Jože Privšek

Spodnji zapis je povzetek cikla petnajstih radijskih oddaj, ki so bile predvajane na 1. programu Radia Slovenija – Radio Prvi, kar se pozna v njegovi zasnovi. Prav tako je bilo formi radijske oddaje prilagojeno samo raziskovanje o Jožetu Privšku. V vseh teh letih se je o Privšku pisalo razmeroma malo, da niti ne omenjamo radijskih ali televizijskih intervjujih. Eden od razlogov je bila zagotovo njegova želja po zasebnosti, ni se namreč rad izpostavljal in ni preveč maral intervjujev, drugi razlog pa je bil morda čas, v katerem je ustvarjal, in tretji zagotovo tudi naša mentaliteta in nespoštovanje lastnih umetnikov.

Naj za začetek navedem nekaj dejstev o Jožetu Privšku, če vas naslov še ni dokončno prepričal in vas dolžina zapisa straši. Privšek je z radijskim orkestrom, ki se je takrat imenoval Plesni, kot drugi pianist začel sodelovati leta 1954. Prvič je stal pred orkestrom v začetku leta 1958, in to beograjskim. Plesni orkester Radia Ljubljana je prvič javno vodil leta 1961 na koncertu v Slovenski filharmoniji, pred tem pa je seveda orkester vodil na snemanjih. Prvi ohranjeni posnetek v radijskem arhivu, pod katerega se kot avtor podpisuje Jože Privšek, je nastal leta 1957. Gre za posnetke s Kvintetom Jožeta Kampiča, pri katerem je Privšek takrat igral tudi vibrafon. Prvi posnetek s Plesnim orkestrom je nastal leto pozneje (Vozi me vlak v daljave). Jože Privšek se je velikokrat, predvsem v tujini, predstavljal kot Jeff Conway ali kot Simon Gale. Študiral je na Berkleeju v Bostonu in bil takrat šele tretji gojenec iz nekdanje Jugoslavije na tej šoli (pred njim bobnar Petar Spasov in trobentač Duško Gojković). Njegovo ime se je pojavilo pri več tisoč skladbah – bil je glasbenik, skladatelj, aranžer ali dirigent. Pa morda še ena glasbena zanimivost: Jože Privšek je imel absolutni posluh. V prostem času se je rad ukvarjal z letalskim modelarstvom, rad je tudi smučal. Ni maral brezdelja. Delal je po navadi za pisalno mizo, ne za klavirjem, velikokrat v tišini, z zastrtimi okni in zaprtimi vrati.

Mladost¹

Jože Privšek se je rodil 19. marca 1937 v delavski družini. Njegov oče je bil grafik in amaterski glasbenik, med drugim je igral kitaro in mandolino. Tudi mama je imela rada glasbo in je doma veliko prepevala. Že kot otrok je kazal zanimanje za glasbo, in ko mu je teta na zadnjem ljubljanskem velesejmu (1941) kupila majhno harmoniko, sta z očetom hitro začela vaditi, in tako je že pri štirih letih igral harmoniko in je znal zaigrati že več kot 50 pesmic. Kot najsrečnejše trenutke otroštva je Jože Privšek opisoval družinska petja, ko so vsi trije z mamo in očetom peli. Pri petih letih ga je oče vpisal na Glasbeno matico, kjer je poučevanje prevzela pianistka in pedagoginja Zorka Bradač. Kot je Privšek pripovedoval v radijskem pogovoru leta 1984, ga je oče želel vpisati v glasbeno šolo, preden bi se njemu kaj zgodilo, saj ni mogel vedeti, ali oziroma kdaj se bo razkrilo njegovo sodelovanje v odporu. Zelo dobro mu je ostalo v spominu tudi to, kako mu je profesorica Bradač razširila roko, ki je bila pri njem, petletnem dečku, zelo majhna, tako da na klavirju ni mogel zaigrati niti kvinte. Zato je prvo leto obiskoval samo pevski zbor, ki ga je takrat vodil Mirko Polič. 

Kaj se je dogajalo po osvoboditvi, ni čisto jasno, se je pa moralo zgoditi nekaj hudega, saj je zapustil glasbeno šolo in se čez nekaj let vpisal na grafično šolo. Morda je bila razlog za to njegova mutacija, ki pa ga ni ustavila, da ne bi še vedno prepeval v pevskem zboru, tako da mu je nazadnje »počil« glas. O tistem času ni rad govoril, to so bile stvari, za katere je dejal, da jih takrat ni razumel in tudi ni mogel nanje vplivati. Je pa takrat začel spoznavati jazz, navduševal se je nad Harryjem Jamesom, Bennyjem Goodmanom, Stanom Kentonom. Ne magnetofona, ne gramofona, ne radia doma niso imeli, tako da je bil s to glasbo težko v stiku. Vendar je radijski sprejemnik imela njegova teta, zato je vsak teden hodil k njej in poslušal oddaje Plesnega orkestra Radia Ljubljana, ki ga je takrat vodil Bojan Adamič, pa tudi Radio Luxemburg. In čeprav je oče na začetku malo grdo gledal sinovo vedno večje zanimanje za jazz, se je kmalu znašel v eni izmed srednješolskih zasedb, in kot je povedal, je prav s tem prestopil nevidni in tako odločilni prag v svojem življenju. Vodil je tudi svojo zasedbo, Seven Dixies, kot vibrafonist je sodeloval pri nekaj skupinah, pri sedemnajstih pa ustanovil svoj kvartet, s katerim je nastopil že na prvem Jugoslovanskem jazz festivalu na Bledu (1960). Kot študent grafike je bil član grafičnega amaterskega simfoničnega orkestra, vendar ga je vedno bolj vleklo k jazzu. Prav v manjših zasedbah je lahko razvijal svoje ideje s pisanjem priredb za ansamble, s katerimi je sodeloval. A je kmalu spoznal, da nima dovolj glasbenega znanja, in se je ponovno vpisal v glasbeno šolo. Spoznal je kontrapunkt, profesor Stanko Prek pa je ugotovil, da ima absolutni posluh. Doma so kupili star pianino, tako da je hitro napredoval tudi pri igranju klavirja. Leta 1954 se je prijavil na avdicijo za drugega pianista pri radijskem orkestru, avdicijo uspešno opravil in se pri sedemnajstih letih pridružil Plesnemu orkestru Radia Ljubljana. Istočasno se je zaposlil kot grafik v Tiskarni ljudske pravice. Tri leta je dopoldne preživel v tiskarni, popoldne na Radiu, zvečer pa je študiral partiture in pisal. Na prigovarjanje radijskih kolegov je po treh letih dela v tiskarni to službo le pustil in se redno zaposlil na Radiu. Na vaje je začel pogosteje nositi svoje partiture. Kljub trdemu delu se je zavedal, da potrebuje mentorja, in tako se je dogovoril za privatne ure kompozicije pri profesorju Lucijanu Mariji Škerjancu, pri katerem se je nato šolal tri leta. Leta 1958, torej pri enaindvajsetih letih, ga je beograjski orkester povabil za snemanje. Z njim je posnel nekaj svojih skladb. In to je bilo tudi prvič, da je Jože Privšek stal pred orkestrom. Naslednji dve leti je pri tem orkestru redno gostoval, potem pa je dobil priložnost tudi pri domačem orkestru. Za začetek kasnejšega dela z orkestrom je Privšek navajal prav koncert s Plesnim orkestrom jeseni leta 1961 v Slovenski filharmoniji, ko je prvič javno vodil radijski orkester, in to s svojim programom. Tudi na turneji po Sovjetski zvezi leta 1962 je orkester igral večino njegovih aranžmajev. Od leta 1961 si je z Bojanom Adamičem vedno večkrat delil dirigentsko paličico, vse do leta 1964, ko je kot dirigent in umetniški vodja v celoti prevzel Plesni orkester Radia Ljubljana.  

Berklee

3. marca 1963 je Plesni orkester pod Privškovim vodstvom in seveda z izvedbo njegovih skladb in priredb gostoval v televizijski glasbeni oddaji. Kritik Berislav Kosier je za revijo Ritam po oddaji zapisal: »Ljubitelji čistega jazza so morali biti razočarani, ker tam se jazz ni igral. Niso izvajali niti zabavne, celo plesne glasbe ne! Privšek kot da je izbiral numere brez spola in rodu, nekakšne glasbene hermafrodite in hibride. Bilo je nekaj bluesa, ki se tako imenuje iz neznanega razloga, malo revijske glasbe – toda ni se pojavila določena fiziognomija oddaje, kot se ni pojavila določena kvaliteta Privškovega orkestra. Osupne dejstvo, da Jože Privšek ne upošteva, za koga igra in kaj želi s svojim nastopom doseči.« (Kosier, 1963)

Po tej kritiki je Privšek zavil vse skladbe, ki jih je Plesni orkester v tej oddaji igral, ter jih z desetdnevno zamudo poslal na natečaj, ki ga je razpisala revija Downbeat. Tekmovanja se zaradi zamude sicer ni mogel udeležiti, a je komisijo prosil za mnenje o svojem delu. Po več kot mesecu je prejel odgovor, da so mu namenili eno od treh štipendij za študij na sloviti univerzi Berklee College of Music v Bostonu. Novica je bila 20. junija 1963 objavljena tudi v omenjeni reviji, saj je bil Privšek edini Evropejec tisto leto, ki je bil sprejet. V Nedeljskem dnevniku je konec istega leta Ivo Dominik Gerem zapisal: »Do tega dne smo na delo našega mojstra sinkop gledali samo kot na obetajočega muzika in ne kot umetnika – skoro vsi brez izjeme. Šele povabilo iz Amerike nam je odprlo oči, da poslušamo in srečujemo mojstra na svojem področju, tenkočutnega ustvarjalca, o katerem je bilo do danes hudo malo napisanega. Zato je prav, ne, nujno, da se mu (…) skromno oddolžimo in domačo javnost delno seznanimo s človekom, ki bo naši deželi priboril novo priznanje na področju glasbene kulture.« (Gerem, 1963) 

Lahko si samo mislimo, kako se je Privšek ob novici o odhodu v Ameriko počutil. Spakiral je kovčke in odšel novim izzivom naproti. Poleg ameriške štipendije sta mu finančno priskočila na pomoč tudi Svet za kulturo in prosveto ter Radio. Da si je lahko kupil vozovnico za ladjo, je prodal svoj vibrafon. Še pred odhodom je za Nedeljski dnevnik dejal: »V Boston grem zaradi izpopolnitve in ne na dopust. Rad bi se čim več naučil in enkrat za vselej dognal, zakaj je prav Amerika domovina najboljših glasbenikov jazza in od kod tem ljudem tolikšna genialnost za sinkopirano glasbo.« (Gerem, 1963)

Prve tri mesece je bil Jože Privšek v Ameriki menda malce izgubljen, tudi zaradi svojega pomanjkljivega znanja angleščine. Pod svoje mentorstvo ga je vzel sloviti Herb Pomeroy. Študijski delavnik je trajal od 9.30 do 17. ure popoldne, nobenega predavanja namreč ni hotel zamuditi, kaj šele ansambelske igre. Na študiju kompozicije je bilo takrat tam okoli 50 študentov in na koncu leta so izmed njihovih dvestotih priredbam izbrali dvanajst skladb, ki so jih uvrstili na ploščo Jazz in the Classroom vol. 9 – Tribute to Oliver Nelson (velikokrat se navaja, da gre za Jazz in the Classroom vol. 8, kar ni točno) kot predstavitev najboljših v letniku. Med izbranimi je bil tudi Jože Privšek, in to celo z dvema priredbama (Joe Privsek: Anacrusis, Lou's Good Dues Blues). V reviji Downbeat je bil album ocenjen s petimi zvezdicami. Po letu in pol se je vrnil v domovino, med drugim zato, ker se mu je malo pred odhodom rodil sin, predvsem pa je bila njegova vrnitev povezana s stroški. Življenje v Ameriki je bilo kljub prispevkom in štipendijam velik zalogaj. Poleg tega mu je študij na Berkleeju v tistem času prepovedoval vsako služenje denarja z glasbo. Seveda pa ne smemo zanemariti niti dejstva, da je študij končal predčasno, saj je zaradi svojega znanja preskakoval semestre. 

Po koncu študija je dobil kar nekaj ponudb. V intervjuju za Dnevnik v začetku leta 1998 je dejal: »Danes, po vseh teh letih, že lahko povem, da sem se po svoje Amerike bal. Nisem bil odrezav, napadalen in agresiven, tak, ki ima značajske možnosti za uspeh.« (Ostanek, 1998). Jeseni leta 1964 se je vrnil v Slovenijo in prevzel Plesni orkester Radia Ljubljana kot dirigent in umetniški vodja.  

Še eno nezanemarljivo dejstvo v zvezi s študijem na Berkleeju velja omeniti: še danes sta študentom na voljo prav ta dva Privškova aranžmaja (sicer pod imenom Jose Privsek), ki sta bila uvrščena na album Jazz in the Classroom vol. 9, in to za pomoč pri učenju in vse od časa njegovega odhoda s te slovite univerze. Kar nekaj let sta bili to sploh edini partituri kateregakoli Evropejca, ki sta se uvrstili v učni načrt zadnjega letnika te šole. 

https://archives.berklee.edu/anacrusis/19250
https://archives.berklee.edu/lous-good-dues-blues/19256

Plesni orkester Radia Ljubljana/Big Band RTV Slovenija

Plesni orkester Radia Ljubljana je leta 1945 zbral Bojan Adamič. Kot je povedal Jože Privšek, sam za začetek svojega dela z orkestrom kot dirigent šteje leto 1961, uradno pa je mesto umetniškega vodje in dirigenta prevzel po svojem prihodu iz Bostona jeseni leta 1964 (čeprav si je že leta 1961 z Adamičem delil delo dirigenta; med njegovim bivanjem v Ameriki sta to mesto prevzela Miha Gunzek in Mario Rijavec). Jože Privšek je z orkestrom začel novo prakso in prav to ga je pozneje poneslo v sam vrh ne samo jugoslovanskih orkestrov, temveč tudi evropskih in svetovnih. Vedno je pisal z mislijo na vsakega posameznika v orkestru, z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Šele tako, je večkrat omenil Privšek, lahko potegneš iz glasbenika maksimum in posledično seveda tudi iz orkestra. Treba je poznati izvajalčevo dušo, in Jože Privšek je zagotovo do potankosti poznal vsako dušo v Plesnem orkestru. Prav zaradi nove vizije in novega načina dela se je orkester pod njegovim vodstvom iz Plesnega orkestra preimenoval v Big Band RTV Ljubljana, po osamosvojitvi pa v Big Band RTV Slovenija. 

Pod Privškovim vodstvom se je orkester najprej začel uveljavljati doma. Od leta 1963 do leta 1981 je redno nastopal na ljubljanskem jazz festivalu (razen leta 1964, ko je bil Privšek v Ameriki). http://www.ljubljanajazz.si/index.php/slv/festival/pretekli-festivali

Prav tako pa je Big Band nastopal in snemal v tujini. Od začetka, se pravi leta 1961, pa vse do danes je Big Band RTV Slovenija nepogrešljivi del festivala Slovenska popevka. Veliko vlogo je pri tem imel seveda Jože Privšek.

Vendar Privšek v orkestru ni skrbel samo za glasbo, temveč tudi za poučevanje članov. Veliko članov je prihajalo iz vrst klasične glasbe in jih je prav Privšek uvedel v svet jazza, po drugi strani pa mnogi sploh niso imeli dovolj znanja za igranje v takšnem orkestru, kot si ga je Privšek zamislil. Tako so si člani veliko znanja nabrali v studiu 14 Radia Slovenija, kar nekaj članov pa je na ure teorije hodilo še k Privšku domov. 

Jože Privšek je Big Band RTV Slovenija zadnjič javno vodil na koncertu na Dunaju 20. junija leta 1992, uradno pa se je upokojil 1. junija 1993. Pred tem je bil nekaj mesecev na bolniškem dopustu. Po upokojitvi je še ustvarjal, vendar Big Banda RTV Slovenija ni nikoli več vodil. Sodeloval je z drugimi orkestri, največ z Orkestrom slovenske vojske. 

Kaj se je pravzaprav dogajalo znotraj Big Banda med letoma 1992 in 1993, vedo samo tisti, ki so takrat bili del tega procesa. Zgodbic je kar nekaj, ampak nobena preverjena. Vsekakor je bilo hudo. Jože Privšek o tem ni nikoli javno govoril, nikoli ni rekel žale besede o Big Bandu, a je v nekaterih kasnejših intervjujih čutiti grenak priokus, ko Privšek govori o orkestru.

Posnetki²

Jože Privšek je Plesni orkester oziroma Big Band RTV Slovenija vodil več kot trideset let. V tem obdobju so izšli naslednji albumi Plesnega orkestra s Privškovimi skladbami ali pod Privškovim vodstvom oziroma kakšnih drugih njegovih zasedb:

• 1961
  Kvartet Jožeta Privška 
• 1966
  Zaplešimo s Kvintetom Jožeta Privška
• 1968
  Koloy's (Ansambel Jožeta Privška)
• 1970
  V soju žarometov
  In the mood
  Hit parada
• 1971
  Popularne melodije
  Melody & Rhythm Vol. 6 (Joze Privsek And His Music)
• 1972
  Romantic and Barock Beat (Orkester Jožeta Privška)
  Poj in pleši z menoj (Zabavni in pihalni orkester, dirigent Jože Privšek)
• 1973
  Glenn Miller
• 1975
  Križanke
  Yu-Memories (Plesni orkester in zbor RTV Ljubljana)
• 1977
  Hit Parada
  Reci ljubavi … uspešnice Nikice Kalogjere (Plesni orkester in zbor RTV Ljubljana)
• 1979
  Samo Muzika (Petar Ugrin)
• 1983
  Swing, Swing, Swing
  Povabilo na ples
• 1984
  Joan Faulkner
• 1989
  Velikani Jazza – A Tribute to Count Basie
• 1997
  Nad mestom se dani
• 2000
  Čas pred svitom (Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija, dirigent Walter Proost)
• Ples pod kozolcem (Ansambel Jožeta Privška)

Med letoma 1974 in 1989 je Plesni orkester pod imenom Orkester Jeffa Conwaya posnel še Swinging Evergreens, Amerikanische Standarderfolge, Deutsche Evergreens, Internationale Standarderfolge, Deutsche Film-Evergreens, Swinging Standards, Golden Oldies, Latin Rhythm, Happy Days Are Here Again, Jeff Conway and His Ballroom Big Band, Für Sie, Cherie, Midnight Diamonds, Disco Colossal, The Latin Dance Party, Und die Big Band Spielt Dazu, Lullaby of Birdland, Let's Dance Again, Von Acht Bis Um Acht, Listen to the Radio Big Band Cocktail, Sunn Days and Happy Nights, Sag Ja Zum Leben.

Kar nekaj je izšlo tudi albumov pod različnimi imeni, pri katerih je Jože Privšek podpisan kot Simon Gale, med drugim Simon Gale Conduct The Symphonic Rock Orchestra – Classical Highlights, Simon Gale Conducts The Vienna Symphonic Rock Orchestra – Highlights Of The West Side Story / Highlights Of Porgy And Bess, Leonard Bernstein, George Gershwin, Vienna Symphonic Pop Orchestra, Simon Gale – West Side Story / Porgy And Bess, Austria Pop Symphony Orchestra Conducted by Simon Gale – The Best Of The Beatles, Simon Gale And His Music ‎– Instrumental Groups Volume 2, Simon Gale And His Music / The Dick Hunter Five ‎– Colours In Rhythm Volume 3, The Simon Gale Orchestra ‎– Classical Beatles.

Kar nekaj njegovih skladb je bilo uvrščenih na kompilacije Festivala Slovenska popevka in ljubljanskega jazz festivala (prej Jugoslovanskega jazz festivala), ogromno je izšlo tudi albumov različnih izvajalcev, kjer se kot avtor skladb podpisuje Jože Privšek.

Še ena zanimivost: v reviji Kričač je leta 1997 med drugim Privšek povedal: »Skladbe, ki sem jih napisal in posnel pred tridesetimi leti, so zame kot avtorja neprecenljive vrednosti. Ko so nekatere izmed njih izločili iz arhiva – izbrisali, menda zaradi pomanjkanja trakov ali prostora zanje, me niso prosili za soglasje ali me vsaj obvestili, da bi si naredil kopijo. Tako je moje delo iz tistega obdobja izginilo brez sledu.« (Skok, 1997)

Prvi in zadnji posnetki

Prvi posnetek je iz leta 1954, Jože Privšek je igral vibrafon v Kvintetu Jožeta Kampiča, za zasedbo pa je priredil skladbo If I Could Be with You Jamesa P. Johnsona. Naslednji posnetki Kvinteta Jožeta Kampiča so sledili šele leta 1957. Iz februarja tega leta so se ohranili trije posnetki, za vse tri je Jože Privšek napisal priredbe ter v kvintetu odigral vibrafon. Konec leta 1957 je Kvintet Jožeta Kampiča posnel tri Privškove avtorske skladbe: Bussac, Opus 101 ter G-G.

Po letu 1957 je sledilo vse več posnetkov z Ansamblom Jožeta Kampiča, leta 1958 je nastal tudi prvi Privškov posnetek s Plesnim orkestrom. Gre za Privškovo skladbo Vozi me vlak v daljave, besedilo je napisal Aleksander Skale, zapela pa jo je Marjana Deržaj. Skladbo so predstavili na prvem opatijskem festivalu zabavne glasbe istega leta in v alternaciji z Marjano Deržaj je pela Beti Jurkovič. Leta 1960 so nastali prvi posnetki z Ansamblom in Kvartetom Jožeta Privška ter njegove zasedbe Seven Dixies.

Leta 1974 je na ljubljanskem jazz festivalu nastopila zasedba Pop-Jazz, ki je izvajala Privškove skladbe. Ta koncert je bil poseben zato, ker je na tem koncertu Jože Privšek zadnjič javno nastopil kot inštrumentalist. Sicer v radijskem arhivu obstaja še nekaj kasnejših posnetkov z njegovim ansamblom. Igral je električni klavir, poleg njega pa so zasedbo Pop-Jazz sestavljali še: trobentač Petar Ugrin, saksofonist Jernej Podboj, kitarist Milan Ferlež, basist Jani Golob, bobnar Ratko Divjak ter tolkalec Braco Doblekar. Kot je povedal takratni basist zasedbe Pop-Jazz Grupa Jani Golob, te glasbe, ki so jo zaigrali na jazz festivalu leta 1974, niso nikoli posneli in seveda ni izšla na nobeni plošči. Določene skladbe celotnega festivala je založba Jugoton izdala na kompilaciji 15. Mednarodni jazz festival, na kateri najdemo tudi skladbo Round About Morning (Proti jutru) zasedbe Pop-Jazz. Celotni koncert je sicer posnela RTV Ljubljana. 

Kot že zapisano, je Ansambel Jožeta Privška leta 1981 posnel pet Privškovih avtorskih skladb (Big Foot, Gladis, Ogledalo, Obrat v levo in Lijana). Po tem letu je ansambel snemal samo še leta 1987, in sicer nekaj tujih skladb s Privškovimi aranžmaji. To so zadnji posnetki Jožeta Privška kot inštrumentalista. Ti posnetki so dokaj netipični za Jožeta Privška, a vendarle prepoznavno njegovi. Mimogrede, menda je bil Privšek tudi eden prvih pri nas, ki so pisali glasbo s pomočjo računalnika. 

Zadnji posnetek pod Privškovim vodstvom je z Big Bandom RTV Slovenija nastal decembra leta 1990, ko je Big Band skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. To ni bil zadnji koncert, pač pa zadnji koncertni posnetek. Z Big Bandom lahko po tem letu najdemo samo še nekaj studijskih posnetkov.

V arhivu RTV Slovenija je še nekaj kasnejših posnetkov z drugimi orkestri; na premer, leta 1995 je Jože Privšek vodil Orkester Slovenske policije, snemali so v studiu 14 na Radiu Slovenija, prav tako je leta 1995 snemal z godalnim orkestrom Jeffa Conwayja pa s Totim Big Bandom. Zagotovo pa obstaja še kaj posnetkov, ki niso nastali v studiih RTV Slovenija. 

Osebno

Jože Privšek o zasebnosti ni rad govoril, novinarjem se skoraj nikoli ni odprl, tudi če so poskušali zaviti v smer zasebnosti, je kar hitro obrnil tok nazaj na delo in glasbo. Kljub temu obstaja v arhivu Radia Slovenija posnetek oddaje Večerni utrinek iz leta 1997, kjer je Elza Budau govorila s Privškom o trenutkih. Gre za subtilen radijski prikaz osebnosti Jožeta Privška, ki se na trenutke dotakne njegove notranjosti, a ostaja na dostojanstveni razdalji. Oddajo je težko povzeti v celoti, tu zato podajam nekaj Privškovih misli in razmišljanj:

»Šel sem v glasbo, zato ker sem jo imel rad, in rad sem imel tudi vse ljudi, ki so enako čutili do nje. Smo tisti, ki imamo ob določeni glasbi kurjo polt, in so ljudje, ki sploh ne vedo za to in ne morejo razumet, kaj to pomeni in kaj to je, in mislim, da so malo oropani. Bi rekel celo med profesionalci. Ljudje naredijo šolo, imajo diplomo, ampak tudi med njimi sem srečal ljudi, ki niso zmožni imeti kurje polti; in tudi ti, glede na to, da so vsak dan v tem poslu, so marsičesa oropani, ker ne vedo niti, kdaj sami sodelujejo pri nečem velikem in lepem in kdaj ne.«

»Glasbo je treba imeti rad, treba je z njo živeti, jo razumeti in glasba mora imeti dostop do duše človeka.«

»Nikoli ni nekaj določenega, to je stvar trenutka, v katerem ustvarjam. V tem trenutku moram pasti v neko določeno vzdušje, in če to vzdušje potem poraja neko osnovno glasbeno temo, ki se mi po strokovni plati zdi vredna obdelave, potem se začne tisto navdušenje dela. In to je začarani krog, bolj sem navdušen, bolj mi uspe stvar. In ko mi uspe, se spet poraja novo navdušenje in tako naprej, dokler se stvar ne zaključi. In najboljše je, da se te stvari hitro odvijajo, ker naboj moči za take stvaritve nikoli ni zelo dolg. Druga stvar je potem strokovna obdelava, ki pa že ni več toliko predmet notranjega občutja, navdušenja, pač pa bolj stroke, razgledanosti, namenske obdelave.«

»Do danes je bilo že toliko napisanega, toliko dobre glasbe. A ljudje še vedno poskušajo še novejšo, še boljšo, kar je zelo relativen pojem, kajti vsaka glasba sodi k svojemu času in neka merila se tam dajo postaviti. Jaz sam pa sem vedno proti merilom in klasifikacijam. Skratka, ali me prevzame ali me ne prevzame, in glede na to, v kakšen vzdušju sem ta trenutek, takšno ploščo si izberem.«

»Potrebujem totalni mir in čisto sam moram biti, vedno. Zaprta vrata, tišina. Žal je tako, ampak … To mora biti. Ker šele tam se mi pojavi ves tisti neomadeževani svet, ki je potreben za tovrstne ideje, ki jih potem napišem.«

Jožeta Privška njegovi nekdanji kolegi in sodelavci opisujejo kot genija, velikega človeka, deloholika in zelo natančnega. Marsikdo, ki ga je poznal tudi bolj osebno, pa, prav tako kot Privšek sam, o tem ne želi govoriti. 

Anekdote

Vincent Nilsson, pozavnist Big Banda danskega radia: »Ko je Miles Davis obiskal Köbenhavn, ker je prejel prestižno nagrado Sonning Music (bil je prvi jazzist, ki je prejel to nagrado), je gospod Erik Moseholm na slavnostno večerjo povabil nekaj ljudi, med njimi so bili Jože Privšek, Palle Mikkelborg in Ray Pitts. Miles Davis je bil na začetku večerje precej zadržan, prav tako Jože Privšek. Moseholm je pripovedoval Milesu o neverjetnem posluhu Jožeta Privška. Naenkrat je Miles udaril po svojem kozarcu in se zastrmel v Jožeta ter s svojim raskavim glasom dejal: 'Kateri ton je to?' Jože je odgovoril: 'To je ges, ampak je malo visok.' Tako je bil led prebit in preostanek večera je potekal v sproščenem ozračju.«

Ognjen Tvrtković: »Nekoč v davnih petdesetih, ko se je Jugoslavija začela odpirati svetu, je v naše kraje s svojim ansamblom nepričakovano prišla gostovat nemška pianistka Jutta Hipp, ki je že tedaj vsrkavala vplive cool jazz šole, zlasti Lennija Tristana. Ljubljanski nastop je poslušal tudi Jože Privšek. In pomislite, kaj se je zgodilo: po sedmih dneh je prišel v radijski studio in igral klavir enako kot ona! Vsi so bili kajpada presenečeni, to pa je bila le ena izmed prvih glasbenih radosti, ki jim jih je priredil Jože Privšek.« (Tvrtković, 1997)

Popevka

Jože Privšek je popevke pisal že pred začetkom festivala Slovenska popevka (Vozi me vlak v daljave – 1958, Cesta bela – 1959, Mojca – 1960, Na gore – 1960, Tivoli – 1960, Nemi zanos – 1961, Putnička – 1961, Neke davne zvezde – 1961, Nocoj – 1961, Očka, mamica in Charleston – 1961, O pomladi – 1961, Ne pali svetla u sumrak – 1962, Ne ostavljaj me – 1962, Mali krug nežnosti – 1962, Zaljubljeni kvartopirec – 1962). Na prvem festivalu je sodeloval kot aranžer, in to kar pri sedmih skladbah, med drugim pri zmagovalni skladbi Mandolina. Kot avtor je na festivalu Slovenska popevka prvič sodeloval leta 1963 (Teenagerska balada, Vračajo se ladje in Zakaj nocoj tako je tih večer). Vse do leta 1976 je na festivalu sodeloval tako kot avtor kot tudi kot aranžer, po tem letu pa se je s festivala umaknil. V radijskem arhivu so številne njegove popevke. Kar je pomembno, in to, kot je sam velikokrat poudaril, da je veliko pozornosti namenjal pevcem, s katerimi je sodeloval. Čeprav se je na začetku popevki zelo posvetil, je kasneje priznal, da je popevka bila bolj službena obveznost, kar pa ne zmanjša kvalitete vsakega napisanega dela. V intervjuju za revijo Stop je leta 1997 povedal: »Bilo je del službe na radiu. Vendar pa ne bi rad, da bi to zvenelo kakor obveznost ali podcenjevalno. Takrat je bilo to novo področje, ki me je tudi pritegnilo, da sem ga temeljito raziskal. In potem sem se ga lotil z vsem svojim strokovnim poštenjem. Še zdaj mislim, da je dobro, ker smo bili jaz in moji kolegi tako zavzeti. Slovenska popevka je postala pojem in del narodne kulture.« (Lovšin, 1997)

Televizija

Za glasbeno podobo televizije so skrbeli radijci, in tako je Jože Privšek v 60. in 70. letih minulega stoletja redno skrbel za glasbeno podobo številnih televizijskih oddaj. Največ je sodeloval z Antonom Martijem in Dušanom Hrenom, ki se spominja, da je Plesni orkester tri dni vadil in potem dva dneva snemal za televizijske oddaje. Sploh za prve televizijske oddaje – šove, kot so bili Tišina, Deset zadetkov, Viktor luč, Malo za šalo, malo zares, je večino avizov spisal prav Privšek. Oddaja Malo za šalo, malo zares je kasneje dobila celo podnaslov »Z Jožetom Privškom, solisti in njegovim ansamblom«. Za to oddajo je Privšek napisal večino glasbe in v oddaji sam nastopal. V intervjuju za revijo Kričač je leta 1997 na kratko opisal svoje delo za televizijo: »Za devet ali deset serij sem ves čas pisal glasbo. Oddaje so bile enkrat ali dvakrat na mesec, trajale pa so od 45 do 50 minut, torej sem samo za televizijo v tem času pisal približno 40 do 80 minut glasbe na mesec, in to dolga leta.« (Skok, 1997)

Film

Ime Jožeta Privška se pojavlja pri štiriindvajsetih filmih, dokumentarnih filmih, televizijskih nanizankah, igrah; izmed teh je devet celovečernih filmov: Minuta za umor (1962), Zgodba, ki je ni (1967), Na papirnatih avionih (1967), Sedmina (1969), Oxygen (1970), Na klancu (1971), Ko zorijo jagode (1978), Čovjek koga treba ubiti (1979) in Moj ata socialistični kulak (1987). Glasba za film Minuta za umor je prva jazzovska partitura v slovenskem prostoru. Mitja Reichenberg, ki je bil gost v oddaji o Privškovi filmski glasbi, je to komentiral z besedami: »V slovenskem prostoru 60. let je bilo kar nekaj skladateljev, ki so pisali za filme, Privšek je to počel na svoj način z jazzovsko, berkleejevsko noto, s katero je filme oblikoval drugače kot drugi slovenski skladatelji, ki so se držali bolj tradicionalnih not. Privškova glasba sloni na tradicionalni obliki jazza. Se strinjam, to je prva jazzovska partitura, prva partitura, ki obravnava glasbo na ta način, da big band vstopa v filmsko sceno.« (2017)

Za film Na klancu je Jože Privšek na puljskem filmskem festivalu prejel nagrado zlata arena.

Evrovizija

Jože Privšek je prvič na tekmovanju za pesem Evrovizije nastopil leta 1961, in sicer v Cannesu. Skladbo Neke davne zvezde (besedilo Miroslav Mika Antić) je predstavila Lilijana Petrović. Takrat je dirigiral orkestru Franka Chacksfielda, ki je bil vodilni francoski orkester tistega časa, Jože Privšek pa je bil s svojimi štiriindvajsetimi leti najmlajši dirigent v zgodovini tega tekmovanja.

 

Prav tako je na Evroviziji nastopil leta 1962, ko je njegovo skladbo Ne pali svetla u sumrak, za katero je besedilo prispeval Drago Britvić, pela Lola Novaković. Dušan Hren, ki je bil v delegaciji, ki se je napotila v Luksemburg, se spominja: »Spomnim se, da smo morali v Luksemburg poslati posnetek in midva s Sergejem Dolencem, takratnim tonskim mojstrom, sva v Ljubljani v studiu čakala Lolo Novakovič, da bo prišla posnet. In nje ni bilo od nikoder in vse je že kazalo na to, da je ne bo. In ko sva se že skoraj odpravila, se je pripeljala in je potem skladbo posnela. Zapleti so nastali še kasneje, ker je morala Lola ostati v Ljubljani, da so ji tukajšnje šivilje pripravile obleke. In prav tiste kostume sem potem jaz praktično na skrivaj pretovoril v Luksemburg.« Skladba je na koncu osvojila 4. mesto, kar ostaja do danes najboljša uvrstitev kateregakoli slovenskega avtorja na tekmovanju za pesem Evrovizije. Privšek je leta 1993 za skladbo Tih deževen dan napisal aranžma. Skladbo je izvedla zasedba 1X Band. Jože Privšek se je takrat z ekipo odpravil na Irsko in dirigiral orkestru na tekmovanju za pesem Evrovizije. Leta 1995 je ponovno nastopil kot aranžer in dirigent, in to s skladbo Prisluhni mi, ki jo je pela Darja Švajger. Zadnjič je na Evroviziji sodeloval leta 1996 s skladbo Dan najlepših sanj, in sicer kot aranžer. Skladbo je pela Regina.

Tujina

Jože Privšek je velikokrat nastopal v tujini, tudi z našim orkestrom, velikokrat pa so ga vabili kot gostujočega dirigenta. Leta 1984 je za revijo Stop povedal: »Edini iz Jugoslavije imam redne stike in povabila. Začelo se je v začetku sedemdesetih let v Bernu, na festivalu Evropa poje ali nekaj podobnega. Potem nas je povabil Bavarski radio, kajti pri njih je prav tedaj podoben orkester razpadel. Nastopili smo v Gradcu in odtlej smo redni gostje. Vse to je prišlo na uho direktorju gramofonske založbe iz Zahodnega Berlina in tako na leto naredimo eno do dve plošči tipične 'big band muzike'.« (Domicelj, 1984)

V tujini se je Jože Privšek velikokrat predstavljal kot Jeff Conway ali Simon Gale. Ime Jeff Conway je dobil nekoč, ko so snemali za neko angleško podjetje. Izbral mu ga je Dušan Velkaverh, in ko je pozneje Privšek potreboval neko lažje izgovorljivo ime, se je bolj po naključju spomnil na nanj. Pod tem psevdonimom je z orkestrom snemal predvsem nemške šlagerje z orkestralnimi priredbami, posnetki so izhajali pod imenom Jeff Conway and His Orchestra. Šlo je torej za naš big band, ki se je moral podpisovati s takim imenom zaradi komercialnih prijemov. Pod imenom Simon Gale je pisal in snemal priredbe del klasičnih skladateljev v poljudnejših ritmih, dostopnih širši množici.

Leta 1997 je Jože Privšek za Stop svoje delovanje v tujini komentiral z besedami, da se o tem premalo ve, ker so morali zamolčati studio 26 in Ljubljano, saj je tako želel naročnik, zato so se vedno imenovali Philharmonic Orchestra London ali Vienna Symphonic Orchestra ali tudi Symphonic Rock Orchestra. Vse to se je seveda dogajalo iz komercialnih razlogov.  

Prav za eno izmed plošč Jeffa Conwayja in njegovega orkestra so leta 1978 dobili nagrado Deutsche Phono-Akademie in s tem za sabo pustili vso smetano, ki je delovala na nemškem trgu. Velikokrat so Privšku očitali, da v tujini z orkestrom Jeffa Conwaya ustvarja komercialno glasbo, kar je vedno komentiral z besedami, da pod svoje kriterije ne bi mogel.  Jože Privšek je bil zelo cenjen tudi pri tujih big bandih. Že leta 1958 je, denimo, sprejel povabilo beograjskega big banda, in takrat bi morda tam sprejel službo, ki so mu jo ponujali, če ne bi vskočil ljubljanski Plesni orkester, ki je počasi le prepoznaval njegovo vrednost. Pozneje je Privšek redno gostoval pri tujih orkestrih. Zelo so ga cenili v Köbenhavnu. Današnji vodja Big Banda danskega radia Carlsen Birger pravi, da je Jože Privšek gostoval pri njih osemkrat, vodil je tudi koncert ob 25-letnici tega orkestra. Razen tega je dirigiral tudi v Belgiji, Franciji in drugod po Evropi. Leta 1996 je vodil Clevelandski jazz orkester; to je bil prvi nastop kakšnega slovenskega jazzovskega dirigenta in skladatelja v Ameriki. Istega leta je ta orkester izdal zgoščenko Traditions, na kateri je skladba Meeting With You, ki jo je napisal Privšek.

In še …

Jože Privšek je napisal dva muzikala. Prvi je bil Soseda in je bil izveden, drugi, Zvezdomanija, pa žal ni dočakal izvedbe (posneli so samo glasbo). Prav tako je pisal za gledališče, in sicer so to Opereta, Butalci, Cirkus Cigumigus, Administrativna balada, Slavček, Padli angeli, Zvezdica zaspanka itd.

Nagrade

• zlata arena, Pulj, 1971
• red dela z zlatim vencem za Plesni orkester RTV Ljubljana pod Privškovim vodstvom, 1975
• Deutsche Phono-Akademie, 1978
• nagrada Prešernovega sklada, 1981
• viktor za življenjsko delo, 1998
• Kozinova nagrada, 1998

 »V mojih letih se človek običajno že kdaj pa kdaj ozre na prehojeno pot, in če je pošten do samega sebe, ugotovi, da je v svojem življenju napravil sicer nekaj dobrih stvari, pa tudi napak. To seveda v polni meri velja tudi zame. Toda če si samo na hitro prikličem v spomin 3500 aranžmajev v arhivu RTV Ljubljana in prek 2000 drugod po svetu, 34 gramofonskih plošč, na katerih je od prve do zadnje note vse moje delo, pa 30 in še nekaj nagrad na raznih festivalih, nagrado Deutsche Phono-Akademie, zlato areno, nagrado Prešernovega sklada in nikakor nenazadnje tudi red dela z zlatim vencem, s katerim je tovariš Tito leta 1975 odlikoval naš orkester, potem se mi zdi, smem reči, da sem se v mladosti najbrž prav odločil.« (Oddaja Naši umetniki pred mikrofonom, 15. 10. 1984)

---

1.  Povzeto po posnetku oddaje Naši umetniki pred mikrofonom. 15. oktober 1984, Radio Slovenija. Ciril Stani.

2. Ker nikjer ni natančnega podatka o izdanih ploščah, seznam ni popoln.

---

Viri in literatura

Gerem, Ivo Dominik. 24. 11. 1963. »Slovenski aranžer, dirigent, pianist in vibrafonist Jože Privšek gre v ZDA! Ali razgovor, v katerem boste zaman iskali osladnih zgodbic«. Nedeljski dnevnik.

Sattler, Miran. 20. 6. 1965. »Znanec iz sosednje ulice. Jože Privšek«. Nedeljski dnevnik.

Gasar, V. 10. 11. 1970. »Čestitke za jubilej«. Delo.

Pogačnik, Mojca. 10. 1. 1971. »Jože Privšek«. Nedeljski dnevnik.

14. 1. 1973. »Glasbena produkcija RTV«. Ljubljanski dnevnik.

Kremžar Preželj, Vesan. 1. 6. 1974. »Obseden od glasbe«. Stop, št. 22.

6. 7. 1975. »Odlikovanje za Plesni orkester RTV Ljubljana«. Naši razgledi.

Volčič, Mitja. 18. 10. 1979. »Jože Privšek«. Stop.

Niedorfer, Srečko. 12. 1. 1980. »Resno o neresnih rečeh«. Večer.

Zadnikar, Janez. 26. 3. 1981. »Jože Privšek«. Teleks. 

Domicelj, Tomaž. 26. 1. 1984. »Jože Privšek«. Stop.

Ravter, Nada. 30. 5. 1990. »Ko človek postane navada«. 7D.

Vodopivec, Simona. 3. 4. 1993. »Življenje z glasbo«. Dnevnik.

Cjuha, Mitja. 15. 5. 1993. »V Millstreetu je vse OK«. Dnevnik.

Tvrtković, Ognjen. 22. 3. 1995. »Koncert za široko občinstvo«. Delo.

Skale, Aleksander. 22. 3. 1995. »Zlati jubilej«. Nedeljski dnevnik.

B.B. 22. 3. 1995. »Zven, ki ga prepozna vsak«. 

Cjuha, Mitja. 20. 5. 1996. »Slovenci prvi na Eurosongu«. Dnevnik.

Kranjec, Matjaž. 16. 6. 1996. »Vse življenje glasba«. Nedeljski dnevnik.

Lovšin, Peter. 25. 4. 1997. »Jože Privšek«. Stop.

Tvrtković, Ognjen. 1. 5. 1997. »Jože Privšek, mojster partitur«. Kričač.

Skok, Jože. 1. 5. 1997. »Jože Privšek«. Kričač.

Ostanek, Tomaž. 16. 4. 1998. »Mladi hočejo vse doseči čez noč«. Dnevnik.

Zlobec, Marija. 4. 6. 1998. »Veliki mojster orkestralne igre«. Delo.

Zlobec, Marijan. 13. 6. 1998. »Jože Privšek«. Slovenske novice.

Grujičić, Petra. 16. 6. 1998. »Konec!« Jana.

Robežnik, Jure. 17. 6. 1998. »Jože Privšek, 1937–1998«. Delo.

1985. »40 let Plesnega orkestra RTV Ljubljana«. Glasbena produkcija RTV Ljubljana.

April 1995. »Big Band RTV Slovenija – 50 let«. Glasbena produkcija RTV Slovenija.

Šekoranja, Hugo. 2005. »Big Band RTV Slovenija – 60 let.« Glasbena produkcija RTV Slovenija.

Pogovori: Patrik Greblo, Jaka Pucihar, Mitja Reichenberg, Dušan Hren, Elza Budau, Peter Privšek.

 

Radijske oddaje:

• Budau, Elza. 8. 11. 1997. Večerni utrinek. »O trenutkih z Jožetom Privškom«. 1. program Radia Slovenija.
• Stani, Ciril. 15. 10. 1984. Naši umetniki pred mikrofonom. »Jože Privšek«. 3. program Radia Slovenija.
• Mihelčič, Pavel. 3. 1. 1998. Izvirnik in priredbe – Jože Privšek. 3. program Radia Slovenija.
• 27. 9. 1986. Radijski portret. »Jože Privšek«. 
• Časl. 12. 1. 1980. Portreti Jugoslovanskih ustvarjalcev in poustvarjalcev zabavne glasbe. »Jože Privšek«. 
• Kumer, Marko. 19. 3. 2007. Jazz avenija. »Jože Privšek«. 3. program radia Slovenija.
• Kumer, Marko. 9. 9. 2017. Nedeljski glasbeni portret. »Jože Privšek«. 3. program Radia Slovenija.
• Hedžet, Lea. 15. 1. 2017. Veliki glasbeni trenutki. »Jože Privšek«. Radio Koper

http://www.film-center.si/sl/film-v-sloveniji/filmi/oseba/3362/joze-privsek/
http://veza.sigledal.org/
http://www.ljubljanajazz.si/index.php/slv/
http://www.cleveland.oh.us/wmv_news/jazz13.htm
https://www.discogs.com