Kako praznovati 50 let in – dobiti krila!

V petek je v rodnih Cerkljah na Gorenjskem oddirigiral koncert ob svoji 50-letnici skladatelj, pedagog in zborovodja Damijan Močnik.

Koncert je bil v nekoliko drugačni obliki že izveden oktobra v okviru Vokalnega abonmaja. V prvem delu smo poslušali Zbor slovenske filharmonije s prerezom Močnikovega skladateljskega delovanja. Svojo glasbeno pot je začel prav v Cerkljah, natančneje v cerkvi Marijinega vnebovzetja. Tu je prvič dirigiral zboru in tu so bile izvedene njegove prve zborovske skladbe. Trideset let kasneje njegove skladbe izvajajo zbori po vsem svetu in tudi on sam kot dirigent in skladatelj gostuje širom po svetu.

Skladba Bog, daj, Bog daj, dobro večer spretno povezuje dva belokranjska kresna napeva, ki ju razvija v široke akordne strukture. V prekmurski Vöra bije je Uroš Krek žalostni ljudski napev nadgradil v mojstrovino svojega zborovskega ustvarjanja. V nadaljevanju smo slišali skladbo Libera me – Reši me – Spev proti vojni, ki jo je Močnik napisal ob 70-letnici konca druge svetovne vojne in 100-letnici začetka prve svetovne vojne. V njej so vojne grozote ponazorjene z verzi iz maše za rajne, med latinsko besedilo pa je vpeto izvirno ljudsko dvoglasno istrsko petje s protivojnim sporočilom. Močnika so prevzeli tudi verzi Vena Tauferja. Posebno dramatično je, denimo, uglasbil pesem Kosmi časa, ki je v njem prebudila veliko glasbenih idej.  

Sledile so božično obarvane skladbe. Prva, Svetonočne misli na besedilo Franca Sušnika, je nastala ob rojstvu skladateljevega najmlajšega sina, dve pa sta bili priredbi kamniških ljudskih napevov. Prvi del je sklenila skladba Riba na verze Jožeta Udoviča, kjer se starodavni napev ribe Faronike prepleta z improvizacijo, ritmičnimi vzorci in stopnjevanjem napetosti. 

Zbor Slovenske filharmonije je zvenel čisto v vseh svojih segmentih. Zagotovo je k izjemnemu vtisu pripomogla tudi akustika cerkve ter osebno podoživljanje skladatelja, ki je zbor vodil z zanesljivo roko. Morda samo priporočilo pevcem: izraz obraza je pomemben in pri nekaterih pevcih je ostajal preveč brezizrazen.

V drugem delu se je zboru Slovenske filharmonije pridružil Komorni zbor Megaron, ki ga sestavljajo nekdanji pevci zborov Zavoda sv. Stanislava. Sestav se je povzpel na okrog 90 pevcev, kar je bilo vsekakor potrebno za izvedbo skladb, ki so sledile. Prisluhnili smo zvočno zahtevnima šestnajstglasnima Dvema motetoma Williama Hawleyja na lirični štirivrstičnici starorimskih pesnikov, koncert pa je sklenil petnajst minutni 1. stavek Schnittkejevega Koncerta za zbor. 

V teh dveh skladbah se je pokazala vsa mogočnost velike zasedbe. Že dolgo nisem slišala tako kakovostnega zborovskega koncerta, s tako intenzivnim učinkom na moje počutje. Zelo me je zanimalo tudi, od kod Močniku ideja za izbor programa, saj so tri skladbe drugih skladateljev v celoti delovale »padalsko«, zato sem si drznila pojasnilo poiskati kar pri viru. Damijan Močnik je povedal: »Ko sem izbiral program za koncert, sem hotel svojo glasbo soočiti z glasbo skladateljev, ki jih zelo cenim in mi je njihov zvočni svet blizu ter me nagovarja. Dobro se spominjam nekaterih, bolj kot ne bežnih srečanj z Urošem Krekom; name je naredil velik vtis čisto po človeški plati. Vöra bije je ena njegovih zadnjih skladb in me vedno znova zadene, že če samo pogledam note ... Izvedba Hawleyevih Dveh motetov in 1. stavka Schnittkejevega Koncerta za zbor pa je moj spomin na 2. svetovni simpozij za zborovsko glasbo v Stockholmu leta 1990, ko sem, takrat še kot študent kompozicije na AG v Ljubljani, slišal pravzaprav čisto sveže skladbe, kmalu po nastanku – Dale Warland Singers so izvajali Hawleya, Eric Ericson Kammarkor in Švedski radijski zbor pa 1. stavek Schnittkejevega koncerta. Zame je bil to takrat šok in razodetje hkrati; po eni strani sem komaj dojemal, kaj se pravzaprav dogaja, po drugi strani pa so se mi odprli popolnoma novi svetovi. Dolgo sem čakal na priložnost, da postavim te note na dirigentski pult, in zelo sem vesel, da mi je uspelo. Hawley je zazvenel prvič v Sloveniji, Schnittkeja pa sta tudi prvič pela slovenska zbora pod vodstvom slovenskega dirigenta.«

Zdaj razumem in tudi v moji glavi se je vse ujelo. Nabito polna cerkev je dokazala, da Močnika v lokalnem okolju cenijo, čeprav je ogromno poslušalcev prišlo tudi od daleč, da bi mu čestitalo ob jubileju. Zato je manj razumljivo, da obiski koncertov Vokalnega abonmaja niso vedno tako dobro obiskani. Tovrstni prikazi različnega programskega zborovskega gradiva so namreč že s stališča spoznavanja nove literature nepogrešljivi del študija mladih zborovodij ter kolegov zborovodij in so hkrati izraz podpore skladateljskih kolegov.

Zatorej, vse najboljše, Damijan, prepričana sem, da ti bodo krila dobro služila!