača, pomembnega aduta iz ozadja Suzi Soprano. Kot antipod kričečim in jedkim vokalnim napadom Matica Koritnika skrbi za to, da nič ne izpade iz poskočnega ritma, ter nagovarja in aludira na plesni postpunkovski naboj; dovolil si bom še eno karikiranje: zdi se, kot da bi LCD Soundsystem nažigal zgodnje komade od Death From Above 1979.

Že na split-EP izdaji so fantje iz Suzi Soprano nastopili s suvereno oblikovano vizijo, ki na samostojnem prvencu doživlja tvorno nadaljevanje. Ne gre toliko za nadgradnjo kot bolj za utrjevanje okopov, pardon, lastnega sloga. Čeprav se komadi slišijo surovo, je njihov izraz izpiljen in dorečen. Brezobzirno se izogiba vsakršnemu napihovanju in zapletanju, ne zahaja v globokoumne odvode, prav tako ne posiljuje z raztegovanjem. Vsakršen odmik od napetega sloga bi mu odgriznil levji delež direktnosti in sporočilno ost. Trio se za dosego učinkovitosti zanaša na načelo »manj je več«, ki je odraz tako izkušenj kot kilometrine, nabranih v bendih, v katerih se je trojka kalila (TheLift, Growing Rats, Karmakoma). Fantje so se ulovili na frekvenci, kjer vsak zase deluje povsem avtonomno in svobodno, hkrati pa se zavedajo, da morajo za čvrsto in uigrano igro dihati kot eno, kajti samo v slogi je moč. Disciplinirana zlitina je oktan njihovega fluida. 

Udarnost predirljivega vokala spodbuja angažiranost pesmi, ki nagovarjajo, apelirajo in tudi oklofutajo vsakdanjost okoli nas. Sama jedrnatost komadov našpiči njihov angažma do maksimuma, in čeprav plošča Prividi s sedmimi komadi bolj smrdi po mini albumu, prav njegova jedrnata kratkost odstira osnovno potezo tega tria: vdreti v prostor, odpreti vse kanale ter po hitri in učinkoviti akciji prepustiti priče lastni domišljiji. Le tako se da udariti naravnost v sredico.