Kantri in folk dišave s Koroške

Koroški folk trio z esperantskim imenom Hedera Vento (Bršljanov veter) sestavljajo trije glasbeniki: violistka Mojca Kamnik, violinistka Urša Lorber in kitarist Aljaž Lipuš. V svojih lokalnih ambientih delujejo že kakšnih deset let, kar seveda ni slabo, da ne bo nesporazuma, tako si namreč v najbolj pristnem stiku s poslušalci. Lani decembra pa je izšel njihov digitalni album Korenine so, ki ga zainteresirani lahko pretočijo z Bandcampa – in s tem dejanjem so stopili v vseslovenski glasbeni prostor. Glasbeniki zelo kultivirano obdelujejo posamezne folk štiklce, ki jih njihovo okolje brez težav prepozna kot svoje, čeprav so več kot očitno predelani v sodobno zvočno koreografijo, s katero nagovarjajo sodobnike in celo zanamce. Ni tistega surovega pristopa, ki je krasil ljudskega pevca in izvajalca, kjer mu je (sorodno z jazzovsko glasbo) bolj šlo za izpoved in izraznost kot za »akademsko« perfekcijo in snobizem artizma. Izvajalci v Hedera Vento so to etnično dilemo preprosto preskočili in svoj material prečistili do zavidljive jasnosti in točnosti.

Ljudska poetika, tako besedilna kot glasbena, izhaja iz vsakdanjosti, iz srčike življenja. Življenje se namreč odvija predvsem izven dometa želja in sanj ljudi; življenje pač rado teče po vnaprej usojenih kanalih, ki jih preprosti človek vzame v zakup, se jim vsaj delno podredi in živi v vseh odtenkih duše kot radostno, žalostno, sprašujoče, jezno ali zvedavo bitje. Za kaj več kot občasni vpogled vase in navzven ljudski bard nima priložnosti, preprosto ne utegne, nima moči, ko se trudi preživeti in opravlja svoje sprotne rabote, ki mu sploh omogočajo obstoj. Občasno pa si vseeno da duška in, če je le mogoče pritajeno in brez silnih pretenzij po spoznanju največjih resnic, išče odgovore znotraj svojega dvorišča, na konkretnih tleh, v objemu in zavetju svojih korenin. Najraje le opisuje in manj komentira.

Taka je narava vsakršne ljudske poetike. Na besedilni ravni ne sega čez meje splošnosti, v glasbenem smislu pa se oklepa preproste melodike in harmonij, ki so najbolj priljudne in običajne v času nastanka. Drznem si sklepati, da iz teh postavk izhaja tudi omenjeni album. Glasbeniki zelo kultivirano obdelujejo posamezne folk štiklce, ki jih njihovo okolje brez težav prepozna kot svoje, čeprav so več kot očitno predelani v sodobno zvočno koreografijo, s katero nagovarjajo sodobnike in celo zanamce. Ni tistega surovega pristopa, ki je krasil ljudskega pevca in izvajalca, kjer mu je (sorodno z jazzovsko glasbo) bolj šlo za izpoved in izraznost kot za »akademsko« perfekcijo in snobizem artizma. Izvajalci v Hedera Vento so to etnično dilemo preprosto preskočili in svoj material prečistili do zavidljive jasnosti in točnosti. Seveda se tu zopet odpre vprašanje, kako interpretirati ljudsko zapuščino: jo predelati v moderne standarde ali jo ohranjati v izvirni podobi. Dilema je seveda navidezna in nepomembna, glasba je pač umetnost, ki se z lahkoto in z velikimi ambicijami vedno znova spreminja in posodablja. Omenjena skupina se je oprijela tega frajgajstovskega pristopa in se predala skušnjavi, da v njenih pesmih zaživijo muzične tendence z vseh vetrov. Tako brez sramu zazvenijo v duhu kantrija ali popfolka, da niti ne pomislimo na pasuse, kjer vse skupaj presega meje ljudskosti in se prepusti umetelnemu muziciranju (tak primer je skladba Sinička). No, zlati harmonski tris tonike, dominante in subdominante v vsakem primeru kljub preskokom v različne smeri še vedno prevladuje.

Na CD-ju je osem enot, pet glasbenih in tri recitacijske. Vse skupaj je bolj mini CD, a ima nekaj nadvse duhovitih vrhuncev. Eden najbolj veselih in zabavnih trenutkov je recitacija Cajt je za šolo, v nadaljevanju pa nedvomno hit s te plošče, Tadle za izarom. Inštrumentalno in vokalno izredno domišljena stvaritev, brez ostanka vezana na ljudsko poetiko, zvočno zgrajena v izjemno lepih harmoničnih poudarkih, sploh pa je zvok malo kantri in malo domač, nekako v spregi z oznako world music.

Pred nami je torej izdelek, ki črpa iz konkretne zemlje in se dviguje v medgalaktično orbito muzike vobče. Glasbenikom bo ta prvenec dobra oporna točna za nadaljnjo razrast njihovega bršljanovega vetra. Ne pozabimo, bršljan ima po ljudskem verovanju čarovno moč oživljanja, obujanja življenja in s tem nesmrtnosti ... Hedera Vento očitno stremi v to smer, vsaj kar se tiče oživljanja in ohranjanja ljudske zapuščine iz svojega okolja.