Kibereksistencializem

Kratek, približno petnajst minut dolg album เป็นฟอนต์ที่ได้ iz recikliranih zvokov, poln kičastih referenc, readymadov. Na videz nepomemben izdelek, neobvezujoča šala, narejena na domačem računalniku, produkt nekega zdolgočasenega tedna. 

Ali morda vseeno nekaj precej relevantnega? drone emoji pripada žanru vaporwave, ki je znan kot prvi glasbeni žanr, nastal na internetu. Je umetnost readymada, ki navadno črpa iz zvokov naprav zabavne elektronike, operacijskih sistemov in sploh nabora zvokovja iz ozadja, ki je postalo del skupnega nezavednega v devetdesetih letih in na začetku novega tisočletja.

V najboljših trenutkih pa drone emoji ni zgolj začetek slovenskega vaporwava, temveč brzčas tudi pomemben prispevek k svetovnemu. Upamo, da bo v horizontalnih mrežah interneta, ki jih ne seka nobena nacionalna, tržna, jezikovna ovira, na območju, ki v slabem in dobrem nosi univerzalistično plat globalizacije, ta muzika dočakala svoje širše pripoznanje.

Kaj je vaporwave kot kulturni pojav? V prvi vrsti morda odziv milenijske generacije na čas, v katerem živi, in na okolje, ki jo oblikuje. Je prva generacija, odrasla na internetu. Iz njegovega nezavednega črpa in sestavlja obljubo, ki je danes pozabljena. Obljubo o koncu zgodovine, svetli prihodnosti, predvidljivi in lagodni življenjski poti. Vendar je čas, v katerega je odrasla, ekonomsko in politično nestabilen. Poglabljanje v zvoke iz časa odraščanja je obenem ironiziranje tega časa, opomin na izjalovljeno sedanjost ter nostalgično uživanje v zvočnem udobju, ki spominja na tako imenovano glasbo iz dvigal. Tehnike kolažiranja danega materiala iz vaporwava tvorijo kompleksne komade, ki jih prevevajo ugodje, ironični humor in odtujenost hkrati.

drone emoji te elemente pritira do skrajnosti in žanr pravzaprav nadgradi. Njegov glavni readymade material niso več zvoki elektronskih naprav, četudi predstavljajo pomembno tkivo albuma. Pomembnejše je to, da gre za kombinacijo zvočnega trasha in sofisticiranih diskurzov, kar v največji meri odraža naslovni in najmočnejši komad. Najprej slišimo manipulirano verzijo cenene party pesmi Gimme gimme izvajalke INNA-e. Glas je spremenjen v moškega oziroma je zelo androgin, ritem je upočasnjen, ogoljen, a z dodanimi lo-fi elementi. Začenja se žurka. Tu je še sample orientalskega back vokala in številni elementi, ki osnovnemu viru dodajajo mistificirajočo potezo. Komad v drugem delu preide h govoru Wernerja Herzoga o vsesplošnosti trpljenja na svetu, o mizeriji eksistence živih bitij. Prehod je grotesken, a nenavadno emotivno in estetsko močan. Iz površinske zabave preidemo v globok eksistencialni obup in nazaj. Dramaturgija je domiselna. Tovrstni vaporwave lahko interpretiramo v kontekstu lastne scene. To so v preteklem obdobju zaznamovale polemike o »smetiščni« estetiki in določena nesoglasja v razumevanju alternativne kulture. Prav tako jo trenutno zaznamuje kultura tako imenovanih afterpartijev, ki spaja površino lahkotne in neobvezujoče zabave ter globino robnih izkušenj in pretresljivih čustvenih stanj. Nagnjenost k trashu lahko v veliki meri razumemo kot vsaj deloma ironično nadidentifikacijo v razmerah trga delovne sile tukaj in zdaj. V vsakem primeru se nam zdi, da v slovenskem prostoru že dlje časa nismo slišali komada, ki bi bil bolj izrazito generacijski, političen in idejno ekspresiven, v katerem bi se neki duh tako jasno izkristaliziral, četudi se pojavljajo številne estetike, ki dobro artikulirajo opisano stanje.

Nagnjenost k večjim eksistencialnim vprašanjem in zvočnemu raziskovanju sodobnosti, tistih razpok v času, ki prečijo eksistenco, v veliki meri najdemo tudi v I am the spirit of dark and lonely water. Besede iz naslova v nenavadnem, skrivnostnem govoru izreče figura smrti v desetletja stari angleški TV kampanji za varnost otrok pri kopanju. Sledi jim distorzirani hip-hop ritem in glas, ki izreka globokoumno rap poemo. Drone emoji pravzaprav nastopa kot »spirit of dark and lonely water«, nekakšna skrita, mračna figura, ki bdi nad človeškimi simbolnimi smetmi, čaka na njihovem koncu in izraža njihovo višjo resnico. Drone emoji se poslužuje tehnik, ki so jih že dodobra raziskali literati dvajsetega stoletja, od Kosovela do, denimo, Williama Burroughsa. Gotovo niso neznane v glasbi, vendar jim pojav interneta kot vsaj na videz nepozabljivega in dostopnega arhiva omogoča množični razmah (medtem ko nasprotno vseprisotnost teksta na internetu le-tega banalizira in desakralizira). 

Predstavljena komada sta najizrazitejši mesti platke. Ta kljub svoji kratkosti nekoliko niha v zanimivosti, tu in tam se zlije z maso vaporwave zvokovja, spet drugič iz njega izstopi in zablesti kot nekaj res posebnega. Nikoli ni manj kot zanimiv eksperiment znotraj tehnike, ki nadaljuje zdaj že popzgodovinsko etablirani trip na lo-fi, zvočno referencialnost, množičnost in nostalgijo, kakršno opazimo pri izvajalcih tipa Ariel Pink ali John Maus. Vaporwave ob vsem omenjenem še postavlja velik vprašaj k vlogi avtorja v današnji glasbeni kulturi in industriji, ki se ne pokrivata nujno.

Kljub nihanju platka nikoli ne postane dolgočasna, saj nihanje spremljajo spremembe poslušalskega modusa. Nekateri plesni komadi so v resnici kontemplativne umetnine, drugi so dobra zajebancija, tretji poslušljiv vaporwave. Čeprav nekatere stvari izstopajo, nam težko postane dolgčas – morda prej zato, ker je zadeva tako kratka in si ob predvajanju na »repeat« zaželimo, da bi jim bil dodan še kak posnetek. Upajmo, da bo drone emoji torej razvijal, razvijala zastavljeno delo.

V najboljših trenutkih pa drone emoji ni zgolj začetek slovenskega vaporwava, temveč brzčas tudi pomemben prispevek k svetovnemu. Upamo, da bo v horizontalnih mrežah interneta, ki jih ne seka nobena nacionalna, tržna, jezikovna ovira, na območju, ki v slabem in dobrem nosi univerzalistično plat globalizacije, ta muzika dočakala svoje širše pripoznanje. Kot smo zapisali v nedavnem eseju o založbi ŠOP Records, ta kratki in na prvi pogled nepomembni izdelek zanjo pomeni mejnik v njeni lastni estetiki ter njenem položaju na domačih scenah, saj z njo preko slovenskih spalnic (v naslovu njihove kompilacije) simbolno stopa v nekakšen nevromatski globalni kibernetski prostor sodobnih mladinskih subkultur.