Karavana odličnosti

Kljub negotovemu in sila neugodnemu obdobju za koncertno glasbeno ustvarjalnost je ekipi Radio Študent uspelo zabeležiti enaindvajseti po vrsti Klubski maraton, ki niti za terco ne zaostaja za prejšnjimi izdajami. Dokaz je poleg klubske koncertne karavane kompilacijski album KM 21, kjer so zbrani finalisti letošnjega maratona. Kot vselej doslej ostaja temeljno vodilo Klubskega maratona izpostavljanje še neuveljavljenih slovenskih glasbenih imen, ki si s pronicljivo, izvirno in neomajno glasbo zaslužijo širšo pozornost. Radio Študent ni le odskočna deska, temveč večnamenski trampolin, ki maratonskim finalistom omogoča tisti prvi, koncertno klubski naskok na domačo sceno. Kompilacija ni le osebna izkaznica za lažjo navigacijo po radijskih valovih, temveč relikt časa, v katerem so skladbe nastale, in odsev tistega, o čem so pričevale. Poglejmo torej, kdo so letošnji klubski pričevalci. Kljub negotovemu in sila neugodnemu obdobju za koncertno glasbeno ustvarjalnost je ekipi Radia Študent uspelo zabeležiti enaindvajseti po vrsti Klubski maraton, ki niti za terco ne zaostaja za prejšnjimi izdajami. Kompilacija ni le osebna izkaznica za lažjo navigacijo po radijskih valovih, temveč relikt časa, v katerem so skladbe nastale, in odsev tistega, o čem so pričevale.

Štajerski trio birds of unknown nas zaziba v višave nad dimniki in strehami hiš. Ta prelet poganjajo kitara, saksofon in prelestni vokal, ki z intuitivnim barvnim odtenkom odstira oblake in blaži viharje. Zato ne preseneča, da se trio sprašuje, Why so fast?, ko je še toliko Places, kjer se lahko za nekaj časa ustavimo in letimo z neznanimi ptiči. Long Dumb Voices nas z dvojčkom Baby Blue II in The Rise and Fall of Ziggy Starbucks popeljejo v zavetje kitarskega neodvisnega zvoka, ki ubira samosvojo pot v arhipelagu indie rocka. Spevni, sanjavi in predvsem inteligentno šaljivi so, tudi takrat, ko nam pripovedujejo zgodbe slehernega vsakdana in lahkih noči. Koroški surferji Matthias von Stumberger und seine Jugend v najboljši maniri trdoživega punk rocka (Keep on losing, Five year plan) razgibavajo naša ušesa. So složno uigrani in ravno prav umazano hrupni, da poženejo kri po žilah, ko se znajdemo na zaprašeni cesti, ki pelje daleč stran. Ljubljanski postpunkovski duet Cogito ergo Sex nas nostalgično spomni na osemdeseta leta, ko se je v vrtincu eksperimentalnih punkovskih rudimentov ustvaril novi val. Da je val z vsako naslednjo glasbeno dekado in stoletjem še vedno nov, pa še kako dokazujeta skladbi Ritual in Nichts kann sein. Minimalistično, a zelo ekspresionistično. Vokalno inštrumentalna skupina Opran možgan za razliko od svojega imena zbere naše možgane. Škofjeloški hardcorovski pasijon je brutalno zgoščen (Črn ps) in energijsko obsežen (Ketne), da predrami vsako uho, vajeno ali tudi ne tovrstne hrupne kitarske dinamike. Zasavski trap project xm1 se ne zmeni za zakonitosti in konvencije (t)rapa in nas samozavestno ter lirično krepostno zvabi v svoj svet, prepoln simbolike in besedne metafizike. V Veneri sveti kot zvezde, ki v hladnih srcih puščajo rane, da bi se te v skladbi Ti moja zacelile skozi hvalnico iskrene in odkritosrčne ljubezni. 

Če letošnjih maratoncev niste uspeli ujeti na klubski turneji, je album KM 21 odlična popotnica do naslednjega koncertnega snidenja.