Jumbo Big Band v Ljubljani

Prvo oktobrsko soboto je na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma pod dirigentsko palico enega najbolj cenjenih dirigentov na področju jazza, Avstrijca Sigija Feigla, zasijal Jumbo Big Band. Projekt združuje člane treh nacionalnih jazzovskih orkestrov v naši širši regiji: Big Banda RTV Slovenija, Jazz orkestra HRT in Big benda RTS. Njegovi zametki segajo v leto 1989 oziroma v čas, ko so v Radencih potekala vsakoletna srečanja jugoslovanskih orkestrov, imenovana Glasbena parada Tri srca. Vse tri zasedbe so pod vodstvom legendarnega Jožeta Privška nazadnje skupaj nastopile leta 1990, pobuda za obuditev tega zahtevnega in zajetnega podviga pa je prišla pred petimi leti s strani novosadskega jazzovskega festivala. O tem je v produkciji Glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija nastal dokumentarno-glasbeni film Jumbo Big Band, o katerem smo ob premiernem prikazovanju že pisali. Le dve leti zatem, spomladi 2020, naj bi orkester nastopil tako v Ljubljani kot Zagrebu in Beogradu, žal pa so bili zaradi pričetka epidemije vsi trije dogodki odpovedani. Jumbo Big Band je bilo torej mogoče doživeti na več ravneh in občudovati tako posamične zasedbe kot tudi prezenco potrojenega inštrumentarija, ki ima še obilo razvojnih možnosti. Ker gre za sestav, ki v središče postavlja orkestre, se pravi izvirno jazzovsko zasedbo, in ker obuja zlata leta jazza, razširja svoje osnovno poslanstvo in strukturne dele posameznih skladb enakovredno deli na skupinsko in solistično igro, bi bilo s tovrstnim projektom vsekakor smiselno nadaljevati in ga morda nadgraditi v vsakoletne tematsko zaokrožene večere.

Na koncert, katerega neposredni prenos smo lahko spremljali na Prvem programu Radia Slovenije, je bilo torej treba čakati tri leta in pol. Na njem se je uvodoma s po eno skladbo samostojno predstavil vsak od edinih treh še delujočih jazzovskih orkestrov na območju nekdanje Jugoslavije, saj so tisti iz Beograda, Sarajeva, Skopja in Prištine že davno odigrali svoje zadnje note. Zvrstili so se kronološko, glede na pričetek svojega delovanja. Big Band RTV Slovenija, na oder postavljen med kolege s Hrvaške in iz Srbije, se je kot eden najstarejših jazzovskih orkestrov v Evropi in kot prvi ustanovljeni v nekdanji skupni državi (neprekinjeno deluje od leta 1945) predstavil prvi, in sicer s Privškovo Stoji, stoji Ljubljan'ca. S skladbo Intima Miljenka Prohaske je sledil Jazz orkestar HRT, ustanovljen leto za ljubljanskim, nadaljeval pa je najmlajši, od leta 1948 delujoči Big bend RTS s skladbo Collage Bore Rokovića. Vsak od njih je zavzel svoje mesto znotraj celote in hkrati nakazal, kakšno vlogo bo imel v večeru, kar se je v nadaljevanju tudi potrdilo.

Zazveneli so prav za to priložnost pripravljeni aranžmaji bodisi članov katerega od orkestrov bodisi katerega od pomembnejših skladateljev iz držav, od koder ti prihajajo, ob teh pa še jazzovski standardi in ljudski repertoar, ki mu je bilo mogoče prisluhniti že pred petimi leti v Novem Sadu. Gre za ljudske pesmi Vehni, vehni fijolica (hrvaška), Zrejlo je žito (slovenska) in Vranjanka (srbska), ki so zlasti pri solističnih improvizacijah izkazale na eni strani karakterne značilnosti izvajalčevega glasbenega izraza in na drugi pokrajinske, kulturne in družbene lastnosti vsake od držav. Na podlagi repertoarja bi tako le stežka zaključili, da je šlo za konceptualno ali tematsko zaokroženi izbor, kar pa ne zmanjša teže projekta. Najpomembnejša odlika združitve treh jazzovskih orkestrov je možnost širjenja zvoka in zavidanja vreden dinamični razpon, kar je dirigent tudi dodobra izkoristil. Zasedbe je vodil v delih, kjer je bilo to potrebno, podprl vstope pihalno-trobilne sekcije, spremembe ritem sekcije in druge posebnosti. Pomembno vlogo je pri tem imel bobnar Bruno Domiter, ki ga je v tem kontekstu možno označiti za vodjo vseh treh ritmičnih sekcij. Prehodi med njimi so bili večinoma gladki in neopazni ter slogovno prilagojeni solistom, ki so neodvisno od nosilca skladbe (avtorja, matičnega big banda) prihajali iz vrst vseh treh zasedb. V eni sami skladbi se je izmenjevalo več solistov, značilno zanje pa je bilo, da jih je spremljal orkester iz države, iz katere je izhajala glasba, čeprav sta jih ostala dva dodatno podpirala. Enako zanimivi so bili dialogi solistov iz iste ali pa iz druge skupine glasbil (denimo dva saksofona ali pa trobenta in pozavna ali tudi dve flavti, ki sta bili najbolj igrivi od glasbil).

Koncert se je sklenil z znamenitima skladbama Caravan Duka Ellingtona in Take the A Train Billyja Strayhorna. Čeprav sta oba pisala za velike zasedbe, si gotovo nikoli nista mislila, da bosta njuni skladbi zveneli v izvedbi bombastičnega Jumbo Big Banda. V obeh skladbah je poln zalet dobila pihalno-trobilna sekcija, sestavljena iz petnajstih saksofonov, dvanajstih pozavn in enakega števila trobent. Tako kot v vseh skladbah poprej je ponovno prišla do izraza raznolikost, vsaj kar se zastopanosti posameznega orkestra tiče, saj so bili solisti zastopani bolj ali manj enakopravno. Izstopali so člani srbskega nacionalnega orkestra Big bend RTS, ki so bili v improviziranih odsekih bolj intenzivni in karakterno izrazni (izjema je že omenjeni Domiter) in so se tudi najbolj približali izvirni jazzovski obliki. Sledil je Big Band RTV Slovenija, medtem ko je Jazz orkestar HRT, ki se je spogledoval s popevkami (šlagerji) z nekoč najpomembnejšega opatijskega festivala, ostajal nekoliko v ozadju.

Jumbo Big Band je bilo torej mogoče doživeti na več ravneh in občudovati tako posamične zasedbe kot tudi prezenco potrojenega inštrumentarija, ki ima še obilo razvojnih možnosti. Ker gre za sestav, ki v središče postavlja orkestre, se pravi izvirno jazzovsko zasedbo, in ker obuja zlata leta jazza, razširja svoje osnovno poslanstvo in strukturne dele posameznih skladb enakovredno deli na skupinsko in solistično igro, bi bilo s tovrstnim projektom vsekakor smiselno nadaljevati in ga morda nadgraditi v vsakoletne tematsko zaokrožene večere. Tako dirigent Sigi Feigl kot člani Big Banda RTV Slovenija, Jazz orkestra HRT in Big benda RTS z Jumbo Big Bandom pišejo pomembno poglavje svetovne glasbene zgodovine, ki ga velja tudi dokumentirati. 

Koncertu na Radiu Prvi lahko prisluhnete TUKAJ.