Jesenska presenečenja

Ali ne bi bilo čudovito, in to tako za občinstvo kot za umetnike, če bi isti programi (koncerti, razstave, igre ...) romali še v druge kraje, doživeli kakšno ponovitev? V časih, ko je tudi/zlasti kultura centralizirana in ko v kvalitetni kulturni ponudbi lahko uživajo predvsem prebivalci naše prestolnice, obstajajo tudi častne izjeme. Med njimi s prepoznavnim pristopom, ki streže s poslasticami klasične in manj klasične glasbe ter repertoarjem, ki težko najde mesto znotraj abonmajev drugih glasbenih inštitucij, programske luknje zapolnjuje Glasbena mladina ljubljanska ter s tem ustvarja in zaseda posebno nišo v našem kulturnem dogajanju.

Ansambel je izbrani repertoar izvedel z jasnim občutkom za celoto. Interpretacije niso bile vedno na vrhunski tehnični ravni, tudi povednost bi bila mestoma lahko izrazitejša, če bi ansambel nekatera dela interpretiral z več lirične nežnosti in v bolj umirjenem tempu, druga pa z več temperamenta in ritmične eksaktnosti.

Jesenske serenade, cikel koncertov v organizaciji Glasbene mladine ljubljanske, so z letošnjo sezono zakorakale v peto desetletje obstoja. Lanska, jubilejna edicija je bila posvečena pobudniku in dolgoletnemu umetniškemu vodji Jesenskih serenad, lani preminulemu violinistu in pedagogu Tomažu Lorenzu. Ta je cikel oblikoval do leta 1998, ko je nalogo prepustil Borisu Renerju, ki je tudi letos povabil k sodelovanju odlične glasbenike z zanimivimi sporedi.

Naj kot napoved omenimo še Koncert v spomin prof. Tomažu Lorenzu 29. septembra v Mestnem muzeju Ljubljana, s katerim se bodo mladi glasbeniki, zbrani v zasedbo godalnega okteta, zahvalili svojemu mentorju za glasbeno popotnico.

Letošnje Jesenske serenade zajemajo glasbena dela iz zakladnice renesanse, baroka, klasicizma, romantike, sodobnosti ter ljudskega izročila. Poleg mladega solista na citrah Izidorja Tojnkota in Etno skupine NOJEK sta nastopila še Godalni kvartet Dissonance ter komorni trio za staro glasbo, v katerem so se zbrali sopranistka Christina Thaler, Kristina Martinc na kljunasti flavti ter Janez Jocif na špinetu, flavti, bobnih in dudah.

Vokalno-inštrumentalni trio je v Ljubljani nastopil v Rdeči dvorani Magistrata v ponedeljek, 11. septembra. Spored, ki si za naslov sposoja znani Shakespearjev citat »Če glasba hrana je ljubezni«, je združil izbor nekaterih najbolj priljubljenih dvornih pesmi pozne renesanse in zgodnjega baroka izpod Dowlandovega, Morleyjevega, Monteverdijevega in Caccinijevega peresa na Shakespearjeva besedila. Izbor je opravila sopranistka Christina Thaler, prepričljivo in zvesto svojemu slogu pa interpretirala igralka Tina Uršič. Ansambel je izbrani repertoar izvedel z jasnim občutkom za celoto. Interpretacije niso bile vedno na vrhunski tehnični ravni, tudi povednost bi bila mestoma lahko izrazitejša, če bi ansambel nekatera dela interpretiral z več lirične nežnosti in v bolj umirjenem tempu, druga pa z več temperamenta in ritmične eksaktnosti. Glas Thalerjeve premore kljub prilagodljivosti in izraznosti največ naravne lepote v tišjem delu dinamičnega obsega, v katerem pevka najprepričljivejše izrazi čustveno vsebino dela, zato bi bila najboljša spremljava za njen sopran bržkone lutnja ali pa harfa. Janez Jocif jo je na špinetu podpiral zanesljivo, dovolj diskretno, a tudi dovolj aktivno, vendar so jo pogosto (ne samo z glasnostjo) preglasile bogato okrašene melodije v partu flavte, katerih intonacija in ritmična nenatančnost sta pogosto porušili skladje sicer osmišljenih interpretacij. Splošni vtis koncerta je bil vendarle zelo pozitiven. Prefinjenost, kot smo je pri izvedbah takšnega repertoarja vajeni, je pogosto odstopila mesto nekoliko bolj rustičnemu zvenu, ki je dal sporedu poseben šarm pristnosti.

V torek, 12. septembra, je v isti dvorani nastopil Godalni kvartet Dissonance. V njem igrajo violinista Janez Podlesek in Matjaž Porovne, violist Oliver Dizdarević in violončelist Klemen Hvala. Razstavljeni Mozart je bil prav poseben spored: med stavke Mozartovega Godalnega kvarteta št. 19 v C-duru, KV 465 so bila vrinjena dela sodobnih skladateljev ter izbor besedil Tomice Bajsića, Daneta Zajca in Williama Stanleyja Merwina, ki jih je spretno izbral in prepričljivo interpretiral Dejan Pevčević. Zdi se, da so njegovi izraznosti bližje resne vsebine kot pa humor, v katerega kot da bi vlagal preveč truda. Tokrat je glasbene točke izvrstno združil z izborom tragičnih, morbidnih in družbenokritičnih besedil, ki jih je predstavil izjemno osebno in pretresljivo. Najbolj sta zaživeli tragično obarvana simbioza Pop art 3 – Forme VI Darijana Božiča in Zajčeve Vse ptice, poleg teh dveh pa tudi satirična L'aldilà Federica Lo Pinta in Merwinova Kaj je moderno. Nasprotna plat odgovoru na vprašanje »Kaj je moderno?« je bila večna klasika, ki je (še) vedno moderna – Mozartov godalni kvartet, ki se začne z izjemno disonančnim uvodom, nadaljuje pa v prefinjenem jeziku dunajskega klasicizma. Člani kvarteta Dissonance so bili tako pri sodobnih delih kot pri Mozartovih stavkih v tehničnem pogledu izvrstni; njihova virtuoznost je še posebej izstopila pri izražanju najbolj finih barvnih in čustvenih odtenkov, ki jih v nobenem od izbranih del ni manjkalo. Slogovno izrazite in izrazito bogate interpretacije so nas prepričale in vsekakor bi si želeli kvartet Dissonance slišati večkrat. Komorno muziciranje na tako visoki ravni pri nas prej pogrešamo, kot pa da bi ga bili vajeni.