Keltski ples na slovenski les

Viže so točno to, kar pravijo, da so: viže. Tretji album zasedbe Noreia, ki se predstavlja s sloganom »keltsko vzdušje iz slovenskih gozdov« (celtic moods from slovenian woods), prinaša preudarno, čutno in skrbno premišljeno spojitev keltskega vzora z lastnim, avtohtonim izročilom. Noreia z Vižami dokazuje, nemara bolj sebi kot poslušalcem, kako univerzalna je lahko ljudska glasba. Celo Zrejlo je žito, molovska prekmurska ravnica, ki na prvo žogo ne bi mogla biti dlje od stereotipno poskočne, durovsko živahne keltske glasbe, se zlije v čustveno doživet preplet. Noreia je šla po svetu, da bi (še bolje) spoznala svoj dom in svoje ljudi. Na kar najnaravnejši način je želela povezati oba svetova. Kar ji je kar lepo uspelo. Viže so keltski ples na slovenski les. 

Noreia je kreativno in zagnano popotovala skozi irsko, bretonsko, galicijsko, škotsko ljudsko izročilo, da bi na koncu »odkrila«, kar je bilo ves čas ne samo pred njo, ampak v njej sami. Viže se domačnosti in »materinskosti« lotijo na svež in nesramežljiv način. 

»Vse ljudi povezujejo isti strahovi, hrepenenja, soočanja z izgubami in težkimi življenjskimi preizkušnjami, navdušujeta pa nas narava in ljubezen,« je nedavno povedala članica skupine Ana Novak za Dnevnikovo prilogo Pilot. Ker so se glasbeniki znašli na naslovnici, se je med drugim v dolgem pogovoru strinjala s prevladujočim mnenjem, da je v irski glasbi veliko pivskih komadov oziroma da prav ti spravijo skupaj več ljudi. Happy Ol' McWeasel, mariborski spoj keltskega punk rocka, je, recimo, takšen primer. No, Noreia v skladu z etno pop tradicijo, ki ji (ne)zavedno pripada, zavije drugam, ampak njena glasba ni na Vižah prav nič manj živahna ali žejna. Nasloni se tudi na plesne reele in jige. Oziroma če sklepamo po skladbi Chicken Star, dobro staro kolo, ki vsake toliko pokuka v presečni množici obeh izrazov. 

Viže so viže, ker prinašajo zvok še naprej zagnano navihane, a še bolj naštudirano uigrane skupine. Morda je to razlog, da je izdelek uspel bolje, kot so glasbeniki pričakovali, sodeč po izjavi Novakove. Vsekakor pa tudi zato, ker se dvesto koncertov v zadnjih treh letih pozna. Zelo. Zdaj petčlanska zasedba, ki se še vedno (samo)opisuje kot zasedba mladih izkušenih glasbenikov, se je v preteklosti že spogledovala tudi z avtorsko glasbo, kar ji je zgolj in samo koristilo. Dokaz je sporočilna, presežna, udarna Balada o mrtvecu. 

Noreia – ime izhaja iz izgubljene starodavne prestolnice v noriškem kraljestvu, zadnjem keltskem kraljestvu, ki je segalo celo na slovensko ozemlje – je po svoji primarni strukturi nadaljevanje močne in aktualne etno pop tradicije na Slovenskem, v kateri se znajdejo Katalena, Brina, Edna in tako naprej. Kar zasedbo ločuje od omenjenih in jo dela svojevrstno, je njena zasidranost v irskih, škotskih, bretonskih vodah; in od tod se je zdaj obrnila k lastnim koreninam ter našla izrazno posebnost v svojski izraznosti. 

Najnazorneje se to pokaže v uvodni slovenski tradicionalni in tradicionalno obdelani San se šetao, ki jo Noreia na novo, skoraj filmsko obdela ter z dudami, piščalmi, flavto in klavirjem (Anej Ivanuša, Robert Bone) ponudi silovito čustven nagovor. Slow air na prekmurskih ravnicah. Sledi prav tako skoraj pričakovano filmsko poskočna in koncertna Mafrina & Muiñeira, zaradi česar je nato Pastirče dramaturški presek ter preskok iz predvidljivih okvirov, preveden na rodno grudo. Prav tukaj se prvič predstavi gostujoči Tola Custy, »fidler« svetovnega razreda, a še večji pečat pristavi(jo) vokal(i). 

Ključni izziv albuma Viže, če se ga postavi v širši (etno pop) kontekst, je prav njegov vokalni del. Če je Pastirče neobhodno odpet v materinščini, s katero ima Noreia prepoznavno, kvalitetno in učinkovito vizitko slovenskega glasbenega izročila na tujem, je v angleščino prevedena Le kdo bo dekle ljubil? še bolj hvalevreden in dobrodošel ne zgolj poskus, temveč tudi poklon spojitvi izraznosti. Po drugi strani se nežni, vetrni vokal Ane Novak bolj približa tujemu kot domačemu principu, vendar Noreia še naprej tuje kvečjemu vselej hoče, a domačega vseeno ne (pre)da. Ker takoj zatem, še v isti skladbi, ponudi poudarjeni, večglasni kontrastni moški vokal v drugem delu pesmi. Le kdo bo dekle ljubil? je tako najmočnejša spojitev obeh svetov, s katero bo zasedba lahko nagovorila tako domače kot tuje poslušalstvo, naj bo v Dublinu ali v Ljubljani. 

Noreia tokrat ponudi največ v Baladi o mrtvecu. Tam lastno izraznost epsko odstre in Viže rokovnjaško zavije v srhljivo pripoved, skozi katero pronica potencial za bodoče (gledališko) ustvarjanje. Enako velja za sklepno Pesem o nočnem čuvaju, ki je izrazito (kant)avtorska, skoraj pop izkušnja. 

Še vedno pa je bistvo Noreie njen izključno inštrumentalni del. Zrejlo je žito, ki ga je že Katalena rockovsko obdelala, ponuja s piščaljo drugačno refleksijo, saj se transcendentalno prelije v An Dro, poskoči in najbolj prepoznavno, v eni skladbi, združi, kar se zdi na prvo žogo nezdružljivo. Kajti v pesmi 3 viže se skupina že na plošči dokaže kot koncertni favorit. Ponudi lahko pristno mladostniško zagnanost Beltinške bande in skoraj mumfordovski pop prijem ter se v Tri v treh ob Custyju znova predstavi kot tankočutna zasedba tako zaradi dominantno pripovednih pihal kot tudi ubrane (kitarske) spremljave. In to pesem Dve v dveh le še potrdi. Mestoma Noreia zveni kot številčnejša zasedba, kot je. Še najbolj v ozadju, a ne nepomemben je Stanči Škarja (kontrabas), ki se ves čas ujema z ritmično preudarjenostjo Gašperja Šinkovca (kitara, harmonika). Produkcija plošče prinaša izčiščen, naravni in prvinski zvok (nazoren primer je Šaltin), zato Viže zagotavljajo nežno, vendar nenehno doživeto poslušanje. 

Noreia je kreativno in zagnano popotovala skozi irsko, bretonsko, galicijsko, škotsko ljudsko izročilo, da bi na koncu »odkrila«, kar je bilo ves čas ne samo pred njo, ampak v njej sami. Viže se domačnosti in »materinskosti« lotijo na svež in nesramežljiv način. Vsepovsod je lepo, a najboljše se gode doma.