Kamplovi navadi: bas in igra

Basist Tadej Kampl, ki se redko izpostavlja s svojim imenom, je lani izdal drugi avtorski album. Habits bi vsebinsko težko označili kot le še eno od njegovih navad, saj prinaša tehtne glasbene misli, h katerim so svoje izkušnje prispevali vsi sodelujoči, tako v Sloveniji kot v svetu cenjeni jazzovski glasbeniki. Mednje štejemo pianista Marka Črnčca in saksofonista Igorja Lumperta, ki sta tesno povezana z New Yorkom, kjer delno ali stalno živita, pa bobnarja Jonathana Barberja ter v dveh izmed sedmih skladb še gostujočega solista, trobentača Josha Evansa. Tadej Kampl, tudi v tem sestavku doslej neimenovani vodja projekta, je izredno cenjen in iskan tako med glasbenimi kolegi kot stroko, vendar ga po avtorskih projektih poznajo le najbolj poučeni poslušalci. Doslej je sodeloval v celi paleti kakovostnih žanrsko raznolikih projektov, za katerimi stojijo imena, kot so Archie Shepp, Reggie Workman, Arsen Dedić in Gibonni pa kultna zasedba Patetico in skupina Papir, katere del je bila tudi Ana Bezjak, ki jo srečamo v sklepni skladbi Summer Paradise. Podobno vlogo lahko pripišemo tako rekoč vseprisotnim ponavljajočim se sekvencam, katerih namen je povezovanje solističnih vložkov z osnovno temo oziroma stopnjevanje napetosti. Govor je seveda o dokaj energičnih partih, nasploh značilnih za basistove glasbene navade, v katerih prevladuje izmenjevanje izčiščenih tem s kompleksnejšimi ritmičnimi formacijami.

Slednjo je sicer izvedla druga postava, poleg Bezjakove še Igor Bezget (kitara), Dejan Berden (klavir) in Mihail Perushev (bobni), kar že samo po sebi nakazuje odstopanje od celote, posnete v newyorškem Brooklynu. Njena osnovna značilnost je mehkoba, kot jo zaslišimo v edini baladni kompoziciji Kaja, v kateri solistično vlogo prevzame saksofon, medtem ko ga ritmična sekcija subtilno spremlja in mestoma obarva posamezne elemente. Ob tem sta v prvi v enaki meri prepoznavna vokal Bezjakove in spogledovanje s popularnejšimi žanri, kar vodi v dominacijo vokala ter odsotnost pihala in trobila. Zvočni prostor polni kitara, ki je v svoji vlogi izrazita, ne pa tudi izstopajoča, saj le atmosferično barva ozadje. To bi težko trdili za bas, saj pogosto prevzame vodilno vlogo, tako na primer v omenjeni skladbi Summer Paradise kot v Romantic Schwass ali Negotiation. Obe kažeta na Kamplov melodično in ritmično izklesani prispevek. Kot avtor in inštrumentalist se zgleduje po različnih tradicijah, prednjačijo pa vplivi popa, swinga, balkanskih ritmov, afrobeata in funka, ta je še posebno izrazit v omenjeni Romantic Schwass, a tudi v Veni Vidi Vici. V obeh gostuje Evans, ki v nazadnje omenjeni vseskozi ostaja v tesnem sozvočju s saksofonom. Inštrumenta se razdvojita le za potrebe improvizacijskih solističnih vložkov, zaradi katerih se zdi, kot da glasbenika v svojem tesnem sobivanju drug drugega izzivata.

Podobno vlogo lahko pripišemo tako rekoč vseprisotnim ponavljajočim se sekvencam, katerih namen je povezovanje solističnih vložkov z osnovno temo oziroma stopnjevanje napetosti. Govor je seveda o dokaj energičnih partih, nasploh značilnih za basistove glasbene navade, v katerih prevladuje izmenjevanje izčiščenih tem s kompleksnejšimi ritmičnimi formacijami. Primer slednjega najdemo v skladbah Drawbridge in Slasherbalis, kjer se Lumpert kot osrednji solist iz improvizacijskih vložkov vrača k preprosti melodiki osnovne teme, dopolnjeni s strani Črnčca, glasbeniki pa, kot nasploh v okviru kompozicij s Habitsa, skozi soigro ustvarjajo slogovno raznoliko glasbo, ki meji na sodobne produkcijske trende in klasično naravnano zasnovo. Osrednja tendenca pa vedno ostaja vzpostavitev interakcije sodelujočih. Ti si zvočno besedo medsebojno kolegialno podajajo, in četudi ob več priložnostih prevladuje prispevek enega od obeh solistov (Lumpert, Evans), je še kako prisotno zavedanje, da je končni izdelek rezultat vseh.