Jože Fürst-Jojo ( 20. februar 1945 – 9. julij 2023)

Svoje življenje je kot predan in zavzet poustvarjalec posvetil zborovski glasbi in klavirju. Če je kot pianist oboževal predvsem velike romantike, kot sta Chopin in Liszt, in francoska impresionista Debussyja in Ravela, ga je kot dirigenta najbolj pritegnila zborovska tvornost 20. in 21. stoletja, zlasti ustvarjalnost slovenskih sodobnih komponistov, ki so svoja dela nemalokrat napisali prav zanj oziroma za njegove zborovske sestave.

Rodil se je v družini priznanega arhitekta Danila Fürsta, a se je kmalu raje kot za očetovo odločil za materino pot, glasbo. Bil je obetaven mladi pianist, ki je znanje najprej razvijal pri profesoricah Mariji Sfiligoj in Zorki Bradač, pozneje pa pri skladatelju in pianistu Marijanu Lipovšku, pri katerem je leta 1975 zaključil podiplomski študij in za svoja zaključna nastopa (recital in Koncert za klavir in orkester št. 3 Sergeja Prokofjeva) prejel študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Vzporedno je na ljubljanski Akademiji za glasbo študiral dirigiranje pri prof. Danilu Švari, eno leto se je iz dirigiranja izpopolnjeval v Berlinu in v Weimarju ter leto dni prebil v Belgiji kot dirigent Kraljevega moškega zbora. S tem zborom je imel leta 1974 zelo uspešno turnejo po Izraelu in glavnih mestih tedanje Jugoslavije, veliko koncertov po Belgiji in Nizozemski, nastopil pa je tudi na festivalu v Frankfurtu. Njegovo prvo delovno mesto v domovini je bilo na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kjer je študente poučeval klavir. Takrat so na isti ustanovi delovali tudi skladatelji Slavko Mihelčič, Jakob Jež, Darijan Božič in Lojze Lebič, ki so pozneje začrtali Fürstovo dirigentsko pot v smer sodobne zborovke tvornosti, najprej z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič, ki ga je povzel po predhodniku, Marku Munihu.

 Prvi dirigentski uspehi

Kmalu so se začeli nizati prvi uspehi kot posledica ubranega sozvočja med talentom in širokim znanjem, premišljenim izborom literature in primernim pristopom k zboru, saj je bil takrat, v sedemdesetih letih, Fürst komaj kako leto starejši od pevcev. Leta 1976 je z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič že osvajal prve nagrade na Naši pesmi v Mariboru, na tekmovanju v Spitallu, pozneje v Beogradu, Toursu, Gorici, Nišu itd. Prav takrat je v ljubljanskih Križankah pod njegovim vodstvom zazvenel odličen nastop ob tridesetletnici tega uglednega slovenskega pevskega sestava.

Ključ do prepoznavnosti APZ-ja je bil premišljen izbor del oziroma smiselno, zanimivo oblikovanje programov, v katere je Fürst ob zborovskih klasikih Gallusu, Monteverdiju, Gesualdu idr. vključeval tudi dela 20. stoletja ter dela svojih sodelavcev in sopotnikov, predvsem Jakoba Ježa in Lojzeta Lebiča, ki ju je nadvse cenil. Nemalokrat sta ta dva in še nekateri svoja nova dela napisali prav za Jožeta Fürsta in APZ Tone Tomšič.

A Cappella zborovski glasbi se pridružejo tudi večja vokalno instrumentalna dela

APZ Tone Tomšič je vodil polnih sedem let, do leta 1982. Takrat je bil vzporedno tudi dirigent Komornega zbora RTV Ljubljana, s katerim je sodeloval štiri koncertne sezone (1980–1984). V tem času je kot dirigent in pevec prvič sodeloval s skladateljem Vinkom Globokarjem, in sicer pri izvedbi dela za tri zbore, orkester in recitatorja Voie-Airs De Voyages. Pozneje se mu je še večkrat pridružil pri njegovih avtorskih projektih, ki so zazveneli v Ljubljani, Parizu, Baslu in še nekaterih evropskih mestih. S Komornim zborom RTV Ljubljana je izvedel tudi koncertantno dramo za solo violončelo, štiri recitatorje, mešani zbor, simfonični orkester in dva magnetofonska trakova Štirinajsta Darijana Božiča ter Kantato Ravensbrück Alojza Ajdiča. Vse tri so izšle na LP ploščah.

Leto 1984 je bilo v nekem smislu prelomno

Ko se je poslovil od profesionalnega zbora RTV Ljubljana, je na Pedagoški akademiji v Ljubljani sprejel mesto predavatelja in docenta za solfeggio ter ustanovil komorno zasedbo Akord 84. Kot je nekoč izjavil, je s to zasedbo želel zapolniti vrzel med okteti in velikimi zborovskimi sestavi v Sloveniji. Pa še nekaj je spodbudilo Fürsta, da je zbral sedemnajst mladih, a veščih pevcev v novo zasedbo. Leto prej je z odličnega festivala v italijanskem Fanu že drugič prejel povabilo za nastop (prvič je tam nastopil z APZ Tone Tomšič leta 1980), ki se mu je moral odpovedati, ker  tedaj ni imel primernega zbora, s katerim bi se predstavil. Akord 84 se je na festivalu, kjer so nastopali najboljši evropski zborovski sestavi, vključno z Zborom stockholmskega radia in dirigentom Ericom Ericsonom, prvič predstavil občinstvu in požel buren aplavz. Sledila so nova povabila na prestižna evropska tekmovanja.

Leta 1986 je spet prevzel vodenje Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in eno sezono vodil oba, Tomšiče in Akordovce. V tistem času je praizvedbo doživela prenekatera tehtna slovenska zborovska partitura, denimo Umetnost in regrat, Stric, Potres v Reziji in Farinelli Jakoba Ježa, Hvalnica svetu Lojzeta Lebiča, Otrok je pesem Uroša Rojka, Najin ping-pong Pavla Šivica, Kolo in Hello, do you hear me Vinka Globokarja, če omenim samo nekatere. 

Sledil je odhod v Maribor, kjer je postal docent in izredni profesor ter pozneje tudi redni in častni profesor za zborovsko dirigiranje na tamkajšnji Pedagoški fakulteti. Odtlej je tudi kot dirigent večinoma deloval le še v Mariboru, in sicer kot zborovodja vokalne skupine Canticum in ob prelomu tisočletja še Akademskega pevskega zbora Maribor, ki ga je vodil tri sezone. V tem času je eno sezono dirigiral ženskemu zboru Concinite z Vrhnike, v letih 2013–2017 pa je na povabilo ravnateljice Glasbenega centra Edgar Willems iz Ljubljane vodil še dekliško skupino, s katero je oblikoval redne letne koncerte v Cankarjevem domu oziroma v dvorani Slovenske filharmonije.

Kot predavatelj in praktik je Jože Fürst v letih 1978–1995 sodeloval na številnih seminarjih in tečajih za zborovodje doma in v tujini. Posvečal se je analizi in dirigentski pripravi partitur, posebnostim pri dirigiranju, metodiki upevanja, imel delavnice na temo Gallusovih del (za študente oddelka za glasbeno pedagogiko na mariborski Pedagoški fakulteti je leta 1993 pripravil skripto z naslovom Dirigiranje vokalne polifonije 15. in 16. stoletja na primerih del Jacobusa Gallusa), slovensko etnologijo in našo ljudsko pesem predstavljal v tujini, doma pa izpostavljal sodobno zborovsko glasbo ter sodobno zborovsko notacijo. Od 1977. do 1981. je deloval kot član redakcijskega odbora slovenske revije za zborovsko glasbo Naši zbori, naslednjih šest let pa je bil njen urednik. Takrat je bila to ugledna tiskana publikacija z obsežno notno prilogo, v kateri so izšla števila nova dela slovenskih skladateljev.

Leta 2017 se je njegovo aktivno udejstvovanje na zborovskem področju sklenilo. 

… in če povzamem

V treh desetletjih svojih zborovodskih aktivnosti je Jože Fürst spretno krmaril med deli renesančnih avtorjev Gallusa, Gesualda, Monteverdija pa Vivaldija, Haydna, Mozarta, Brucknerja in velikanov zgodnjega 20. stoletja, kot so Ravel, Poulenc, Debusy, Hindemith, ter njihovih mlajših sodobnikov Pendereckega, Rabeja, Sandsröma, Jenefelta, predvsem pa slovenskih avtorjev Lucijana Marije Škerjanca, Antona Lajovca, Janka Ravnika, Uroša Kreka, Pavla Šivica, Vinka Globokarja, Danila Švare in Tomaža Habeta, največ pa Lebiča in Ježa ter med mlajšimi Rojka. Na Fürstovo pobudo je v letih 1975–1982 ter 1987–2005 nastalo več kot trideset novih del slovenskih skladateljev. Slovenskemu občinstvu je prvič predstavil tudi petnajst del tujih skladateljev. Leta 2003 je nastopil na otvoritvenem koncertu Svetovnih glasbenih dnevov v Ljubljani, in sicer s praizvedbo Ježeve kantatne suite Predjamski grad, posvečene zboru Canticum iz Maribora.

Z vsemi svojimi zbori se je izkazal na največjih tekmovanjih in festivalih po Evropi in širše, od našega Maribora, Ljubljane in nekaterih manjših krajev do Spitalla, Toursa, Krakova, Katowic, Moskve, Rige, Minska, Kijeva, Pesara, Urbina, Aten, Montreuxa, Rodosa, Dunaja in še bi lahko naštevali. 

Akademski zbor Tone Tomšič, ki je kot eminenten slovenski zborovski sestav deloval pod okriljem slovenskega Ministrstva za kulturo, je pod vodstvom Jožeta Fürsta velikokrat nastopil na državnih proslavah, sprejemih tujih državnikov in nenazadnje ob slovesih znanih slovenskih osebnosti na ljubljanskih Žalah, če omenim samo Vido Tomšič, Edvarda Kardelja in Josipa Broza Tita, ki je Slovenijo zadnjič zapustil z modrim vlakom maja 1980. Bolj kot ti pa je ostal v spominu nastop združenih slovenskih zborov (APZ Tone Tomšič, Komorni zbor Gaudeamus, MaPZ Glasbene Matice, MePZ KUD SCT, MePZ Consortium Musicum, MePZ Tine Rožanc, Slovenski oktet, Godba Policije) pod vodstvom Jožeta Fürsta ob osamosvojitvi Slovenije, 25. junija 1991, na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Za svoje umetniško delo je Jože Fürst prejel nagrado Društva slovenskih skladateljev, zlato plaketo Univerze v Mariboru, za uspešno, plodno in raznoliko zborovsko udejstvovanje Gallusovo plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ter Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za izjemne dosežke na področju kulture.

Urša Lah Rasmussen, priznana zborovska dirigentka, se spominja:

»Veliki ljudje ne odidejo, njihova prisotnost se z nepremostljivo razdaljo še okrepi. Tako bosta tudi Jojotov pronicljivi pogled in prijazni nasmeh za vedno ostala z nami. Vsi, ki smo z njim peli, se od njega učili, črpali znanje, navdih in energijo, se ga bomo spominjali kot karizmatičnega, natančnega dirigenta, ki je znal iz pevca vselej izvabiti največ, profesorja, ki se je zavedal svojega pedagoškega poslanstva in bil vsakemu vedoželjnemu študentu v veliko podporo, kot umetnika, ki je h glasbi pristopal z odgovornostjo in spoštovanjem in zato ni prenesel polovičarstva. Bil je vsestransko razgledana, izobražena oseba, eminenca v slovenskem glasbenem prostoru. Njegovo dragoceno zapuščino predstavljajo številna kakovostna zborovska dela, na nastanek katerih je vplival, mnogi posnetki redko izvedenih del, številni slovenski zborovodje – njegovi nekdanji študentje, ki dvigujejo raven slovenskega zborovskega petja. Sama sem pod njegovim vodstvom štiri čudovita leta pela in korepetirala pri APZ Tone Tomšič. Od njega sem se ogromno naučila, tako o delu z zborom kot o kakovostni zborovski literaturi. Jojo je bil tisti, ki mi je v odločilnih študentskih letih približal sodobno glasbo, ker jo je vselej izvajal z neizmernim interpretativnim žarom, ljubeznijo, predanostjo in globokim spoštovanjem do skladateljev, s katerimi je sodeloval.«

Marjana Hönigsfeld, nekdanja pevka in korepetitorka pri APZ Tone Tomšič in Komornem zboru RTV Ljubljana ter članica zbora Akord 84, omenja, da sta se z Jožetom Fürstom poznala polnih šest desetletij.

»Prvič sva se srečala v učilnici prof. Zorke Bradač. 'Ko bom velika, bom igrala tako kot Jože,' sem si želela takrat. Ponovno sva se srečala leta 1974 pri APZ-ju, ko je po znameniti ameriški turneji zbora z Markom Munihom odšla cela generacija pevcev. Jojo je začel na novo, z neizkušenimi mladimi ljudmi, med katerimi sem bila tudi sama. Energije in zanosa nam ni manjkalo, vse ostalo je dodal on. Naša pesem je pod Fürstovo roko segla 'od Triglava do Vardara' in še dlje, vse do Rusije in baltskih dežel, Francije in Belgije prek Nemčije do Italije. Povsod smo navdušili, s tekmovanj smo domov prinašali prve nagrade in lepe vtise. Po sedmih letih se je od APZ-ja v Cankarjevem domu z južnoameriško Miso Criollo Ariela Ramireza poslovil. Z njim se je takrat poslovila večina njegove in naše generacije, tudi jaz. Nekaj časa se nisva videla, po dveh letih pa me je poiskal s prošnjo, da bi mu pomagala s korepeticijami v Komornem zboru RTV Ljubljana. Bolj kot jaz sama je bil prepričan, da bom zmogla. Nekako sem. Tudi skozi 17-glasno delo Vinka Globokarja sem se uspela prebiti. Naslednja najina postaja je bil mešani komorni zbor Akord 84 pa koncerti, gostovanja, tekmovanja, snemanja, tudi na južnonemškem radiu, kamor so nas povabili po festivalu v Baden-Badnu. Po Seghiziju smo se razšli, žal. Toda o kakovosti tega ansambla veliko pove izjava enega od dirigentov, ki bi takrat lahko prevzel Akord 84: 'Bili ste tako dobri, da si nisem upal …' Ko sva se zadnjič srečala, sem ga vprašala, ali zdaj ko je upokojen, še kdaj igra klavir. 'Več kot kdajkoli prej,' je odgovoril. Tudi sama sem mu enako odgovorila. Tako so se najina srečanja začela in končala s klavirjem, vmes pa je bilo zborovstvo.«

Gregor Deleja, nekoč študent Jožeta Fürsta na Pedagoški fakulteti v Mariboru, do nedavnega ravnatelj Gimnazije Celje in zdaj direktor občinske uprave Mestne občine Celje, pove:

»Bogat je, kdor ima veliko tistega, česar ni mogoče kupiti z denarjem. Še bogatejši tisti, ki se nesebično razdaja drugim in ve, da je edina pomembna stvar v življenju, da se ga naučimo živeti. Profesor Jože Fürst je bil neizmerno bogat človek … Z njim smo bogatejši postajali vsi, ki smo imeli to veliko čast, da nas je kot študente poučeval zborovsko dirigiranje in zborovsko petje oziroma da smo pod njegovim umetniškim vodstvom prepevali v mariborski Vokalni skupini Canticum. Njegova neomajna avtoriteta se je uresničevala skozi izjemen zgled, ki ga je svojim študentom in pevcem postavljal tako skozi garaško in trdo delo, strastno predanost svojemu poklicu kot tudi skozi neizmerno veliko sproščenih trenutkov ter zgodb, ki jih je pripovedoval o glasbi in življenju. Z vsakim spominom, ki smo ga ustvarili skupaj, smo rasli in postajali bogatejši. Spominov je ogromno in z velikimi črkami so zapisani v naše knjige življenj, najmočnejši pečat pa je zapustil trenutek, ko smo s Canticumom leta 2001 gostovali na britanskem otoku Jersey. Na enem izmed koncertov smo za dodatek peli njemu (in nam) neizmerno ljubo N'mau čez izaro v priredbi Mateja Hubada. Pri zadnji kitici je, kot že mnogokrat pred tem in še velikokrat po tem, zaprl oči, ki so jih napolnile solze. Ko je izzvenel zadnji akord, smo z njim jokali njegove pevke in pevci ter več kot polovica dvorane. Takšno moč ima glasba in takšno moč je imel ta človek.

Spoštovani profesor! Četudi bi si vsi, ki smo vas spoštovali, občudovali in imeli radi, želeli, da bi skupna pot skozi gmajno življenja bila vsaj malo daljša, ste vendarle prispeli mimo jezera tja do hiše očetove in do ljube mamice ... Naj vas večnost objame s hvaležnostjo vseh, ki ste nas obdarili z bogastvom, ki ga ne more kupiti noben denar. Iskrena hvala in počivajte v miru.«