Kaj je ljudska glasba?

Namenoma uporabljam parafrazo naslova svojčas (kakih dvajset let nazaj) odmevnih razmišljanj nemških muzikologov Carla Dahlhausa in Hansa Heinricha Eggebrechta o temeljnih vprašanjih, ki zadevajo razsežnost pojava glasbe. Od takrat do danes se pojem glasbe le še širi, predvsem na račun pluralizma glasbenih zvrsti. In ena od njih je ljudska glasba.

Zdi se, da je napočil čas, ko se je ta kot zvrst usidrala v določen krog ljudi – tako v svetu kot pri nas – in pridobila dokaj pomembno, ozaveščeno mesto. Na prvi pogled je vsakomur kristalno jasno, kaj je ljudska glasba. A globlje refleksije vodijo do nadaljnjih vprašanj o tem, kaj je ljudska glasba danes, kaj je bila nekoč; ali ljudska glasba v resnici obstaja ali pa gre zgolj za teoretični model; kolikšen delež je zgolj glasbeni, če ji odvzamemo kontekst, torej vse zunajglasbeno; in slednjič, ali je umeščanje ljudske glasbe v zvrst – katerokoli – sploh smiselno? Razmišljanje osredotočam na slovenski prostor in začenjam pri zgodovinskih okoliščinah, ki so botrovale današnjemu stanju ljudske glasbe.

Današnji zvočni prostor, ki ga zapolnjujejo prvine ljudske glasbe, je logična posledica tako glasbenega razvoja kot tudi kompleksnih sprememb v družbenem prostoru, v katerem ta glasba obstaja. Dogajanje pravzaprav ni novo, temveč spominja na konec 19. stoletja, ko so precejšnji del današnje Evrope zaznamovali politični pretresi znotraj avstro-ogrske monarhije; posamezni narodi so se namreč začeli zavedati sami sebe, svoje kulture in identitete, v takem ozračju pa postaneta beseda in pesem pomembna indikatorja narodove postati. Takrat so se začeli posamezni spontani poskusi poslušanja melodike govornega in pesemskega izražanja preprostega, neizobraženega, tako imenovanega kmečkega prebivalstva. Mnogi skladatelji so bili ob stiku s to prvinsko glasbo vznemirjeni, ob njej so dobili ustvarjalno moč in navdih. Dodali so ji svoje kompozicijsko znanje ter nadčasno vrednost. Spomnimo na Bélo Bartóka, Zóltana Kodályja, Leoša Janáčka; in če pogledamo preko meja velike monarhije, kaj hitro ugotovimo, da so bile tako imenovane nacionalne šole razširjene po celotni Evropi.

V ta čas pade prvi zvočni zapis slovenske ljudske pesmi, Marko skače, ki jo je zbiralec Vikár Béla leta 1898 posnel v vasi Tišina v Prekmurju.¹ Posamezni poskusi zbiranja, zapisovanja pa tudi usmerjanja spontanih pojavnih oblik ljudske glasbe so se v slovenskem prostoru sistematizirali z ustanovitvijo Folklornega inštituta pri Glasbeni matici ter se razvojno razširili in nadaljevali v raziskovalno delo Glasbenonarodopisnega inštituta, ki danes deluje v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Le poznavalci vedo, da se med ljudstvom skrivajo vsebinsko in glasbeno močni izrazi duš, ki so utonili v anonimnosti narodovega spomina. Tisto, kar je najbližje srcu, je očem in sluhu najbolj skrito. Zato ne čudi, da robata, prvinska kultura vznemirja, poznavalca pa nemalokrat v celoti potegne vase.

Toda taka zaradi mnogih okoliščin, predvsem pa zaradi »neprimernosti«, nikoli ni vstopila v urbano okolje ali na koncertni oder. Zbiratelji so v želji, da bi tudi izobraženemu, urbanemu prebivalstvu na neki način pokazali čar preproste kmečke kulture, začeli prirejati plese ter spajati godčevske viže, pesmi, etnološke običaje in oblačila v celovite zgodbe, imenovane folklorni spleti, v taki folklorizirani obliki pa so jih lahko uspešno postavili na oder. To je sčasoma pritegnilo veliko ljudi in izoblikoval se je določen folklorniški stan. Dejavnost ima čvrsto tradicijo in je še danes intenzivni, čeravno dokaj statični dejavnik posredovanja ljudske kulture.

Druga zelo vplivna pot kultiviranja ljudske pesmi je vodila v zborovsko glasbo, sprva seveda le do harmoniziranja, tako da je ljudska pesem z besedilom in melodijo prišla do harmonsko ubrane, večglasne izvedbe na odru. Te preproste harmonizacije so presegale prvotno obliko in so se kot take nadalje izročale v družbeni prostor več generacij zborovskih pevcev. Omeniti velja vsaj troje izvajalskih teles, ki so v svoje vrste privabili veliko ljudi in hkrati postali vplivni vzorniki sorodnim poustvarjalcem ljudske glasbe. V mislih imam Akademsko folklorno skupino France Marolt, Akademski pevski zbor Tone Tomšič in Slovenski oktet. Njihovo delo je zaznamovalo raznovrstni, tudi umetelni odrski obstoj slovenske ljudske pesmi doma in na tujem vse do današnjih dni.

To so najmočnejši dejavniki, ki so, dokler se ni formirala samostojna država, močno vplivali na to, da se je preprosta kultura slovenskega življa na neki način obdržala, hkrati s tem pa so jo tudi prekvasili in prekrili z drugačno estetiko.

Danes med poznavalci nobena od omenjenih poti ne velja za pot ljudske glasbe, čeprav teren nazorno kaže na vzvratno vplivanje – iz urbanega v ruralno okolje, kjer se ponovno zasuče in se spelje tudi v kulturo, ki postaja množična. A o tem več prihodnjič.  

1  Zapis na valju je danes digitaliziran, tudi izdan na eni od zgoščenk Glasbenonarodopisnega inštituta in v hrambi Oddelka za ljudsko glasbo pri Muzikološkem inštitutu madžarske akademije znanosti.