Kaj piše na hrbtih generacij?

Za človeka, ki piše, velja na koncu dneva le tista knjiga, ki ga je spremenila. Pravijo. Na bralke in bralce pa bo vplivala samo knjiga, ki jo je človek zapisal iz mesa in iz srca. Tudi to ni daleč od resnice. Knjiga o slovenski popularni glasbi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja me je spremenila in se obenem dotaknila velikega števila ljudi. Tako velikega, da sem bil na trenutke kljub valečemu se občutku samouresničitve precej na trnih. Kaj tako dober odziv pomeni za moje nadaljnje pisanje? Kam naprej? 

Ko napišeš knjigo, ne veš natančno, kaj je nastalo, in to ti, če imaš srečo, povedo šele drugi. Srečo sem prav zares imel, saj je bilo medijskega odziva v izobilju, zato sem se tudi hitro zavedel nekaterih manjših napak, predvsem pa tega, kar mi piše na hrbtu. Drugi bolje vidijo tvoj hrbet, kot ga vidiš sam, in dejstvo je tudi to, da ti bolje poznaš hrbte drugih ljudi kot oni. No, finančni odziv ni bil sorazmeren z medijskim, saj za knjižne uspešnice v močno digitaliziranem letu 2018 štejejo že knjige, ki niso ustvarile izgube. Pa vseeno ... kam naprej?

Tudi obdobje 1991–2010 bom popisal v prizanesljivem tonu in s kančkom partizanskega domoljubja, toda do vseh stvari ne bom enako navdušen. Še zdaleč ne! V ospredje bodo prišle tudi bolj zamolčane stvari, kot je na primer zgodnji vzpon elektronske didžejske glasbe, nad katerim mnogi vihajo nos, kritičen pa ne bom samo do harmonikarskega popa, ki ga bom v glavnem zaobšel, temveč tudi do sredinska pop-rocka novih generacij, saj je ta izgubil prodornost in pronicljivo poetičnost, ki ju je v osemdesetih strastno in spontano premogel. 

Skozi prve mesece intervjujev in srečanj z bralci sem moral odgovarjati na ponavljajoče se vprašanje, ali nisem z letnico rojstva 1973 premlad, da bi sploh lahko napisal knjigo o obdobju, ki ga sam nisem živel kot odrasel človek. Hm ... Predvsem nisem bil celotno desetletje star sedem let, pač pa sem samostojnost Slovenije, s katero zaključujem knjigo, dočakal polnoleten. In kot drugo je bila popularna glasba najmanj od desetega leta naprej moja prostočasna obsedenost številka ena: osrednji hobi, primarno čustvo in ključno življenjsko zanimanje, četudi na dolgi rok neobetajoče in brezplodno. Kadar sem za rojstni dan dobil od svojih tet nekaj parov novih nogavic, sem bil ponavadi slabe volje, saj nihče v moji okolici kot da ni videl in razumel, da so vse, kar potrebujem, nove in nove prazne kasete. Skozi vso osnovno šolo sem ob sobotah pisal osebno tedensko lestvico, pred silvestrovim pa sam s sabo praznoval lestvico minulega leta. V tem času sem polepil dvanajst zvezkov s slikami glasbenic, glasbenikov in besedil, imel sem dvesto posnetih in kupljenih kaset, sobo, polno plakatov, z zidu nad posteljo pa me je gledala nemška pevka Nena v naravni velikosti.

Toda vsa ta na pol komična pojasnila so izpadla kot izgovori, izrečeni v obrambni drži, zato sem začel razmišljati nekoliko dlje. Med pisanjem se nisem kaj dosti ubadal s tem, ali sem ali nisem pravi človek za podvig. Za tak podvig moraš biti strasten zapisovalec v solidni formi, ki si jo ohranjam z rednim, skoraj vsakodnevnim pisanjem zadnjih dvajset let. Na podlagi česa sem slutil, da bi mi znalo uspeti pripeljati do konca projekt, ki sem ga sebi in javnosti obljubil z esejem, zapisanim za Odzven pred letom in pol? V letih pred tem sem treniral svoje znanje bolj za šalo kot zares tako, da sem na izust izstrelil izvajalce in naslove večine starejših slovenskih pop-rock komadov, če so se pojavili na radiu. Slovenska glasba me je v resnici vedno zanimala manj kot druga, vendar čas naredi svoje, stvari se enostavno prilepijo nate, slovenske glasbe je vendarle vse več in več. Poleg tega so glasbeni dokumentarci – slovenski ali tuji –žanr, ki ga požiram brez najmanjšega truda. Popularno glasbo poslušam, primerjam, razmišljam o njej, berem knjige in revije o njej ter gledam filme o njej že vse življenje. Pač ljubezen na prvi posluh, še pred stripi, knjigami, filmi, TV-serijami, pred vsem! 

Stvar je vsaj delno generacijska, verjetno pa je povezana tudi s tem, da je moje praktično muzikalično znanje dokaj povprečno. Sam zase igram kar nekaj inštrumentov in tudi h karaokam se spravim, če je trenutek pravi, vendar kot samouk napredujem samo do določene stopnje. Not ne znam brati, za matematiko in znanost glasbe nisem pretirano nadarjen, zato me klasika in jazz ne pritegneta dovolj. Popularna glasba je, resnici na ljubo, največkrat manj zahtevna forma od drugih, kar se nekako sklada z mojim osebnim glasbenim dometom. Tega se na trenutke sramujem, vendar s tem ne pretiravam. Dejstva so pač dejstva. Razlika je verjetno drugje. Navdušujem se tudi nad poezijo, ki pa prej kot v drugih glasbenih zvrsteh pride do izraza ravno v popularni glasbi; kadar se to že zgodi. Pop-rock je torej smer, ki mi leži tako na osebni kot generacijski ravni, saj je bilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji in Jugoslaviji to eno najvidnejših, tehnološko najbolj prebojnih ter agilnih kulturnih področij. (Podobno se je v šestdesetih in še sedemdesetih dogajalo humorju: v razcvetu so bile ulične in bifejske šale pa literarne humoreske in aforizmi, povsem spodobne komične TV-serije in Pavlihov časopisni humor. Generaciji svojih starih staršev sem se osebno že poklonil, in to s prevodom knjige o socialističnem humorju za železno zaveso ter snovanjem televizijskega dokumentarca o Pavlihi.)

Vprašanje glede tega, ali sem dovolj star, da lahko napišem knjigo o slovenskem pop-rocku v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so mi seveda zvečine postavljali »starejši bratje in sestre«, ki so tedaj že živeli aktivno in o katerih v knjigi dejansko teče beseda. Generacija, ki je od mene starejša približno pet do petnajst let, se verjetno boji sama sebe. To je generacija, ki se je leta 1991 odločila za demokratični kapitalizem, breme tranzicije vzela na svoja pleča in bila za to dejanje poplačana z doživljenjsko pravico odločanja o slovenskem življenju. To je generacija, ki je v cvetu mladosti zavojevala medije, dobila svoj glas, kmalu izrinila svoje starše in bila ob osamosvojitvi stara med dvajset in petintrideset let. Ustanavljala je podjetja, nekoč družbeno premoženje sprivatizirala do zadnjega atoma, v parlament pa postavila vrstnike, ki tam še vedno sedijo. Današnji tridesetletniki lahko v tisto poslopje seveda vstopijo le ob sobotah, če želijo v vodenem turističnem ogledu zavohati duh hrama demokracije ter ene najcenejših menz v državi. In to je generacija, ki je obenem zrasla v »sedmi republiki«, kot jo v odlični knjigi definira in razgrajuje pokojni hrvaški novinar Ante Perković – v »republiki popularne glasbe«, ki je bila v osemdesetih še zadnje čustveno vezivo nekdanje države. In česa se boji ta generacija? Boji se, da je zavozila in da prav dobro ne ve, kako in kam naprej. 

Morda se ta generacija boji tudi kritike, s katero ni postregla niti moja knjiga, čeprav razmišljanje o katerem koli kulturnem polju že samo po sebi navrže ogromno vzporednic z družbenopolitično klimo neke dobe. Moja ključna ugotovitev, ki sem jo podal že v podnaslovu knjige – Desetletje mladih, je, da je bila tako močna najstniška navzočnost v praktično vseh tedaj obstoječih medijih (radio, televizija, revije in časopisi), kot je do nje prišlo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, svojevrstna zgodovinska anomalija. Tisti, ki smo v svet odraslih stopili korak za njimi, smo se pri naskoku na prazno polje demokratičnega kapitalizma obrisali pod nosom, vsaj za nekaj let, dokler niso spet prišli novi mediji in tehnologija, se pravi še naprednejši računalniki, bolj divje digitalne videoigre, internet in mobilna telefonija. Takrat pa smo bili mi že malo prestari in malo potolčeni, zato kot neke smotrne vrednote nismo razumeli iskanja pozornosti ali premikanja novih mej in smo tako prostor spet prepustili drugim. Po letu 2000 so namreč prišli na sceno novi mladi ljudje z novimi vrednotami in neobremenjeni s preteklostjo. O Jugoslaviji so vedeli pretežno tisto, kar so jim povedali starši, nekaj več pa so vedeli o priložnostih in kmalu tudi že o zablodah demokratičnega kapitalizma. Glasba se je spremenila, žur se je obrnil na glavo, vse dokler se na sceno niso vrnili še ljudje iz osemdesetih. Jaz in moji smo vse to bolj ali manj opazovali od strani. Bendi naše generacije so sila redko prodrli v mainstream; ta je bil praviloma rezerviran za starejše in mlajše od nas.

Generacija, ki je aktivno doživljala osemdeseta, torej v vsem tem času ni bila zmožna napisati vsaj ene spodobne knjige o lastni mladosti, najbolj čustvenem in idealističnem obdobju njihovega lastnega življenja. Zdaj je to nenadoma naredil njihov mlajši brat, ki ga do zdaj verjetno niti opazili niso. Ta mlajši brat seveda nisem jaz, ta mlajši brat je tista vmesna generacija, za katero sicer ne bom rekel, da je izgubljena, ker je to pač popularna kalimerovska teza sleherne generacije. 

Če je bilo prvo vprašanje ob knjigi namenjeno moji starosti, je bil drugi namig že namenjen temu, da bi morda še bolj rabili knjigo o poosamosvojitvenem pop-rocku. Tako rekoč vsi me zdaj nagovarjajo, naj napišem nadaljevanje. Včasih je lažje pisati o drugih kot o sebi, spet drugič je lažje pisati o sebi kot o drugih. O sebi in svoji generaciji sem posredno mogoče pisal že v svojih treh knjigah o samomoru, mogoče moram torej nadaljevati s pisanjem o drugih. Ampak prav, počasi bom torej začel. Tudi obdobje 1991–2010 bom popisal v prizanesljivem tonu in s kančkom partizanskega domoljubja, toda do vseh stvari ne bom enako navdušen. Še zdaleč ne! V ospredje bodo prišle tudi bolj zamolčane stvari, kot je na primer zgodnji vzpon elektronske didžejske glasbe, nad katerim mnogi vihajo nos, kritičen pa ne bom samo do harmonikarskega popa, ki ga bom v glavnem zaobšel, temveč tudi do sredinska pop-rocka novih generacij, saj je ta izgubil prodornost in pronicljivo poetičnost, ki ju je v osemdesetih strastno in spontano premogel. Nekaj več veljave bom dal zasedbam svoje generacije, ki nikoli niso prerasle v mainstream, ker tega morda niti želele niso, in pa etno-jazz-rock izpeljavam, v katerih se je nadaljevalo nenehno mešanje in sodelovanje glasbenikov, kakršnega smo poznali že v osemdesetih. Potem je tu nekaj izjemnih pop albumov, ki jih čas ne bo tako zlahka prerasel, in seveda ... do danes je obseg slovenske glasbene produkcije tako narasel, da nas je namesto do kvalitativnih prebojev pripeljal do implozije. V medijih je namreč prostora za kakovostne pop-rock izvajalce vse manj in manj; tu mislim predvsem na komercialne radijske postaje in nacionalno televizijo.

Za konec napovedi pisanja knjige, ki me bo predvidoma okupirala za tri do štiri zime in mi bo obenem vzela dragocen čas za pisanje romanov, scenarijev ali snemanje dokumentarcev (vse to bi bilo finančno bolj smiselno), naj vsem skupaj zastavim zelo preprosto vprašanje: ali pisatelji in pisateljice res ne smejo več pisati zgodovinskih ali leposlovnih knjig o drugi svetovni vojni, Kleopatri in Jezusu?