Kaj je novega? Nova glasba za saksofon

Že nekaj let nas vedno znova osupne prodornost, zanimivost in kvaliteta koncertov, ki nastajajo v okviru koncertne dejavnosti ljubljanske Akademije za glasbo. Nič plačani mladi glasbeniki, ki se še niso utopili v skoraj popolni letargiji slovenskega glasbenega življenja, velikokrat premorejo precej več inventivnosti, umetniške ambicije in volje do iskanja lepega kot zrela generacija, ki se ukvarja predvsem z organizacijskim kaosom, kadrovskim prerivanjem in neprikritim kruhoborstvom v razmeroma dobro financiranih, a umetniško vedno bolj jalovih javnih glasbenih zavodih.

Eden takšnih nastopov je bil večer glasbe za saksofon, ki ga je pod naslovom What's new? programsko zasnoval Domen Koren. Na sporedu so bila izključno nova dela, ki so jih na pobudo mladega solista napisali domači in en tuj avtor. Programsko so bila razporejena v premišljen vsebinski lok, njihovo mnogokrat na prvi pogled ne povsem prepoznavno glasbeno zasnovo pa je pojasnjeval Domen Koren s prisrčno oblikovanimi razlagami.

Kaj je torej novega? Da se saksofon vedno bolj uveljavlja kot pomemben inštrument glasbe našega časa in da si lahko od vedno večjega števila odličnih interpretov na tem inštrumentu obetamo odkrivanja novih zvočnih pokrajin. Da v naši deželi vendarle še živi potreba po nebrzdanem glasbenem ustvarjanju, ki za iskanje lepega (še) ne rabi kolektivnih pogodb in disciplinskih pravilnikov. Da lahko še upamo na lepšo glasbeno prihodnost.

Prvo delo večera, skladba Hidden Motives (Skriti motivi) Leona Firšta, izhaja iz zvočnosti solistično uporabljenega altovskega saksofona. V svoji zasnovi se vrača k izhodiščem novoveške inštrumentalne glasbe. Nekaj osnovnih motivov, ki jih skladatelj preoblikuje s postopki motivičnega dela, spremljamo skozi vrsto preobrazb, ki gradijo nekakšno nesemantično, abstraktno zvočno pripoved. Ta je podprta s premišljenim izrabljanjem drugih glasbenih prvin, ki, uravnotežene v skoraj klasicistično ravnovesje, gradijo segmente vsebinskega loka skladbe. Solist je vseskozi privlačni glasbeni tok podajal s ponotranjenim razumevanjem ter razširjene tehnike izvajanja na saksofon organsko vpletal v svoj glasbeni izraz.

Nekaj podobnega bi lahko ugotovili za drugo skladbo sporeda, ki pa je prinašala drugačne izzive. Pena prelom Luke Jamnika je živo glasbo solista povezala z vnaprej posnetim in elektronsko obdelanim zvočnim gradivom. Poslušalce je zasipala s pronicljivo zvezanimi in inventivnimi zvočnimi dogodki, ki so nas vedno znova osupljali, enkrat z bogastvom asociativnih možnosti in drugič s surovo močjo glasbenih kontrastov. Stik elektronsko reproducirane in žive glasbe solista je bil slušno komaj zaznaven, kar lahko pripišemo tudi po tehnični plati dobri izvedbi.

Naslednja točka je bila delo iranskega skladatelja Ariša Samsaminia. Sabā the Wind (Sapica zaljubljencev) gradi svoj glasbeni izraz z zvočnimi barvami, doseženimi s skladateljskimi tehnikami spektralne glasbe. Solistu se je pri izvedbi pridružil komorni orkester, katerega vodstvo je bilo zaupano dirigentu Zoranu Bičaninu. Solist je nalogo zopet opravil mojstrsko, prav nič pa niso zaostajali ostali glasbeniki. Izkazali so se s potrebno intonacijsko, dinamično in ritmično natančnostjo. Za prvo so s svojo zavzetostjo poskrbeli člani orkestra, za slednji dve pa dirigent z jasnim, preudarnim in odločnim vodenjem izvedbe.

Večer je sklenil Koncert za altovski saksofon in komorni orkester Anžeta Rozmana. Skladba ne skriva, da je delo skladatelja, ki se posveča filmski glasbi. Od nje bi zaman pričakovali intelektualno preobražanje motivičnega gradiva, radikalne zvočne eksperimente ali eksperimentalno mešanje zvočnih barv, kar vse smo že imeli priložnost slišati v prejšnjih točkah sporeda. Preprosta tema se, kot kak junak v pripovedi, poda v vrsto zvočnih pustolovščin, ki se odvijajo na sugestivno izrisanih prizoriščih. Izvajalcem je vedno znova uspelo najti primerno ravnovesje med solistom, ki je – skladno z zvrstno preddoločenostjo – predvsem nosilec individualnega, in orkestrom, kateremu je poverjeno slikanje razkošno zasnovanega glasbenega ozadja. Pri tem se je zopet izkazal dirigent Zoran Bičanin, ki je ansambel, sestavljen ad hoc, povezal v homogeno in odzivno zvočno telo.

Kaj je torej novega? Da se saksofon vedno bolj uveljavlja kot pomemben inštrument glasbe našega časa in da si lahko od vedno večjega števila odličnih interpretov na tem inštrumentu obetamo odkrivanja novih zvočnih pokrajin. Da v naši deželi vendarle še živi potreba po nebrzdanem glasbenem ustvarjanju, ki za iskanje lepega (še) ne rabi kolektivnih pogodb in disciplinskih pravilnikov. Da lahko še upamo na lepšo glasbeno prihodnost.