Kitarska konkretna glasba

Primož Sukič je uveljavljen slovenski kitarist, ki svoje znanje nadgrajuje v Bruslju, kjer sodeluje z ansamblom Ictus, izpopolnjeval pa se je tudi v Darmstadtu na Akademie für Tonkunst pri Tilmanu Hoppstocku. Imamo srečo, da mu lahko prisluhnemo tudi na slovenski sceni; pred nedavnim se je namreč predstavil na Mednarodnem bienalu sodobne glasbe v Kopru, za njegov nastop v Ljubljani pa je v prvi vrsti zaslužen Zavod Sploh, ki je izdal njegovo ploščo Splitting. Ploščo bi lahko razumeli kot potovanje po notranjih svetovih, ki nam razgrinjajo pomen razširjene rabe zvoka.

Po meditativni Sequenzi XI Luciana Beria, ki slovi po svoji zahtevnosti in virtuoznosti in se zdi kot pisana na Sukičevo kožo, se potopimo v brezčasnost situacije, ki se kaže v zvokih urbanega življenja Petra Ablingerja, s katerimi ustvari privid mesta. Ablinger po besedah avtorja prinaša drugačno slušno izkušnjo, saj gre za izseke zvočnih inštalacij iz zbirke Das Buch Der Gesänge. Ablinger med drugim pravi: »Zvoki niso zvoki! Njihova naloga je odvrniti pozornost od intelekta in omehčati čute. Tudi slišati ne pomeni slišati, slišanje je to, kar me ustvarja ... Nadaljujmo torej z igranjem in potrdimo, da so zvoki tu zato, da bi jih slišali (in ne zato, da bi bili slišani, to je druga stvar) in slišali, da bi poslušali.« Chiton Uroša Rojka je ena od bolj temperamentnih izvedb, v kateri se Sukič zrelo in pretehtano poigrava z vsebino; ta skladba se zaradi svojih značilnosti pogosto znajde na kitarskem repertoarju, zato smo slišali že več različnih interpretacij, in Sukič ponudi markantno izvedbo. Naslednja skladba na plošči je Splitting 10 Michaela Maierhofa, ki se ukvarja z zvoki preparirane kitare in nas preizkuša, kako odprti smo do novih zvokov. Lucidnost njegovega posega nas prestavi v novo zvočno okolje in nas razbremeni »klasičnih« pričakovanj. Znajdemo se v svetu zvokov, ki ga resda generira kitara, a pripada novi kvaliteti, ki nas osvobaja in nam hkrati retrogradno odpira nov pogled na kitaro kot inštrument oziroma zvočilo, kar je Sukič do popolnosti izkoristil v svoji izvedbi. Caliope Juana Camila Vasqueza nas prestavi pred akustični čebelji panj, na kar aludira že naslov skladbe (el canto de las abejas). Ta zanimivi kolumbijski skladatelj ponuja pravo mešanico neposrednih in posnetih zvokov, ki nas združeni obkrožijo v frenetičnem vrvenju. Kitarski panj nas z vmesnimi posegi sprejme vase in nam skozi celotno skladbo ponuja dinamičen razpon napetosti. Za zaključek nas Vinko Globokar vpelje v duhovit Dialog o vodi na temo ljudske pesmi, ki pove več o kitari kot o vodi, v Sukičevi izvedbi pa izzveni v inovativno šaljivem tonu.

Primož Sukič je o plošči povedal naslednje: »Glavno vodilo pri izbiri vrstnega reda skladb na plošči (če za trenutek izvzamemo Ablingerjeve posnetke) je bila nekaka celovita progresija/transformacija zvoka. Začenši s Sequenzo, kjer se ustoliči skoraj povsem tradicionalen kitarski zvok in kjer skladbo postavljam nekako v kontekst med tradicionalnim in sodobnim, prek Rojkove skladbe z razširjenimi tehnikami igranja do Maierhofove skladbe, kjer se zvok razcepi od pojmovanja inštrumenta in konvencionalne predstave zvoka, ki mu pripada, in zadnjih dveh skladb, kjer se razcepljenost zvoka nadaljuje bodisi z elektroniko bodisi električno kitaro.«

Izbor del na plošči je odraz Sukičevega svetovljanskega delovanja in odraža raziskovalno radovednost v smislu poglabljanja v zvok, kar je tudi rdeča nit izbora. Poslušalec mu sledi na tej poti v razširjeno rabo inštrumenta in spotoma pridobiva pravo bogastvo novih izkušenj. Avtor o svojem delu pravi, da Ablingerjevim inštalacijam postavlja nasproti komponirane skladbe in da studijsko produkcijo razume kot sredstvo umetniškega izražanja, njena orodja pa izkorišča v prid kompozicijske forme, pri čemer se zaveda, da gre za popolnoma drugačne načine poslušanja v koncertnem okolju oziroma dnevni sobi. Prav zato je to glasbo poimenoval musique concrète instrumentale (po skladatelju Helmutu Lachenmannu, op. ured.). Za konec dodajmo le še to, da prinaša plošča svežino, ki jo v slovenskem prostoru še kako potrebujemo, in da od Primoža Sukiča lahko pričakujemo veliko novega tudi v prihodnje.