Kaj je ljudska glasba (IV)?

Večina posameznikov se na določenih točkah življenjske premice ustavi ob razmišljanju o smiselnosti svoje poklicne dejavnosti. Prepričana sem, da se humanistom to pogosto dogaja. Tudi meni se, tako znotraj muzikološke kot tudi etnomuzikološke prakse. Nekaj manj kot dve desetletji se znotraj nacionalnih institucij ukvarjam z zbiranjem, hranjenjem in predstavljanjem slovenske glasbene dediščine, svoj poklic čutim kot poslanstvo, z gradivom vred zorim in se staram. In vedno manj me pretresajo trepetanja nadrejenih o vprašljivem obstoju.

Danes razumem vrednost kulturne dediščine popolnoma drugače, kot sem jo v mladosti, ko je vsa vaška okolica pela, tovarišice učiteljice so se trudile, da bi nam razložile pomen besedne zveze »narodno blago«, sama pa sem se te dediščine silno sramovala, pravzaprav sem se je želela otresti. Ob tem spominu mi zdaj prihajajo pred oči liki starih mož s klobuki, žena z rutami, obojim manjkajo zobje in skupaj nekoliko razglašeno pojejo dolge, počasne in zame dolgočasne pesmi (niti slutila nisem njih vsebinskega naboja!); diši orehova potica, na misel mi hodijo kozolci, kašče, kupi sena in podobno. Gre za v mladosti pridobljene mite o ljudski dediščini, ki so še danes globoko zasidrani v mišljenju najvitalnejše in na različnih področjih dejavne srednje generacije prebivalstva. Tovrstni miti so mladostnikom tuji, zrele osebe pa pravljično privlačijo.

Seveda je mit daleč od resnice o ljudski glasbi. Ta je živ organizem in se tako kot ljudstvo samo kar naprej spreminja ter preoblikuje v času in prostoru. Pri tem igrajo mediji vplivno in zato silno odgovorno vlogo, ki pa se jo v želji po všečnosti pogosto prezre. Obsežen medijski prostor zato odpira in podpira množico področij, a ko odgovorni uredniki trčijo na vsebine, ki zadevajo ljudsko glasbo, pravzaprav ne vedo več, kaj bi s tem počeli. Zato jo preoblikujejo po svojem okusu (največkrat v kič), združijo s turističnimi atrakcijami ali preprosto umaknejo s programa. Redki primeri uspešnega preboja potrjujejo splošno pravilo.

Nacionalni medij RTV Slovenija nameni odstiranju ljudskih glasbenih vsebin, pogledov, dvomov, pogovorov, vprašanj in samoizpraševanj o tem tedensko tradicionalno enourno torkovo radijsko zgodbo Slovenska zemlja v pesmi in besedi ter dolgoletno sobotno oddajo Oddaljeni zvočni svetovi. Obe oddaji sta radijski, televizija stalnega koncepta nima. Tudi drugi mediji odpirate prostor tovrstnim vsebinam, naj omenim vsaj Radio Ognjišče pa Radio Študent, tudi nekatere lokalne radijske postaje … Vendar vsota še zmeraj pomeni neznaten odstotek celote.

Prav tako ali nemara še težje je s finančnimi sredstvi, namenjenimi za spodbujanje ljudskega glasbenega ustvarjanja. Tradicija pevskega in godčevskega izročila je zato močna pri tisti generaciji ljudi, ki so upokojeni in imajo čas. Denarja ta glasbena zvrst za svoj obstoj ne potrebuje prav veliko, a že primeren zvočni zapis je silno težko izpeljati, ker pri tem spet trčimo ob zid založniškega trga in (ne)zainteresiranosti tovrstne politike. Težje je preživetje različnih poustvarjalcev izročila. Komajda si lahko predstavljamo, kako preživi profesionalni etno glasbenik, še posebej v času, ko oblast brez tehtnega premisleka o posledicah ukinja oziroma prepoveduje honorarna sodelovanja javnih zavodov s kulturnimi ustvarjalci. A dejstvo je, da so prav tovrstni glasbeniki tisti, ki s posodobljenimi prvinami izročilo prenašajo na mlajše generacije in širšo javnost. Pozabljamo, da uživajo ugled – tako doma kot tudi v tujini!

Narodi, ki vlečejo evropski vlak, so že zdavnaj spoznali, da je globalna enakost instantna in nezanimiva ter da je vredno ohraniti kulturno eksotiko malih ljudi. Mnogi so zaradi prej omenjene medijske neodgovornosti izgubili osnovno seme, to je avtentično izročilo. V svetu velikih so zato iskrive in čustveno nabite glasbene posebnosti malih vse bolj iskane ter cenjene. To se je izkazalo pri dobri predstavitvi in ponudbi zgoščenke Etno Slovenia 2011: Glasbene poti – podolgem in počez, glasbene poti podolgem in počez, ki je izšla v založništvu SIGIC, in kaže se pri promociji slovenskih glasbenikov na vsakoletnem Folk festivalu Evropske radiodifuzne zveze.

Po drugi strani ravno zdaj opažam, da se kulturne politike evropskih držav z veliko raziskovalno in predstavitveno vnemo vračajo h koreninskim usedlinam svojih narodov. To mi podkuri pod nogami na vsaki samoizpraševalni točki s sklepom o smiselnosti ukvarjanja z ljudsko glasbo, naj bo tisto s prgišča slovenske zemlje ali ono z urbanega koncertnega odra. Splača se hraniti semena svoje kulture ter živeti v samozavestnem prepričanju, da je svet sicer velik in zanimiv, a da je kruh iz idilične vasice na evropskem robu ravno tako dober in privlačen kot tisti iz velikih središč. Brez kmečke zadrege o (pre)majhnosti in stalnega strahu o izginotju.

Spoštovani bralci, hvala za Vašo pozornost!