Kdor nosi težo nasilja

Red Moon je zlovešč projekt sodelovanja Jaka Bergerja – Brgsa in Luka Bevka – Umdhlebija, dvojca, ki je diskografsko pa tudi koncertno dejaven od leta 2016. V tem času je nanizal dve dolgi plošči ter nekaj krajših digitalnih izdaj, ki so bile pretežno namenjene promociji in zbiranju podpore pred izidom celih albumov. Lani je izšla tudi plošča Cosmic Collapse v kombinirani zasedbi z ameriškim dvojcem Rare Form. Vse te plošče so izšle v samozaložbah oziroma v sodelovanju malih založb, katere vodijo glasbeniki, ki so močno angažirani na sceni. Brgs vodi svoje Zvočne prepihe, Bevk deluje s Štrigon Records, ob priložnosti sodelovanja z Rare Form pa se je priključila še izpostava kuratorske platforme Wishful Thinking AR, ki jo vodi dvojec Rare Form. Na obeh straneh kasete so torej ritmične zanke, dve v relativno počasnem tempu nekaj nad sto udarcev na minuto ter ena hitrejša, bližja tehnoidni elektroniki. Razporejene so tako, da je dobrih štirinajst minut glasbe dovolj dinamičnih, da izdaja v svoji žanrski nedorečenosti ne deluje monotono ali brez smeri. K zvočni zgodbi pozitivno prispeva periferna slutnja hrupnega trušča iz okolja Red Moon, potencial, ki tli na mejah prisotnega kot korona ritmične spirale. Seveda se takšen vtis ustvarja ob soočenju obeh ustvarjalcev in kontrastne rabe specifik njunih inštrumentov. 

Nova kratka digitalna oziroma kasetna izdaja dvojca Red Moon z naslovom Lunar Mirrors se do neke mere odmika od smeri ustaljenega formata pretežno dronovskih improvizacij v hrupnih sintovskih in blackmetalskih modusih, ki so doslej že večkrat zaznamovali sodelovanje Brgsa in Umdhlebija. Razlogov za ovinek je več, med njimi dejstvo, da je material za Lunar Mirrors nastajal z mislijo na nastop v živem spletnem prenosu iz Pritličja. Prilagojen je pogojem takega nastopa, nekoliko bolj ritmičen, elektro je, predvsem pa tišji, verjetno tako v fizičnem kot simbolnem, morda pa tudi političnem smislu. Do nastopa v Pritličju zaradi spleta okoliščin ni prišlo, a da vloženi napor in riziko ne bi šla vnemar, je material, pripravljen za koncert, pristal na višku dvajsetih 15-minutnih kaset iz Bevkove zaloge, zgoščen v tri grobe kompozicijske motive.

Ta odmik od rednega formata Red Moon na Lunar Mirrors pomeni, da se je izgubilo nekaj značilnega karakterja, predvsem pa so izraziteje prisotni vplivi iz drugih projektov obeh ustvarjalcev, morda najočitneje Brgsovega DUF – Designated Ugly Friend / Dead Underground Future iz preteklega leta oziroma njegovega dela z modularnim sintetizatorjem v smeri čistih elektronsko generiranih ritmičnih motivov, seveda pa se čutijo tudi vplivi Umdhlebijevih ambicij z različnih solističnih plošč. Na obeh straneh kasete so torej ritmične zanke, dve v relativno počasnem tempu nekaj nad sto udarcev na minuto ter ena hitrejša, bližja tehnoidni elektroniki. Razporejene so tako, da je dobrih štirinajst minut glasbe dovolj dinamičnih, da izdaja v svoji žanrski nedorečenosti ne deluje monotono ali brez smeri. K zvočni zgodbi pozitivno prispeva periferna slutnja hrupnega trušča iz okolja Red Moon, potencial, ki tli na mejah prisotnega kot korona ritmične spirale. Seveda se takšen vtis ustvarja ob soočenju obeh ustvarjalcev in kontrastne rabe specifik njunih inštrumentov. Brgsove modularne mreže najbolj prispevajo k poskočnosti struktur, Umdhlebi pa s sinti in efekti prešije več stabilnih timbralnih ploskev in pulzov. Vrhunec kasete je na B strani, kjer dvojec razvije le en motiv, ne dveh, kakor na A strani. Vsekakor je daljši format ne glede na ritmično strukturiranost primernejši za počasni razvoj, značilen za skupno delo Brgsa in Umdhlebija. Prva polovica kasete torej predstavi dva bežnejša, kontrastna vtisa, prvega počasnejšega, bolj bitovskega in drugega bolj propulzivnega, arpegiiranega. Na drugi strani pa z daljšim razponom ustvarjalca združita obe plati prve polovice kasete in v znova počasnejši tempo vpneta vztrajen tehnoidni pulz, torej več stalnosti in manj bezljanja.

Izdaja Lunar Mirrors, ki z naslovom namiguje na refleksivno funkcijo posnetkov v odnosu do izvirne priprave materiala za koncertni nastop, razvijajoče se kose uspešno naniza v zgodbo, ki razprostira tako motive same, kot jih po korakih tudi modulira v pripoved in jih dinamično stopnjuje, kar je ključno za to, da takšne elektronske glasbene gradnje funkcionirajo. Elementarnost, ki zaznamuje zvočno okolje te izdaje, izpričuje nič drugega kot hrupno držo v opoziciji. To je osnova dvojca Red Moon, kričeče, piskajoče, grdo in nasilno sodelovanje dveh ustvarjalcev, ki tukaj z dvignjenima glavama nastopata pod Umdhlebijevim praporom nasilja proti vsem oblikam avtoritete. Njegov poziv »the terrorist of today are the heroes of tommorow« moramo tako brati z zavestjo o tem, koliko nenasilja, miru in zavestne etike potiska tak sistemski boj. Koliko pobudništva, akcije, družbenega delovanja, aktivacije premore ekipa Bevka in Bergerja. Hrup je protest, ne umetnost, pravi Red Moon ter nosi težo svoje odločitve. Dvojec bo zopet glasen, vrnil se bo v svoj dronovski habitat.