Kako slišati besedilo in glas, čeprav ju v resnici ni

Minilo je nekaj in še nekaj let, potem pa še kar nekaj več. A na koncu smo tudi v Sloveniji dobili prvo avtorsko tango ploščo. A ne takšno, po kateri se bomo lahko vrteli, temveč takšno, ki se bo vrtela sama, mi pa se bomo morda zavrteli ob njenih zvokih. Če vam tango in Slovenija ne gresta ravno skupaj, naj v ta miks dodam še harmoniko. A ne skrbite, ne gre za narodnozabavni tango ali kakršenkoli drug žanrski tutti frutti. Album plesnih ritmov, ki izhajajo iz Buenos Airesa in Montevidea je zakrivil Jure Tori, harmonikar Orlekov. Gibljivim strastem primerno naslovljenega For one touch (Za en dotik) ga je premierno predstavil na Accordion festivalu na Dunaju, pri nas pa ga te dni igra na odru Kina Šiška v Ljubljani.

Tango je priljubljen, tango zasvaja in tango je, nedvomno, tudi modna muha. Kot ples je prepričljiv in vabljiv zaradi svojega prepoznavnega gibanja. Kot (samostoječa) glasba pa je ... (resda za nekoliko bolj poznavalska ušesa) prav tako prepoznaven, a bi ga pri nas, če bi bili preračunljivi, takoj potisnili na manjši oder. Toda včasih je potreben majhen korak, majhen premik, ki nam lahko v trenutku spremeni perspektivo. In ta na videz nepomembna prelomnica utegne biti prav album (in glasbenik), o katerem ravnokar berete.

Za Jureta Torija bi lahko rekli, da je ena bolj izstopajočih harmonik slovenske glasbene scene, če iz te izvzamemo narodnozabavno glasbo. Tori harmonike ne dojema ozko žanrsko, temveč njena zvočna obzorja in potencial širi do meja naslednjega žanra in še čez. Če harmonike prej niste poznali drugače kot po »podalpskih vižah«, ne bi bilo napačno, da ji prav s tangom Jureta Torija daste pravo priložnost. Plošček For One Touch tango sicer prepleta tudi s polko. A ne zgolj z njo. Obenem se spogleduje še z abstraktnejšimi kombinacijami, kot sta punk in swing, slišimo lahko tudi nekaj elementov balkanskih ritmov.

Uvodna skladba Lavender's Fields se začne v slogu minimalističnega nastopa klubskega jazza – kitara in kontrabas …, po nekaj taktih pa se jima pridruži harmonika, ki pričara in zapolni atmosfero. Torijev pristop in igranje sta nasploh zelo atmosferična, impulzivna, čustvena, celo filmska, če hočete. S svojim avtorskim pečatom pravzaprav z zvokom riše zgodbe, ki si jih ni težko vizualizirati. Tako že uvod v ploščo For One Touch napoveduje zelo kinematografsko noto, ki vas ziblje iz enega v drug kader, iz enega v drug vzdih, izdih, poljub ... dotik.

Druga, Habanera del Puerto, je že živahnejša, strastnejša, bolj odrezava. sledeča Rambling Man pa še kanček bolj vesela, nagajivejša. A tiste pike na i plošči ne daje harmonika, temveč violina. Manjkajoči košček, ki z lokom poveže vse niti skupaj. Album obogati z dinamiko in šivalno gradi tako končno melodijo kot tudi ritem. Izjema, kjer lahko zaslišimo glas vokalista, je zgolj v delu skladbe En Blanco, če ne štejemo nekaj tihega občasnega zborovskega prepevanja v ozadju pri sklepni Sanquanero.

Jure pri muziciranju ni sam in ni edino virtuozno ime – v multikulturni zasedbi Tori Tango ga dopolnjujejo violinist Kurt Bauer iz Avstrije, kitarist Ariel Cubria s Kube in kontrabasist Ewald Oberleitner iz Avstrije.

Za en dotik bi lahko bil podlaga za naslednji album Iztoka Mlakarja in bi se povsem naravno zlil z njegovo narečno poezijo. Prav tako bi lahko služil za ozadje in dopolnitev naslednjega filma o Amelié. Je klasika in je pop, je tradicionalna glasba in je jazz. Je tango in tudi nekaj več.

Ponavadi se glasbeni pop klasicisti težko poistovetijo z glasbo, ki nima vokala, ki nima besedila. Ker naj ne bi imela sporočila, ne družbenokritičnega ne osebnoizpovednega. Kritikom, med katerimi jih večina ne igra nobenega inštrumenta, to ni všeč, saj je lažje ocenjevati celotno sliko, če nam ta že sama pove, kakšna je: kako izgleda, kako zveni in koga nagovarja. Naj se sliši še tako pokroviteljsko, a včasih je dovolj že to, da prisluhneš. Je pa res, da je včasih težko prisluhniti nečemu, kar ne zveni, kar ne odmeva. Za vse tiste, ki ste imeli do zdaj s tem težave ali ste imeli do inštrumentalne glasbe v sodobnem času predsodke, je najnovejši Torijev izdelek dober primer, kako slišati besedilo in glas, čeprav ju v resnici ni.

Smo leta 2016 in očitno tako zveni slovenski tango, ki ga je moral domala lastnoročno izumiti (in do neke mere tudi reciklirati) Jure Tori. Si za en ples? Si za en dotik? Sem. Mene je prepričal.