Kaj počne in kaj ima Yan Baray

Čas izolacije oziroma karantene je glasbeno industrijo po eni strani zaustavil, tako rekoč pritisnil minutažno nedoločljivo pavzo, po drugi strani pa je z nje obrisal prah, kot s kakšne stare knjige, ki je predolgo ležala na polici, jo ponovno odprl in prelistal. Zato je pravzaprav težko reči, ali je izdati nov album v teh tednih, mesecih pravzaprav zadetek v polno ali prej brca v temo. Preden se lotimo recenzije pričujočega izdelka, ki je izšel te dni, se zdi neizbežno v uvodu nasloviti tudi tega slona v sobi.  Baray se s trisom z EP-ja uvršča med močne, bolj komercialne domače pop rock vokaliste, kot so Omar Naber, Bojan Cvjetićanin (Joker Out) in Nejc Lombardo. Angleški album What I Do And What I've Got pa je vseeno tudi glasbeno nekoliko drugačen od slovenskega. Veliko bolj se nagiba k zvoku skupin U2 in Coldplay ali, če vzamemo domačo primerjavo, Nude. A tudi angleški izdelek je zelo melodičen, radijski, se pravi s spevnimi refreni, ki so dobro podloženi z učinkovitimi spremljevalnimi vokali, in inštrumentalnimi linijami, ki lepo sedejo v uho.

Da bi bolje razumeli, zakaj je to pomembno, moramo stopiti korak nazaj in ugotoviti, kam so nas v umetnosti pripeljali ukrepi za zajezitev novega koronavirusa. V tem primeru bomo za primer vzeli pop glasbo. Kljub temu da ni nujno, da smo v zadnjih mesecih poslušali več glasbe kot sicer (če predvidevamo, da smo bili obsojeni na domačo sobo in sprehode v parku), ne moremo spregledati, da je bilo možnosti za dolgčas več, torej bi lahko sklepali, da je bilo tudi časa, da se posvetimo poslušanju glasbe, več. Obenem je bilo manj druženja, družabnega življenja, ljubitelj glasbe pa, ko je sam, seveda rad izkoristi čas za poslušanje glasbe. 

Poleg tega statistike kažejo, da se je v času ukrepov zaradi epidemije novega koronavirusa občutno povečal promet na internetu, kjer je poleg novic/medijev, filmov in TV serij najbolj priljubljena glasba, naj bo to na portalu YouTube, drugih streaming platformah na spletu ali pa specializiranih glasbenih mobilnih aplikacijah, kot je Apple Music. Glasba torej iz naših življenj ni izginila, virus je ni pokončal, lahko bi celo rekli, da se je njena prisotnost povečala. Hkrati je res, da je skoraj povsem izginila koncertna produkcija in nič ne kaže, da se kmalu vrne, vsaj ne v obsegu, kot smo ga bili vajeni v »normalnih« obdobjih oziroma v predkoronskem času. 

Glasbenice in glasbeniki so izgubili zajeten vir prihodka, nastopi v živo so se (tokrat brez publike) preselili na računalnike, tablice in telefone. Ustvarjalci so imeli (in ga še imajo) več časa za delo na novih skladbah, tvorjenje svežih projektov in pridobivanje novih poslušalcev. Nepričakovana ovira (v 21. stoletju se pač še nismo znašli v podobni situaciji) je tudi utrujenost in naveličanost ušes, pri čemer imam v mislih predvsem to, da smo bili v prvih tednih karantene navdušeni nad vsem, kar nam je ponujal splet, in smo hlastali po vsebinah, ki bi nas lahko kratkočasile. Zdaj je nastopila faza, ko enostavno pogrešamo sveži zrak, toplo sonce, pomlad cveti, poletje prihaja ... in plejlista, ki se vrti v začaranem krogu, nam gre že pošteno na živce. 

EP v slovenščini, album v angleščini

Je zdaj torej pravi čas za izdajo novega materiala? No, odgovora na to tu žal ne bom mogel ponuditi, to bo v naslednjih mesecih pokazal čas oziroma boste o tem presodili sami, kot je to storil Yan Baray oziroma Jan Baruca, Koprčan, ki je pred kratkim izdal EP v slovenščini in hkrati dolgometražno ploščo v angleščini. 

Glasbenik je izdal album z naslovom What I do and what I've got (Kaj počnem in kaj imam) in  Par idej EP s tremi skladbami Par idej v slovenskem jeziku, ki ga je napovedal singel z videospotom za skladbo Par idej, v katerem ga spoznamo kot marlborovskega kantavtorja z vintage pridihom road filma. Pesem je vokalno močna ter spaja elemente radiu prijaznega popa in akustičnega rocka. Vizualno je izdelek značilnejši (morda nalašč) za neko drugo, že minulo obdobje, enako bi lahko rekli za zvočno podobo. A klasičen radijski zvok se tako in tako (pre)počasi (če sploh) spreminja, zato je od popa, namenjenega domačim radijskim valovom, v glavnem utopično pričakovati, da bo rušil tabuje ali radikalno postavljal nove produkcijske smernice. 

Yan Baray je pozitivist, v glasbi pa, kot pravi sam, išče svež pogled, ki naj bi nam pomagal, da lahko »prebrodimo težke izzive življenja«. Svoje zgodbe oziroma bolečine, iz katere naj bi izhajal, ne razkrije povsem, v besedilih ohranja tako imenovano varnostno razdaljo, s čimer lahko, premišljeno ali ne, dostopa do širšega občinstva. Primorski glasbenik v resnici ni novinec, saj se z glasbo resneje ukvarja že več kot dvajset let, na samostojno glasbeno pot pa se je podal pred slabim desetletjem (leta 2011) s prvencem Visions From Another World (Vizije drugega sveta). Na začetku je predvsem veliko sodeloval kot kitarist in spremljevalni vokalist pri različnih glasbenih skupinah, nato so sledila leta produkcije skladb in albumov za lokalne glasbenike. Tega se je sčasoma naveličal in želja po avtorskem ustvarjanju se je krepila. In to željo si je lahko izpolnil le sam in le tako, da se je enostavno podal na samostojno pot in kantavtorstvo izkusil iz prve roke.

Razlike in podobnosti

Nova glasbena izdelka je njun avtor sam predstavil. Za angleški album What I Do And What I've Got je povedal, da je nastajal več let in da pravzaprav nikoli ni razmišljal o plošči, skladbe je preprosto pisal sproti, skozi dogodke, ki so se mu odvijali pred očmi v vsakdanjem življenju, nato jih je z glasbenimi kolegi ovekovečil v snemalnem studiu. »Ko sem začutil, da se je neko obdobje v mojem življenju končalo in začelo drugo, sem pomislil, da ta skupek idej, čeprav zelo različnih med seboj, združim na en album. Naslov je album dobil po tem, kar delam in kar imam v sebi ... to je glasba,« je dejal Baray. 

Ob tem si je hkrati želel, da bi naredil tudi kakšno pesem v slovenskem jeziku, zato je poleg albuma izdal še EP s tremi skladbami v slovenščini, ki ga je poimenoval po že omenjenem singlu Par idej. Na EP-ju najdemo skladbo Mrak, ki je v kanček sodobnejši preobleki kot naslovna, a vseeno ne odstopa od povprečne domače produkcije. Zaznamuje jo močan kontrast med refrenom in kiticami, pri čemer se giblje med sodobno rockerskim in minimalistično atmosferskim. Tretja pesem na EP-ploščku je Njena pomlad, ki je pravzaprav ustvarjena po podobnem kopitu, a ima sintovsko nadgradnjo v duhu osemdesetih, v drugem delu skladbe pa slišimo zborovski element, ki pesem nekoliko vrže iz tradicionalnih radiu prijaznih okvirov. 

Baray se s trisom z EP-ja uvršča med močne, bolj komercialne domače pop rock vokaliste, kot so Omar Naber, Bojan Cvjetićanin (Joker Out) in Nejc Lombardo. Angleški album What I Do And What I've Got pa je vseeno tudi glasbeno nekoliko drugačen od slovenskega. Veliko bolj se nagiba k zvoku skupin U2 in Coldplay ali, če vzamemo domačo primerjavo, Nude. A tudi angleški izdelek je zelo melodičen, radijski, se pravi s spevnimi refreni, ki so dobro podloženi z učinkovitimi spremljevalnimi vokali, in inštrumentalnimi linijami, ki lepo sedejo v uho. Na tej plošči Baray eksperimentira več kot na domači, dober primer je skladba Ordinary Day, ki je tako vokalno kot glasbeno skorajda queenovska in bi zlahka našla mesto v kakšnem muzikalu ali rock operi. Potem sta tu še »sanremovska« popevka No Boundaries, ki je pravzaprav duet s Karyn, in minimalistična balada There You Are. 

Pri albumu in EP-ju so sodelovali člani Yanove stalne zasedbe: Martin Bratož (klaviature), Teo Korenika (bas kitara) in Luka Jeraša (bobni), pri nekaterih skladbah sta pomagala tudi Mitja Bobič s spremljevalnim vokalom in trobento ter Tomaž Boskin s pozavno. Pri besedilih v slovenskem jeziku je Yanu pomagal Leon Oblak.

Ali bo pokarantensko radijsko občinstvo Barayeve skladbe v slovenščini in angleščini vzelo za svoje, bo pokazalo poletno obdobje, ki je tik pred nami; domačim radijskim urednikom te dni zagotovo manjka sveže domače pop produkcije. Kritiki pa bi si pri prihodnjem izdelku morda želeli več izletov v neznano, izven varnih okvirov in udobja dobro znanega terena, tja, kjer bo poslušalce čakalo kakšno presenečenje več in kakšna predvidljiva nota manj.