Kantfest v šestnajsti prestavi, ali Ženske prihajajo

Letos je Kantfest, mednarodni festival kantavtorskega ustvarjanja, ki se je iz matičnih Ruš v teh letih širil po Sloveniji in izven meja (Bosna in Hercegovina, Srbija itd.) ter hkrati ves čas odpiral vrata mnogim domačim in tujim ustvarjalkam in ustvarjalcem, dopolnil šestnajst let. Njegov spiritus agens, Peter Andrej, je v vseh teh letih s pomočjo somišljenic in somišljenikov, predvsem pa s svojo entuziastično »samohodniško« trmo uspel iz malega mesteca z zamrlo industrijsko-delavsko preteklostjo na obronkih Pohorja z minimalno podporo lokalnih in državnih institucij napraviti prestolnico domačega kantavtorstva. V Ruše tako vsaj enkrat letno gravitirajo kantavtorske sile od blizu in daleč. Eni zato, da bi se preizkusili v tekmovalnem delu festivala, drugi zato, da preverjajo mlade upe (ali »konkurenco«), tretji zgolj iz radovednosti. Dvorana Kulturnega doma je zadnja leta napolnjena od zadnjega kotička. In kar je verjetno najvažnejše, festival so sprejeli tudi domačini, ki predstavljajo jedro festivalske publike. Letos je Kantfest potekal tako v Rušah (petkov tekmovalni del) kot v Mariboru (sobotni revialni del, na katerem so se v klubu KGB predstavili Jani Kovačič & Ana Pupedan z Besnimi pesmimi, Bojan Sedmak ter vse nagrajene "kante"). Festival so medijsko pokrivali Radio Maribor, Prvi program Radia Slovenija ter častnik Večer, ki mu je namenil kar štiri strani.

Tokratni Kantfest je jasno pokazal, da je prihodnost kantavtorstva ženskega spola. Val kvalitetnih, stilsko prepoznavnih, osebnostno, generacijsko in žanrsko raznolikih ter zanimivih kantavtoric, ki ga zadnja leta opažamo v regiji (Srbija, BiH, Hrvaška), zdaj pljuska tudi v naše kraje. Pripravlja se nevihta, ki bo spremenila razmerja moči.

Letos je Kantfest s Kantavtorskimi ambasadami prvič sodeloval z lokalno osnovno in srednjo šolo. Sama sem skupaj s Petrom Andrejem na festivalsko jutro obiskala učence in učenke Osnovne šole Janka Glazerja ter dijake in dijakinje Gimnazije in srednje kemijske šole Ruše. Z njimi sva izvedla kratki delavnici songwritinga. V pičli šolski uri nam je s skupnimi močmi uspelo napisati vsaj kitico in refren. Osnovnošolci/ke in srednješolci/ke so pokazali veliko zanimanja in kreativnih sposobnosti, ki bi jih bilo v bodoče nujno negovati in spodbujati. Ne zgolj zato, ker predstavljajo naslednjo generacijo kantavtorjev in kantavtoric (in seveda publike), ampak tudi zato, ker je za nekdanje industrijsko mesto z dobrimi 4000 prebivalci, ki v posttranzicijskem času išče svojo prepoznavnost, razvoj kulture in umetniških (ne le športnih!) dejavnosti izjemno pomemben identitetni gradnik. Primerov dobre prakse podobnih projektov, ki so vzniknili v malih evropskih mestih, je vse polno. Upam, da bo novi župan (ali županja) končno sprevidel/a in primerno podprl/a potencial, ki ga za Ruše in celotno regijo prinaša Kantfest.

Želim si, da bi šole songwritinga z učenci/kami, dijaki/njami postale del festivalskega dogajanja z javno predstavitvijo na odru kulturnega doma ter druženjem z glasbeniki/cami, ki nastopijo ali prisostvujejo koncertom. In da ne bi ostalo le pri Rušah. Ministrstvo za šolstvo in šport bi v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo in lokalnimi institucijami moralo financirati tovrstne umetniške programe in delavnice za mlade, predvsem v manjših krajih in mestih, kjer mladi običajno nimajo veliko priložnosti za umetniško udejstvovanje in ustvarjanje. Tako se rodita kantavtor in kantavtorica. Tako se ustvarja publika. Mentorjev in mentoric za takšne projekte nam ne manjka.

V tekmovalnem delu se je letos predstavilo pet kantavtorjev in štiri kantavtorice, od tega trije iz tujine (Hrvaška, BiH, Poljska/Španija), ki jih je žirija (Teja Klobčar, Jani Kovačič, Adi Smolar, Jure Potokar, Urška Čop Šmajgert) predhodno izbrala izmed več kot dva ducata prijavljenih. 

Medtem ko so se moški predstavniki lotevali klasičnih romantičnih (Anže Palka), pivskih in vsakdanje eksistencialnih (Moonshine Alko, Peter Kek), ljubezenskih ter filozofskih (Dan Zelisko, Dinko Hrabrić) tematik, v katerih so mnogokrat prednjačile obrabljene rime in predvidljiva struktura, so ženske pokazale več glasbenih in besedilopisnih spretnosti. To velja predvsem za suverena nastopa z inovativnimi aranžmajskimi ter tekstnimi pristopi Anite Šunjić iz Mostarja (kitara) ter Sandre Erpe (kitara in klavir), ki sta zasluženo odnesli srebrno in zlato kanto, Anita pa še nagrado Vox populi (ali glas ljudstva), za katero glasuje občinstvo. Najmlajša predstavnica, komaj osemnajstletna Sara Reneja Centrih, je ob klavirju razpirala svoje najstniško obarvane, a vseeno dokaj zrele ljubezenske tekste, kar je bilo dovolj, da smo začutili potencial, ki ga lahko razvije v prihodnjih letih. 

Malo, čisto malo je manjkalo, da bi leta 2018, po šestnajstih letih, na Kantfestu slavile same ženske. Priznam, da sem na to na tiho upala tudi sama (in z mano še precej drugih obiskovalcev in predvsem obiskovalk). A je žirija odločila drugače. Bronasta kanta je pripadala Dinku Hrabriću in se tako za las izmuznila Nataši Vester Tergeslav, ki je s pomočjo vokalnega looperja in klaviatur ter zapomnljivim, šansonjersko-rokerskim glasom izpovedala svojo najglobljo travmo (mimogrede, vokalne spretnosti vseh predstavnic so bile na zavidljivi ravni). Natašin songwriting morda ni bil besedilno tako skrbno dodelan in potenten kot, denimo, Sandrin ali Anitin, a že pogum za izrekanje neizrekljivega je bil dovolj, da bi si zaslužila eno od srebrno pobarvanih kant. 

Tokratni Kantfest je jasno pokazal, da je prihodnost kantavtorstva ženskega spola. Val kvalitetnih, stilsko prepoznavnih, osebnostno, generacijsko in žanrsko raznolikih ter zanimivih kantavtoric, ki ga zadnja leta opažamo v regiji (Srbija, BiH, Hrvaška), zdaj pljuska tudi v naše kraje. Pripravlja se nevihta, ki bo spremenila razmerja moči. Napovedal jo je tudi letošnji »ruški orakelj«. Pa še nekaj postaja vse očitnejše, kljub vse boljšemu glasbenemu (in aranžerskemu) znanju, ki ga izkazuje vse več tekmujočih, besedilopisje še vedno šepa. Občutek za jezik, za njegove narativne, prozodične, fonetične, metrične potenciale in bogastvo ostaja z redkimi izjemami precej bolj skop, predvidljiv in medel. Smisel za strukturiranje zgodbe in jezika je namreč vedno bil in ostaja temelj ustvarjanja samospevcev in samospevk. 

Zato upam, da so vsi nastopajoči, vse nastopajoče ter ostali, ki pišejo pesmi, pozorno prisluhnili Svetlani Makarovič, osrednji gostji letošnje Kantfest edicije, ki je s spremljevalnim triom (Blaž Celarec – perkusije, Nino de Gleria – bas, Joži Šalej – klavir) priredila kratek, a izpovedno in politično močan performans. Svetlana ni le izvrstna pripovedovalka in šansonjerka, ampak ženska, s katero je rima na »Vi«. Da bi se le katera prisesala komu za vrat in za zmeraj pojedla klišejsko dolgočasje.