29.01.2023

July Jones

Brezkompromisna sila nove generacije popa, ki je našla pot do uspeha.

Špela Cvetko

July Jones
Foto: © Bart Heemskerk / ESNS 2023

July Jones je brezkompromisna sila nove generacije popa, domača v tujini, medtem ko ima v Sloveniji njen futuristično elektrificirani osebnoizpovedni pop še precej majhno občinstvo. Jones se je vzpostavila kot piska za ustvarjalce, kot so BTS, Nasty Cherry, GIRLI, Raiven in 1991, leta 2021 pa je debitirala s solo projektom za opolnomočenje žensk in LGBT+ skupnosti. Sloveniji se je predstavila na EMI 2021 s komadom Girls Can Do Anything, aprila 2022 pa izdala debitantski EP Silly Little Dream, Pt. 1, prvi del trilogije, ki konceptualno predstavlja ponovno rojstvo ustvarjalke. Hvaležna sem za to, ker moja glasba živi na internetu. Zmeraj smo toliko omejeni z državami, glasba pa je itak internacionalna. Hvaležna sem za dobo interneta, čeprav vem, da veliko ljudi ne mara te nove sodobne scene. Se mi zdi, da povezuje veliko več ljudi, še posebno mladih. Vse je nekako dostopno, in če to izkoristiš na pravi način, ima ta nova scena veliko prednosti. Moja glasba je v bistvu internetna scena.

Kako se je odvijalo tvoje življenje do tega trenutka, ko deluješ v Londonu, si tekstopiska, producentka in ustvarjalka?

Vse se je začelo, ko sem bila stara 6 let in sem začela s klavirjem v Trnovem v glasbeni šoli. Zmeraj sem vedela, da imam bolj močen glas kot vsi moji prijatelji v zboru, in potem sem začela s solo petjem ter se navdušila nad jazz petjem. Ko sem spoznala jazz, sem vedno hotela biti v gospel zboru in vedela sem, da je gospel v Ameriki, tako da sem si že od malega želela v Ameriko. Dobila sem neko malo štipendijo, da sem lahko šla tja v času gimnazije, in potem se mi je nekako odprlo. Bila sem v gospel zboru, kar sem si vedno želela, to je bil moj cilj v življenju, nisem imela drugega. Takrat se mi je zdelo, da sem dosegla svoje sanje, da je to to. Potem sem bila sprejeta na Berklee, saj sem hotela študirati jazz glasbo, in ko sem začela, sem dojela, da mi v bistvu do tega sploh ni. Jazz je bil dober začetek zame pa osnova za glasbo, a moja želja je zmeraj bila, da porivam naprej pop glasbo. Zanimala me je bolj futuristična scena, pač to, kako vzeti pop in nekaj novega narediti iz tega. In potem sem razmišljala, kam se lahko preselim brez vize; namreč v Ameriki bi morala študirat. Tako da sem se takrat potem preselila v London, začela iz nič, nikogar nisem poznala, dve leti sem samo na ulicah igrala. Šla sem po založbah in nihče ni hotel podpisat z mano, ker nisem bila iz Anglije ali Amerike, so mi pač rekli, da to ne bo šlo. En manager mi je takrat predlagal: »Pa piši glasbo za druge, ti imaš dar za glasbo, daj, piši za ljudi, ki so bili tukaj rojeni.« In sem začela s tem. Napisala sem okoli 300 pesmi, nekaj jih je izšlo z drugimi glasbeniki, in tako sem začela prihajat v glasbene kroge, spoznavat ljudi, ki so delali na nekem nivoju. Napisala sem pesmi za Girli in Zolito in tako sem potem dobila eno veliko pesem z BTS, po kateri se je moja kariera pisanja odprla. Ampak vedno sem glasbo hotela delat zase. V tistem času se je začel Black Lives Matter in po BLM je raznolikost postala kul. V tistem momentu sem si rekla: »OK, zdaj lahko delam svojo glasbo, ni mi treba pisat za druge,« čeprav mi je tudi to bilo pri srcu. Takrat sem začela svoj projekt in v prvih dveh letih se je stanje iz 10.000 sledilcev povzpelo na 100.000 in sem vedela, da imam nekaj posebnega. Takrat se mi je vse odprlo, in trenutno sem, kjer sem. Pišem za ostale, ampak moj projekt mi je prioriteta.

Začela si s pisanjem za druge, kar je poseben svet v primerjavi z avtorskim ustvarjanjem. Vemo, da glasbena industrija pozablja na zasluge ustvarjalcev, ki niso na odru in jih ne vidimo. Tudi občinstvo jih ne pozna, šteje jih za nepomembne, čeprav niso. Znaš razpoznati, par let kasneje, kaj je bil tisti element, zaradi katerega si izstopala kot producentka, vokalistka? Ali je to zaradi širšega uveljavljanja takšnega inovativnega popa ali preprosto primanjkuje dobrih tekstopisk?

Razlog, da sem padla v te kroge, je, da na žalost ni veliko žensk vpetih v pisanje glasbe. Večino tekstov napišejo moški; jaz sem zmeraj padla v studio sessione, kjer so bili samo moški, in jaz. Ko so delale izvajalke, so si želele, da bi bilo več žensk, zato so me porivale naprej, in tako sem iz enega studia šla v drugega. V glasbeni industriji zmeraj gledamo, kdo piše kaj. Publika tega ne gleda, mi pa in nekako je moje ime tako šlo okrog. Kot drugo pa se mi tudi zdi, da hočem pop glasbo nekako obrniti na glavo, in tega, kar sama nisem mogla predstaviti, sem dajala drugim izvajalcem. Ko sem delala z eno izvajalko, sem zmeraj pogledala, kaj tam manjka, kako lahko njen projekt izboljšamo ali porinemo naprej, v nov stil glasbe. Veliko pesmi, ki sem jih napisala, ima drugačen zvok. In to je tisto, zaradi česar se mi zdi, da je moje ime šlo okrog in zaradi česar zdaj delam z ljudmi, s katerimi delam. 


Omenila si, da za anglo-ameriško glasbeno industrijo nisi bila zaželena. Je to tudi posledica dejstva, da prihajaš iz Slovenije, ki jo postavljajo na Balkan ali v Vzhodno Evropo, iz prostora, ki nima tako razvite glasbene industrije, da bi lahko sama lansirala ustvarjalce?

Ja, v tistem momentu, ko sem prišla v Anglijo, je bilo veliko pogovorov o tem, od kod prihajam, in na žalost Zahod na Vzhodno Evropo gleda, kot da je vredna manj kot ostali. Vem, da veliko Slovencev reče: »Mi nismo Vzhod,« ampak dejstvo je, da nas drugi dojemajo tako, in ni važno, če jim rečeš, da ni tako. Takrat sem padla v to: »OK, iz Vzhodne Evrope sem,« in nekako ni bilo nikogar v medijih, ki bi bil iz Vzhodne Evrope, razen Melanije Knavs, ki se je poročila z nekim Trumpom. In meni se je takrat zdelo, da se moram tudi sama poročiti z nekom, da bom uspela. Tako se mi je zdelo na začetku, ampak hvalabogu za BLM, ker se je s tem res vse spremenilo. Danes je tako, da manj ljudi ko ve za kraj, bolj kul se jim zdiš. Tako da … (smeh) Na srečo sem rojena v času, ko je to postalo kul in zanimivo. 

V Sloveniji pa je eksotično najbrž ravno to, da nisi v Sloveniji začela in si tukaj ustvarila svojega imena, ampak v tujini. Kako vidiš to razmerje med tujino in Slovenijo? Vsaj po prepoznavnosti je Slovenija zate mikrotrg, kjer se te ne posluša. Pa bi si želela, da bi te?

Na začetku se nikoli nisem fokusirala na Slovenijo, zato ker me je bilo, če čisto po pravici povem, tega sram. Že v gimnaziji sem imela punco in moja spolna usmerjenost me je vedno nekako omejevala, nisem poleg tega hotela biti še del Slovenije. Danes sem zelo odprta glede tega, kaj sem, da sem del LGBT scene. Ko sem bila nazadnje v Sloveniji, sem šla na en trap koncert, kjer so nastopali moji prijatelji, in celotna publika je bila generacija Z in je bilo prvič tako, da je bilo veliko ljudi takih, kot sem jaz, in tudi veliko poslušalcev se je poistovetilo z mojo glasbo. Tako da si želim biti prisotna v Sloveniji, ker sem ponosna na to, da sem iz Slovenije. Veliko ljudi se lahko poistoveti s tem, mi samo nimamo dovolj ljudi v medijih, ki bi bili odprti za to in ponosni na to, da smo si drugačni in da ni nič slabega v tem. Zato se veliko pogovarjam s slovenskimi mediji, veliko več, kot pa sem se prej usmerjala v to. Želim imeti koncerte v Sloveniji, želim si biti del Balkana, ker se mi zdi Balkan s Senido in drugimi glasbeniki noro talentiran. Zdi se mi, da bi lahko bili na to bolj ponosni, in del mene bi rad bil del tega. Želim si nekako predstavljati to drugačnost na Balkanu.

Glasbena scena, v kateri ustvarjaš, je vseeno precej mednarodna. Sorodna je hyperpopu, ki popolnoma živi na internetu, podobno pa je tudi s klubskimi ter postclub glasbenimi vplivi. Kako pa si ti zamišljaš inovativno pop sceno?

Hvaležna sem za to, ker moja glasba živi na internetu. Zmeraj smo toliko omejeni z državami, glasba pa je itak internacionalna. Hvaležna sem za dobo interneta, čeprav vem, da veliko ljudi ne mara te nove sodobne scene. Se mi zdi, da povezuje veliko več ljudi, še posebno mladih. Vse je nekako dostopno, in če to izkoristiš na pravi način, ima ta nova scena veliko prednosti. Moja glasba je v bistvu internetna scena.

Kaj te vodi v ta zelo drzni, elektronski zvok popa, z besedili, ki so zelo osebna, specifična? Medtem ko so še pred desetletjem morala biti takšna, da se je v njih vsakdo našel, in obenem kombinirana z najbolj nedolžnim zvokom, primernim za vsak kontekst. Glasba, kakršno ti delaš, pa zahteva pozornost.

Zdi se mi, da je tisoče besedil, ki so nedolžna in ne povejo veliko. Lahko še enkrat napišem pesem, ki se imenuje Breathing in v kateri se mogoče najdejo milijoni, ampak moj cilj je povedati mojo zgodbo, moj cilj je poiskati nove zvoke v glasbi. Inspirira me na primer FKA Twigs, ki je zelo alternativna, ampak ima še zmeraj hook povsod. Pa recimo Kanye West, na isti način. Če pogledaš, veliko moških dela na tak način, še posebno v trap glasbi. Pesem nima nobene oblike. Če vzamemo za primer Kanyeja Westa, gre skladba iz enega klavirja v največji 808 bas in še vedno vsi pojejo to pesem. To bi rada delala, da komad nima nobene oblike, nobenih pravil, ampak lahko še vedno vsakdo poje to pesem. Zdi se mi, da smo ženske glede tega še zmeraj bolj omejene, da bi moralo biti narejeno pretty in pop in vse na clean. Tega si ne želim. Rada bi bila na nivoju Kanyeja Westa, Aeosopa Rockyja, FKA Twigs, ki jim je pač vseeno, ali se skladba začne z refrenom in konča z verzom. 


Je July Jones kot umetniški alter ego zate persona ali je to tvoje življenje, ki pa ga vidimo mediiranega na TikToku, Instagramu?

July Jones je nekako moja persona, živim jo vsak dan, je del mene. Potem pa je še drugi del mene, ki je prav tako July, rada sem v naravi in se ne počešem in mi je čisto vseeno za to. Ampak ta lateks, nekakšen over the top del, to je del mene, tako se pač oblačim vsak dan. To ni nikoli bilo prisiljeno, zmeraj sem se na tak način oblačila, tudi v gimnaziji na Ledini. (smeh) Je nek tip, ampak je tudi velik del mene.

Si rasla gor s kakšno subkulturo? Na neki način bi lahko rekli, da  si zelo punk po izgledu ter delovanju, a klasičnih referenc tipa Stekli psi ne moremo zares uporabiti zate.

Odrasla sem v Sloveniji, Ameriki, Angliji in imam veliko različnih vplivov, ki me delajo to, kar sem. Velik del mojega življenja je bila zmeraj moja spolna usmerjenost in LGBT scena. Vedno sem se našla v njej, varno sem se počutila, če me nihče ni sodil, in mi bo vedno inspiracija.

V popularni glasbi je v nasprotju z ustvarjalci klasično pri ustvarjalkah večinoma prisoten moški pogled. Ta predpostavlja, kakšna muzika je primerna zanje, kakšen stil se pričakuje in tako dalje. Ali ti na neki način ustvarjaš performans ženskega pogleda – zase, za ženske – s svojo podobo, ki za nekatere ljudi morda predstavlja samoobjektifikacijo, po drugi strani pa je lahko čisti camp

Moja persona in to, kako se oblačim, kako se vidim in zakaj si drznem nositi take outfite …, mislim, da bi rada naredila korak naprej, da ne rabimo biti v nekih okvirih, kako se lahko oblačiš, kaj lahko rečeš, ne bi bila rada stisnjena v pričakovanja, ki jih ljudje imajo od žensk. Nikoli si nisem mislila, da ima to kak pomen. Rada bi bila osebnost, ki je zunaj teh okvirov, in upam, da to druge inspirira.

V Sloveniji je najbolj znan tvoj komad z Eme, Girls Can Do Anything. Kakšna je bila ta izkušnja glede na to, da je RTV Slovenija precej konservativna, kar se tiče glasbe in performansa?

Moja izkušnja z Emo je bila zelo pozitivna. Prosili so me, naj omejim to, kar delam. Probala sem narediti za moje pojme konservativen koncert. Vem, da se ostalim ni zdel tak. V nastopu sem, denimo, šla na kolena, pa niso vedeli, ali je to OK, in so v enem momentu namignili, da to ni najboljša ideja, ker na slovenski televiziji tega ni naredil še nihče. V glavnem pa je bila izkušnja zelo pozitivna, so me dosti podpirali v tem, kar počnem. Dali so mi tudi dosti priznanja za moje internacionalno delovanje. Ne vem, če je imel na to kak vpliv uspeh, ki sem ga imela izven Slovenije, ampak ko so se pojavil prvi medijski odzivi, so bili zelo negativni, sploh glede tega, kako se oblačim, in zaradi moje spolne usmerjenosti. To me je zelo prizadelo in sem ves čas brala te komentarje. Ampak po tretjem dnevu se mi ni več dalo ukvarjat s tem. Če čisto po pravici povem, me ne zanima, kaj si drugi mislijo. Sama to delam, da druge inspiriram, in živim, kakor si želim, in dam svobodo drugim, da so, kar so.

Kaj pa si tvoj menedžment misli o tvojem ustvarjanju? (Julyjin smeh) Vseeno si ena zelo redkih slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev z močnim profilom v tujini – bila si na turneji s Slayyyter, sodelovala si z velikimi imeni, razprodane imaš turneje po Veliki Britaniji in drugod. 

Moji menedžerji so pač Britanci in poleg mene menedžerirajo Louisa Tomlinsona iz One Direction in ostale večje glasbenike, tako da sem jaz pod mojim menedžmentom najmanjša pevka. Od njih imam zmeraj samo podporo, dajejo mi svobodo, da delam, kar si želim, so moji prvi feni in sem hvaležna zanje. Mogoče prihajajo iz druge kulture, ker so odrasli v Londonu, ampak tudi oni se od mene veliko naučijo, ker so še zmeraj moški in straight in je to tudi zanje novi svet. Kar imam rada pri njih, je to, da so se pripravljeni učiti o drugačnosti in novih stvareh in me pustijo delati, kar si želim.  


Bi lahko razkrila, kakšno je finančno ozadje tvojega življenja in sodelovanja s tako agencijo? V prejšnjih intervjujih si omenila, da si že v srednješolskih letih podpisala za založbo pod 360 deal, kar pomeni, da založba skrbi za vse aspekte dela, kar pa se ni izšlo ravno zaradi omejevanja kreativne svobode. Kako je tokrat?

Oh, god, ja! Ko sem bila stara 13–14, sem bila podpisana pod 360 deal v Nemčiji in takrat so mi vse omejili. Moj takratni cilj glasbe je bila Adele, še bolj jazz varianta Adele, in vse je bilo fokusirano na moj glas, v smislu »ona pa lahko poje«. V enem momentu, ko sem postala najstnica, sem dojela: »OK, v bistvu se ne želim fokusirat samo na glas.« Grozno je bilo, ker nisem mogla ven iz tiste založbe. Če enkrat podpišeš pogodbo in ti nekdo plača, je to tako kot pri banki. Če ti nekdo da denar, ne moreš kar oditi in reči: »OK, 200.000, hvala, adijo.« Trajalo je par let, da sem lahko odšla, in zato takrat nisem delala glasbe. Zdaj imam managerja, podpisala sem publishing v Ameriki, ker pišem za ostale, ampak z založbo pa ne želim podpisat, ker nočem, da me kdo omejuje. Imam opcije za podpisat, ampak denar ni prva stvar, ki jo rabim, ker imam pesmi z drugimi glasbeniki, ki mi prinašajo denar in z njimi financiram svoj projekt. Mislim, da ko projekt raste, bomo v nekem obdobju morali nekaj podpisat, ampak mogoče s kako založbo, ki je bolj alternativna. Založbe namreč zelo sodim. Šla sem na 10, 20 sestankov, in če mi AR ni všeč, ne bom podpisala. Ne želim, da me nekdo, ki ne dojame, kaj hočem delat, omejuje s tem, kaj da bi morala delat.

V zadnjih dveh letih se veliko govori o streaming platformah kot priložnosti za zaslužek ustvarjalcev, predvsem to velja od korone dalje, ko se je turanje in vsa prodaja albumov skoraj čez noč ustavila. Ali je zate dobiček od tantiem s pretakanjem komadov, na katerih si podpisana kot producentka ali v drugih vlogah, dejansko dovolj velik, da lahko od tega živiš?

Ja, ja, hvalabogu, no, ne bogu, ne vem, komu. (smeh) Hvala za korejski trg, ker ko imaš enkrat 300 milijonov predvajanj ene pesmi, to služi denar. Zaradi tega sem potem podpisala ta publishing deal. In ko podpišeš deal s publisherjem, dobiš par 100.000 funtov in karkoli si želiš delat s tem, pač delaš. Jaz sem se odločila investirat v hišo, tako da, ja, ni malo denarja. Te pesmi prinašajo dovolj, da lahko živim, ja.

Ker ko slišiš, da na primer Spotify v povprečju plača 0,003 dolarja na enkratno pretakanje komada, si težko zamišljaš, kako je to lahko finančno dobičkonosno.

Od 31. januarja dalje se je spremenilo to, koliko zaslužimo na stream. Drugače pa se največ denarja ne zasluži na streamih, ampak z reklamami. Ko pesem postane del reklame, so od tega vsote čisto drugačne.

Vesti o reklamah nisem zasledila. Katere ti je uspelo soundtrackat?

Lahko si predstavljaš, da je šla pesem z BTS v ogromno reklam. Od mojih pa je TikTok dvakrat kupil Girls Can Do Anything, kar je ogromno. Njim dati 50.000 do 100.000 funtov je kot 2 centa. (smeh)

Ravno na TikToku si zares našla svoje občinstvo, sodeč tako po statistikah kot po interakciji, sledilcih. Kako gledaš na to, da si nekomu vzor, zvezda, človek, ki se ga veselijo slišati?

Nikoli nisem o tem razmišljala, vedno mi je bila prva glasba, ampak ko zdaj vidim, da lahko nekoga inspiriram in mu dam občutek varnosti, da je, kar je, to mi največ pomeni. Da lahko odprem oči ljudem, ki so v okoljih, ki te možnosti nimajo. In potem ko vidijo: »O, ona ma tud punco, in je OK, in ona se oblač tko, in je OK …«, to mi je cilj, da ima nova generacija lahko vzor. V bistvu me ni strah drugačnosti.