Kamen – kamen, samo kamen, kamen …*

Peterica umetnikov – Ida Hiršenfelder (ali beepblip), Boštjan Perovšek, Bojana Šaljić Podešva, Brane Zorman in Petra Kapš (ali OR poiesis), ki delujejo pod skupnim imenom Jata C, je v avgustovskem večeru v Švicariji za nas pripravila 10-kanalno kompozicijo, ki poustvarja zvočno podobo kamna. Delo bo vključeno v 15-kanalno zvočno inštalacijo, ki jo bodo predstavili novembra v Kinu Šiška in potem še na Ljubljanskem gradu. Nastalo je kot rezultat skupnega raziskovanja umetnikov, ki so sodelovali z znanstveniki, kamen pa je prispevalo podjetje Marmor Hotavlje. Ne glede na navidezno preprostost je skladba precej zahtevna, saj je potrebna dobršna mera koncentracije, da se poglobimo v delo in uspemo razbrati vse drobne zvočne dogodke v njem. Glede na to, da gre za dobro uro trajajočo skladbo, ji je treba slediti ves čas, sicer nam spričo njene rahlosti uidejo posamezne nianse. Namigovanje na vodo oziroma morje je prisotno skoraj ves čas, znotraj tega pa se vrstijo zvočni dogodki, ki nas navajajo na umirjeno spremljanje zvočnega toka, kar deluje kot neke vrste aktivna meditacija.

Kompozicija Kronolit je nastala s povezovanjem članov in članic v živo s povratno zanko med kamnom in človekom. Pritegnil je opis nastajanja kompozicije s terenskim snemanjem zvoka iz kamna, zvok pa je hkrati tudi generiran iz spektralne analize skenov kamnov z modulatorjem zvoka. Obdelane posnetke in baze podatkov so avtorji nato oblikovali v partituro elektroakustične kompozicije za izvajanje v živo in, kot smo lahko prebrali v spremnem besedilu, z digitalno analizo, prevajanjem slike v zvok in meritvami vibracij oblikujejo lastno umetniško interpretacijo snovne zvočnosti litosfere. Ta zanimivi opis nam približa tako metodo dela kot tudi naravo zvokov, in ti so nas nehote spominjali na mešanje organskega in anorganskega (takšno je tudi stališče Ide Hiršenfelder). Dejansko so ti zvoki spominjali na morje kot praosnovo, v kateri se razvija novo zvočno življenje, ali kot je zapisala Ida, kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. To so člani skupine subtilno ponazorili v samem delu, ki zveni zelo umirjeno, kot neke vrste organski premiki oziroma splet organskih in anorganskih zvokov. Poleg občutka, da smo se znašli v vodni sferi, nas je spremljalo tudi prasketanje in pokljanje, neke vrste monolog in hkrati soočanje zvočnih objektov med seboj. To je sčasoma prešlo v bolj pretočno fazo z že omenjeno vodno komponento, v katero so se vključili preostali zvoki. Prehodi in spremembe so se dogajali zelo tekoče in so prehajali drug v drugega brez večjih sprememb, kot homogeni zvočni tok. Bistveni element kompozicije je tudi tišina, ki je spremljevalka tega intimnega zvočnega porajanja s tihimi in nevsiljivimi prehodi. Po svojem ustroju nas delo na neki način spominja na skladbe Eliane Radigue. 

Ne glede na navidezno preprostost je skladba precej zahtevna, saj je potrebna dobršna mera koncentracije, da se poglobimo v delo in uspemo razbrati vse drobne zvočne dogodke v njem. Glede na to, da gre za dobro uro trajajočo skladbo, ji je treba slediti ves čas, sicer nam spričo njene rahlosti uidejo posamezne nianse. Namigovanje na vodo oziroma morje je prisotno skoraj ves čas, znotraj tega pa se vrstijo zvočni dogodki, ki nas navajajo na umirjeno spremljanje zvočnega toka, kar deluje kot neke vrste aktivna meditacija. Radovedni smo, kako bo delo učinkovalo v okviru inštalacije, ki ga bo opredmetila in s tem bolj nedvoumno naznačila izvor zvoka, kot pa je bilo to v primeru izvedbe v Švicariji. Na koncertu v Švicariji smo se verjetno lahko v večji meri prepustili svoji domišljiji, zato bo vsekakor istemu delu zanimivo prisluhniti v 15-kanalni različici v prostorih Kina Šiška. Glede na to, da se nam poleg tega obeta še literarna predstavitev dela, ki jo pripravlja geolog Miloš Bartol, projekt pozdravljamo kot primer iskanja novih zvočnosti in kot izvirno znanstveno ustvarjalno delo.

* Naslov izjaha iz pesmi Alojza Gradnika Komen  iz zbirka Primorski soneti.