Karma, ki ni koma

Pustimo preteklost. Skupina Karmakoma se z novim albumom Salsa Sentimentum kalibrira v območju domačinskega in tujerodnega raziskovanja mejnih možnosti med pankoidno vizijo analognega in elektronskega. Celotna misija se seveda naslanja zlasti na analogijo sentimentalne salse ali čuječega punk salta, ki se v razpletanju novega albuma s kitarami drgne ob elektroniko. A tisto, kar v tem primeru impresionira, je dejstvo, da ta le bežna ali pa tako dovzetna simbioza zvočnosti vpliva predvsem na poslušalsko razumevanje preteklosti in prihodnosti. Kajti zasedba Karmakoma sodi v tisti slovenski ešalon ustvarjalnosti, ki je pred desetletjem naplavil celo generacijo skupin, ki so iskale svoj prostor v etru, drzno in odločno sekajoč med že omenjenimi kitarami in elektroniko. Celotna misija se seveda naslanja zlasti na analogijo sentimentalne salse ali čuječega punk salta, ki se v razpletanju novega albuma s kitarami drgne ob elektroniko. A tisto, kar v tem primeru impresionira, je dejstvo, da ta le bežna ali pa tako dovzetna simbioza zvočnosti vpliva predvsem na poslušalsko razumevanje preteklosti in prihodnosti.

Zatorej je tukaj skladba Bitje, ki udejanja celotno breztežnost tovrstnega ustvarjanja na meji med pankoidno miselnostjo in paragrafi elektronskih odtenkov. Nabrito in dovolj poučno, da svari pred ekranizirano sedanjostjo in puščobno prihodnostjo. Toda vrnimo se k pričetku, k skladbi Celofan, ki se ji zmaličeno poklanjamo zaradi ultimativnih verzov »nismo vsi za vse, nismo vsi trdno na tleh«. Če se navežemo nanje, se pripeljemo do skladbe Andromeda, ki manično stopnjuje naše seznanjanje s sedanjostjo, v kateri se še kako prepoznamo skozi besedila; »mar je sreča slajša od strasti, mar naj izgori?« Kdo naj zgori? Karmakoma nam skozi retro tuširanje sintetičnega punk bluesa nastavlja zrcalo, v katerem posebej odmevajo zacementirani verzi »slabo slišim, dobro čutim, jezno vidim / dobro čutim / čutim«. In že smo v vrtincu skladbe Loret de Mar, kjer se krešejo zvočni meridiani ritmične potence in potentnega (ne)smisla in kjer v Karmakoma pravijo, da je tudi pri odraslih inteligenca zelo redka. Ne vem, ali gre za prispodobo časa ali občutek nečesa, kar nam v današnji eksekuciji miru in dobrohotnosti zlonamerno zarezuje v intelektualno (po)doživljanje ljubezni in empatije. Temu metastanju sledi skladba Nazaj v normalo, kjer se ne glede na našo dovzetnost za bobnarski intro znajdemo v evforiji normalnosti, ki nas popelje v elektrificirano poskočnico tistih frekvenc, kjer, želeli ali ne, domuje Karmkoma pečat kot tisto, kar odreja zvočno-lirični izraz te zasedbe. Izraz, ki ga ni določil čas, ki so si ga v skupini sami določili. 

Za zaključek je pravšnji dokaz tega Žarjenje, ko se spomnimo »junaških sanj«, v katerih se Karmakoma ozira na razmejitev med komercialnim in samosvojim slogom. V Karmakomi so vsekakor samosvoji!